Jedro

Če statut občine krajevni skupnosti podeli status pravne osebe oz.

značilnosti pravne osebe (v ožjem ali širšem obsegu), potem ima krajevna skupnost tudi sposobnost biti pravdna stranka. Zakon o obligacijskih razmerjih v členu 207 določa zgolj pravno podlago za odškodninsko odgovornost naročnika poleg izvajalca za tisto škodo, za katero odgovarja izvajalec po določilih, ki urejajo odškodninsko odgovornost, ne pa pravne podlage za odškodninsko odgovornost izvajalca mimo splošnih pravil o odgovornosti za škodo.

Izrek

o d l o č i l o : 1. Pritožba tožeče stranke zoper zoper sodbo (točka 2 izreka) se z a v r n e kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi .

2. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep o zavrženju tožbe (točka 1 izreka) se u g o d i in se sklep sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i .

3. Pritožba tožene stranke zoper sklep o stroških (točka 3 izreka) se z a v r n e kot neutemeljena in se sklep o stroških potrdi.

4. Tožena stranka sama nosi stroške svoje pritožbe, o stroških za pritožbo tožeče stranke pa bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbo zoper prvotoženo stranko Krajevna skupnost D. gora zavrglo (točka 1).

Tožbeni zahtevek, da je drugotožena stranka dolžna tožnikoma plačati znesek 58.631,00 SIT z obrestmi, je zavrnilo kot neutemeljen (točka 2) in odločilo, da morata tožnika drugotoženemu povrniti pravdne stroške v znesku 201.172,00 SIT z obrestmi (točka 3).

Tožnika sta se pritožila zoper sodbo in sklep iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Krajevna skupnost D. gora je še vedno pravna oseba in še vedno ima svoj ŽR, torej ima sredstva, na katera je mogoče seči z izvršbo.

Glede na to so izpolnjeni vsi pogoji, da ji sodišče prizna lastnost stranke v tej pravdi v smislu določila člena 77/III Zakona o pravdnem postopku, ZPP. S tem, ko prvotoženi stranki ni priznalo lastnosti stranke v postopku, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka v smislu člena 353, tč.1 ZPP. Sodišče tudi ni uporabilo materialnopravnih določb, ki urejajo solidarno odgovornost naročnika in izvajalca del na nepremičnini napram tretjim (207.člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Predlagata ustrezno spremembo oz.

razveljavitev izpodbijanih odločb. Drugotoženi se je pritožil zoper sklep o stroških (točka 3), ker mu niso bili priznani vsi priglašeni stroški in sicer iz naslova urnine, t.j. trajanja obravnav nad začetnimi pol urami in odsotnosti iz pisarne, ter stroški stranke - izguba zaslužka zaradi prisotnosti na narokih. Skupaj bi mu moralo biti priznanih še dodatnih 154.078,00 SIT, vse z obrestmi.

Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba drugotoženega pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo proti Krajevni skupnosti D. gora, ker je iz statuta Občine R. razbralo, da ta krajevnim skupnostim ne priznava lastnosti pravnih oseb, prav tako pa je Občina R. tudi lastnica sredstev krajevnih skupnosti, torej tudi Krajevne skupnosti D.. Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka (82.člen ZPP/77).Če ne more biti in se ta pomankljivost ne more odpraviti, sodišče tožbo zavrže (83.člen ZPP/77), s sklepom (129.člen ZPP/77).

