Jedro

V primeru direktne tožbe tretjega oškodovanca proti zavarovalnici gre za obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca. Ko je tako, je vsebina obveznosti zavarovalnice enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec. 919. člen ZOR se namreč uporablja le za pogodbena razmerja med zavarovalnico in zavarovancem.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se pritožbi tožnice delno ugodi ter se sodba prve stopnje delno spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh tožnici plačati od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi zakonske zamudne obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do 21.6.2004 pa v višini predpisane obrestne mere.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Revident krije svoje stroške revizije.

Obrazložitev

Tožnica se je dne 24.11.1998 v prometni nezgodi telesno poškodovala. Prometno nezgodo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Tožnica je utrpela srednje hud pretres možganov, lažjo obliko nihajne poškodbe vratu in udarnine v predelu spodnjih delov goleni, zaradi česar ji je bila s pravnomočno sodbo prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 19.612,75 EUR (prej 4.700.000 SIT: 1.200.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 3.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in 500.000 SIT za strah).

Revizijo je tožnica vložila glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi ji morale biti po njenem mnenju priznane odškodnine v višini posamično vtoževanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodb in ugotovljenim posledicam. Tožnica v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki po njenem mnenju upravičujejo odškodnino v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Nadalje meni, da bi morali sodišči prisoditi zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo skladno z načelnim pravnim mnenjem. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine in zamudnih obresti v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

V reviziji uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju upravičevale odškodnino v vtoževanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in za strah pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

Utemeljen pa je revizijski očitek glede začetka teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišči sta šteli, da je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom takrat, ko bi lahko ugotovila obseg škode, to pa je bilo šele 21.6.2004, ko ji je bilo vročeno izvedensko mnenje, in ne že po poteku 14 dnevnega roka od prejema odškodninskega zahtevka, kot to določa 919. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - ZOR).

Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je sodna praksa v primeru direktne tožbe odklonila uporabo 919. člena ZOR. Ta člen se namreč uporablja le za pogodbena razmerja med zavarovalnico in zavarovancem. V primeru direktne tožbe tretjega oškodovanca proti zavarovalnici pa gre za obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca. Vsebina obveznosti (torej tudi zapadlost terjatve) zavarovalnice je enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec. Prometna nezgoda se je v konkretnem primeru zgodila že 24.11.1998 in tako ni mogoče šteti da je odškodninska obveznost zapadla šele po 1.1.2002, kaj šele 21.6.2004. Glede na povedano je v tej zadevi potrebno uporabiti načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe.

Ker tožnik z revizijo zoper odločbo o glavni stvari ni uspel (uspel je le glede stranske terjatve), revizijsko sodišče ni posegalo v stroškovne odločbe sodišč prve in druge stopnje ter je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).