Jedro

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana, pri tem pa vezana na kriterije, določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče mora zato pri odmeri odškodnine upoštevati vse okoliščine in dejstva, ki jih navedeno določilo predvideva kot pravno relevantna in ki so po izvedenem dokaznem postopku ugotovljena. Eno od pravno relevantnih dejstev, katerih ugotovitev odreja navedeno določilo ZOR, je trajanje bolečin, ki pa se ne nanaša le na prestane bolečine. Ugotovljeno dejstvo, da oškodovanec trpi kontinuirane bolečine, torej bolečine, ki so trajale in je po normalnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi vnaprej oziroma se celo stopnjevale (tudi stopnja bolečin je kriterij za odmero odškodnine), bo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo, ker mu to nalaga pravilna uporaba določila 200. člena ZOR in to v okviru iste oblike škode - telesne bolečine in z določitvijo enega zneska odškodnine. Takšen pristop je sprejela tudi sodna praksa (stališče št. 8 posvetovanja VS SRS o nepremoženjski škodi, Bled, 10. in 11. oktober 1985; sklep št. 3 skupnega posvetovanja v Ljubljani, 15. in 16. oktober 1986) in sicer z namenom preprečitve t.i. zidanja zahtevkov (z razvrščanjem bolečin po različnih obdobjih opredeliti več odškodninskih postavk, vsako s svojo odškodnino in tako doseči čim višjo skupno denarno odškodnino) in težnje, da se odškodnina praviloma določa v enem znesku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 1.900.309,83 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer za gmotno škodo oziroma kot odškodnino za tujo pomoč znesek 500.309,00 SIT, za negmotno škodo pa znesek 400.000,00 SIT za povečane telesne bolečine in znesek 1.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih trpi tožnica zaradi omejitev, ki ji jih povzročajo urološke težave. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke zoper takšno odločitev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 400.000,00 SIT za telesne bolečine, ker naj bi bilo o njih že pravnomočno odločeno, odločitev sodišča prve stopnje o gmotni škodi pa je razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu, torej glede odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za telesne bolečine je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu spremeni odločitev sodišča druge stopnje tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji navaja, da so bile v prvi sodbi sodišča prve stopnje z dne 13.12.1988, pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, upoštevane le "prestane" bolečine in "prestane" neugodnosti med zdravljenjem. Enako navaja tudi prva odločba sodišča druge stopnje z dne 18.1.1990, ko presoja "bolečine, ki jih je tožnica trpela." V nobeni od navedenih odločb niso omenjene in pri odmeri odškodnine upoštevane bodoče bolečine, kot to protispisno trdi izpodbijana sodba. Še zlasti pa v prejšnjih odločbah niso bile omenjene in upoštevane bolečine zaradi sedanjih uroloških težav in bolečine v križu. Te bolečine in težave so nastale šele kasneje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Kot je razvidno iz gornjih navedb je bila tožnici s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.1.1990, opr.št. II Cp 1366/89 (v nadaljevanju - s prejšnjo odločitvijo) v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne 13.12.1988, opr. št. IV P 635/83-39 že dosojena odškodnina za negmotno škodo, povzročeno v prometni nezgodi, ko je tožnico kot pešakinjo z avtomobilom podrl zavarovanec tožene stranke. Z navedeno pravnomočno odločbo je bilo tožničinemu zahtevku za plačilo odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi skaženosti v celoti ugodeno, zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah pa delno ugodeno. Tožnica pa je zahtevala dodatno odškodnino za telesne bolečine, ki jo je utemeljevala s povečanimi bolečinami zaradi poslabšanja njenega zdravstvenega stanja.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da ima tožnica hude bolečine v križu in sicer pri sedenju, ležanju in hoji. Ugotovili sta tudi, da ne gre za novo škodo, temveč za poslabšanje tožničinih težav oziroma bolečin, ki jih je predvidel izvedenec travmatolog že v prejšnjem postopku in navedel tudi izvor poslabšanja: "Napredujoča artroza v levem skočnem sklepu." Iz navedenih dejanskih ugotovitev, ki so neizpodbojna dejanska podlaga revizijski presoji (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da obstoj tožničine škode zaradi povečanih bolečin ni sporen, sporno je bilo le, ali ni bila ta škoda že upoštevana pri odmeri odškodnine v prejšnjem postopku.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana, pri tem pa vezana na kriterije, določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče mora zato pri odmeri odškodnine upoštevati vse okoliščine in dejstva, ki jih navedeno določilo predvideva kot pravno relevantna in ki so po izvedenem dokaznem postopku ugotovljena. Eno od pravno relevantnih dejstev, katerih ugotovitev odreja navedeno določilo ZOR, je trajanje bolečin, ki pa se ne nanaša le na prestane bolečine. Ugotovljeno dejstvo, da oškodovanec trpi kontinuirane bolečine, torej bolečine, ki so trajale in je po normalnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi vnaprej oziroma se celo stopnjevale (tudi stopnja bolečin je kriterij za odmero odškodnine), bo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo, ker mu to nalaga pravilna uporaba določila 200. člena ZOR in to v okviru iste oblike škode - telesne bolečine in z določitvijo enega zneska odškodnine. Takšen pristop je sprejela tudi sodna praksa (stališče št. 8 posvetovanja VS SRS o nepremoženjski škodi, Bled, 10. in 11. oktober 1985; sklep št. 3 skupnega posvetovanja v Ljubljani, 15. in 16. oktober 1986) in sicer z namenom preprečitve t.i. zidanja zahtevkov (z razvrščanjem bolečin po različnih obdobjih opredeliti več odškodninskih postavk, vsako s svojo odškodnino in tako doseči čim višjo skupno denarno odškodnino) in težnje, da se odškodnina praviloma določa v enem znesku.