Določba 3.odstavka 77.člena ZPP pooblašča sodišče, da prizna lastnost stranke oblikam združevanja, ki imajo dejansko lastnosti pravnih oseb, čeprav jim ta status formalno ni priznan. Krajevnim skupnostim je bil vse od leta 1974 po ustavi priznan status pravnih oseb. ZLS iz leta 1994 jim te lastnosti ni takoj odvzel, pač pa je določil, da lahko občina s statutom določi, ali bo imela krajevne skupnosti in ali bodo te pravne osebe ali ne (določbe 18 - 19č. členov ZLS), tako da je bil status ter obseg upravičenj krajevne skupnosti (lahko) na novo določen z občinskim statutom. Občina krajevni skupnosti statusa tako ni mogla na novo podeliti, ker je krajevna skupnost že od prej bila pravna oseba, lahko pa ji je status odvzela. Iz statuta Občine R. izhaja (6.člen), da "so v tej občini ustanovljene tri krajevne skupnosti, med njimi tudi D. gora; da so premoženje in naprave, s katerimi upravlja krajevna skupnost, lastnina občine; da krajevna skupnost nastopa v pravnem prometu v imenu in za račun občine". Na tej podlagi je odločalo sodišče prve stopnje, spregledalo pa je nadaljne določbe statuta (5. in 6. odstavek 6. člena), po katerih je krajevnim skupnostim še vedno dopuščeno, da imajo lastno premoženje, ter da v zvezi s tem premoženjem sklepajo pravne posle v svojem imenu in za svoj račun. Poleg tega je določeno, da imajo krajevne skupnosti v okviru občinskega računa posebne podračune.Krajevne skupnosti imajo tudi svoj organ - svet krajevne skupnosti (38.člen Statuta), ta pa ima predsednika (40.člen Statuta). Iz navedenega izhaja, da ima Krajevna skupnost D. gora tudi po sprejetju Statuta Občine R. možnost imeti lastno premoženje in podeljeno poslovno sposobnost za sklepanje poslov v zvezi s tem premoženjem preko lastnega stalnega organa - sveta KS oz. njegovega predsednika, in da ima tudi svoj (pod)račun za finančno poslovanje. Lahko je nosilka pravic in obveznosti materialnega prava. Vse to so bistvene značilnosti vsake pravne osebe. Statut ji te lastnosti podeljuje kljub temu, da za njo stoji še druga pravna oseba - občina. Zato trditev, da statut Krajevni skupnosti ne daje lastnosti pravne osebe, ni utemeljena. Iz določb statuta je razbrati, da Krajevna skupnost ima status pravne osebe, v kolikor gre za njeno premoženje in za posle v zvezi z njim. Statut sicer govori le o poslovni odgovornosti Krajevne skupnosti, vendar ni razloga, da ne bi nosila odškodninske odgovornosti, v kolikor ta bremeni njeno premoženje. Sodišče druge stopnje meni tudi, da je pravilno stališče teorije, da lahko pravna oseba, ki ima kakršnokoli pravno sposobnost (ožjo ali širšo), nastopa kot stranka v vseh civilnih procesih. V konkretnem primeru niti ne bi šlo za uporabo določbe 3.odstavka 77.člena ZPP/77, ker bi bila pravna osebnost prvotoženi stranki podeljena že s statutom, zato bi prvotožena stranka lahko bila pravdna stranka že na podlagi določbe 1.odstavka 77.člena ZPP/77. Po navedenem je sodišče druge stopnje odločilo, da sklep o zavrženju tožbe (točka 1) zaradi kršitve določbe 5.odstavka 83.člena ZPP/77 razveljavi (3.točka 380.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP).

Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki. Tožeča stranka pravzaprav ne zatrjuje obstoja elementov odškodninske odgovornosti pri drugotoženi stranki. Sodišču prve stopnje očita le, da ni pravilno uporabilo materialnega prava oz. določbe 207. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki govori o solidarni odškodninski odgovornosti naročnika in izvajalca del na nepremičnini. Pritožba v tem delu ni utemeljena, ker ZOR v 207. členu določa zgolj pravno podlago za odškodninsko odgovornost naročnika poleg izvajalca za tisto škodo, za katero odgovarja izvajalec po določilih, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Slednjega pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Namreč, kadar je izvajalec odgovoren za škodo povzročeno na nepremičnini, naj se odgovornost razširi še na naročnika, zaradi katerega je tudi prišlo do opravljanja rizičnih del na nepremičnini. Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni našlo nobene nepravilnosti, na katere pazi uradoma v skladu z določbo 2.odstavka 365.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99, zato je na podlagi določbe 368.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje. Drugotožena stranka neutemeljeno izpodbija sklep o stroških, do povrnitve katerih je upravičena. Po preizkusu odločbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z odvetniško tarifo odmerilo stroške tako za prisotnost pooblaščenca na naroku kakor za porabljeno urnino.

Odmerilo je manj stroškov kot je bilo priglašenih, ker so bile posamezne vloge prevrednotene.

Načeloma bi sodišče moralo priznati povračilo stroškov zaradi izgubljenega dobička same drugotožene stranke, kadar je bila ta na obravnavi in ji je bilo onemogočeno opravljanje del. Vendar, ker je imela drugotožena stranka pooblaščenca, ki jo je zastopal na obravnavah, bi ji šlo povračilo stroškov le zaradi prisotnosti na tistih obravnavah, na katere je bila povabljena s strani sodišča z izrecnim opozorilom, da se mora obravnave udeležiti zaradi izvedbe zaslišanja. Le takrat se je obravnave dolžna udeležiti (in opustiti siceršnja opravila). V vseh ostalih primerih povabilo na obravnavo pomeni pravico drugotožene stranke, da je na obravnavi prisotna in da jo spremlja, ne pa dolžnosti. Pooblaščenec stranke je odvetnik, zato je ni zgolj zastopal na obravnavah, temveč ji je v okviru pravnega svetovanja gotovo pojasnil tudi zgoraj navedeno.

Sodišče prve stopnje je drugotoženo stranko na zaslišanje povabilo dvakrat, te obravnave so skupno trajale pet ur. Drugotožena stranka je priglasila, da njen izgubljeni zaslužek znaša 6.300,00 SIT na uro, tega zneska pa ni utemeljila s cenikom del ali tarifo, da bi se lahko ugotovilo, koliko znaša njena čista izguba zaradi prisostvovanja na obravnavi. Zato pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj tudi nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni bilo (365.člen ZPP/77 v zv. s 381.členom ZPP/77, ter 2.točka 380.člena ZPP/77 v zv.

s členom 498 ZPP/99) in izpodbijani sklep o stroških potrdilo.

Zaradi neuspeha drugotožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, o pritožbenih stroških tožeče stranke pa bo odločeno s končno odločbo (166.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99).