Glede na navedeno je bilo sodišče v prejšnjem postopku dolžno upoštevati ugotovljeno dejstvo, da bo zaradi napredujoče artroze v levem skočnem sklepu prišlo do poslabšanja tožničinih težav. Pritrditi je treba ugotovitvi iz izpodbijane sodbe, da je to tudi storilo in da predstavljajo tudi bodoče telesne bolečine del dejanske podlage prejšnjih odločitev o višini denarne odškodnine. To izhaja iz same odločitve o višini odškodnine za telesne bolečine, ko je bilo tožbenemu zahtevku za to obliko negmotne škode v celoti ugodeno in iz odločitve o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, kjer so bolečine zaradi posttravmatske artroze v levem kolčnem sklepu izrecno upoštevane (za končno odmero odškodnine za negmotno škodo je vseeno, v okviru katere oblike škode je sodišče navedene bolečine upoštevalo). Da pri tem niso mišljene le prestane bolečine se razume, saj je namen odškodnine za te duševne bolečine predvsem v omilitvi tistega trpljenja, ki ga bo oškodovanec imel zaradi omejitev življenjske aktivnosti oziroma, ker bo te opravljal s povečanimi napori. Navsezadnje pa je tudi tožnica sama sprejela pričakovano poslabšanje svojih težav oziroma bolečin kot pravno relevantno okoliščino odmere odškodnine v prejšnji sodbi, kot to izhaja iz njene pritožbe (2. odstavek na drugi strani pritožbe z dne 9.6.1989, l. št. 69).

Glede na navedeno ni med razlogi izpodbijane sodbe in prejšnjo odločitvijo nikakršnih nasprotij, zato tudi ni uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Tožeča stranka ne more kontinuiranih telesnih bolečin in njihovega stopnjevanja, ki jih je sodišče upoštevalo že v prejšnjem postopku pri odmeri odškodnine za negmotno škodo, ponovno uveljavljati. To bi bilo mogoče le, če bi šlo za novo samostojno škodo, ki v prejšnjem postopku ni bila predvidena in upoštevana.

Neutemeljeni sta tudi revizijski trditvi, da v prejšnji sodbi niso bile omenjene in upoštevane tožničine bolečine v križu in njene sedanje urološke težave. Prvi očitek ne drži zato, ker so bile bolečine v križu del tožbene trditvene podlage v prejšnjem postopku in zato v sodbi (zahtevku za telesne bolečine je bilo v celoti ugodeno) upoštevane, drugi pa ne zato, ker je tožnica sedanje urološke težave uveljavljala v novem postopku v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (tudi temu zahtevku je bilo v celoti ugodeno).

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi kršitev določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti, ni podana, revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).