Jedro

Ker je tožnica ves čas spornega obdobja prejemala plačo, izračunano na podlagi koeficientov, določenih z dokončnimi in pravnomočnimi sklepi o določitvi osnovne plače, upoštevaje osnovni koeficient in vse dodatke, ne more biti upravičena do vtoževane razlike do višje plače na drugi pravni podlagi.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 3. in 4. odstavek izreka sodbe) spremeni tako da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za čas od 19. 2. 2003 do 31. 8. 2006 v bruto znesku 2.532,11 EUR, odvesti ustrezne davke in prispevke ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške postopka, in sicer toženi stranki v znesku 580,26 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 459,42 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Svoje stroške postopka krije sama.“.

Tožeča stranka je dolžna povrniti pritožbene stroške toženi stranki stranki v znesku 206,56 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 175,57 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Svoje pritožbene stroške krije sama.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za čas od 19. 2. 2003 do 31. 8. 2006 v bruto znesku 2.532,11 EUR, odvesti ustrezne davke in prispevke in izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in njihove zapadlosti razvidne iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek izreka). Tožbeni zahtevek za obračun bruto plače za čas od 1. 2. 2003 do 18. 2. 2003 v znesku 19,55 EUR in izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2003 do plačila ter plačilo vseh zakonskih zamudnih obresti do 18. 2. 2005 je zavrnilo (2. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 932,03 EUR, v roku osem dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila pod izvršbo (3. odstavek izreka). Odločilo je, da tožena stranka in stranski intervenient nosita sama svoje stroške postopka (4. odstavek izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient vsak s svojo pritožbo. Pritožbi vlagata iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti in naloži tožeči stranki v plačilo pravdne stroške ter da dopusti v predmetni zadevi revizijo, v kolikor bo potrdilo odločitev prvostopnega sodišča. Pritožbi prvenstveno ugovarjata odločitvi sodišča prve stopnje, da gre za čisto denarno terjatev, ker naj bi iz predloženih pravnomočnih odločb in sklepov o napredovanju in določitvi plače tožnici izrecno ne izhajalo, da bo osnovna plača tožnice obračunana po 5. a členu Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (ZPDJVZ) in da podzakonski predpisi in akti ne morejo določiti manj pravic kot zakon. Tak zaključek sodišča je neutemeljen, saj bi morala tožeča stranka pred uveljavljanjem sodnega varstva svojih pravic zoper odločbe o določitvi plače oziroma količnika za določitev plače, predhodno uveljavljati pravno varstvo pri toženi stranki, česar ni storila, zaradi česar so odločbe o plači oziroma odločbe o določitvi količnika za obračun plače postale dokončne in pravnomočne, na katere je sodišče vezano. Zato bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Odločitev sodišča tudi ni pravilna glede uporabe določbe 5. a oziroma 14. člena ZPDJVZ. Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) je učiteljem na osnovnih šolah, ki so imeli višješolsko izobrazbo, omogočil nadaljevanje opravljanja njihovega poklica, čeprav so imeli le višješolsko izobrazbo in ne visokošolske izobrazbe ustrezne smeri. V zvezi s tem je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi opr. št. U-I-128/2001 z dne 17. 4. 2003 pojasnilo, da je namen te zakonske norme zagotovitev kontinuitete delovnega razmerja tem učiteljem. S tem so glede pravic popolnoma izenačeni z učitelji, ki izpolnjujejo pogoje po 94. členu ZOFVI. Niso pa bili izenačeni z navedeno določbo glede same višine plače z delavci z visokošolsko izobrazbo. ZOFVI ni v ničemer posegal v obračunavanje plače delavcev, saj ne ureja plač učiteljev. Veljavni plačni sistem v vzgoji in izobraževanju je vzpostavil ZPDJVZ, ki je začel veljati 15. 4. 1992. Po tedaj veljavnem Zakonu o osnovni šoli je bilo predvidenih več stopenj izobrazbe za opravljanje dela učiteljev, pri določanju plač učiteljev pa se je glede na ureditev iz tedanjega 5. člena ZPDJVZ upoštevalo posebnosti, ki so glede strokovne izobrazbe za opravljanje dela učiteljev izhajale iz zakona. Čeprav je zakon o osnovni šoli dopuščal, da delo učitelja opravljajo učitelji z različnimi stopnjami izobrazbe, s takšno ureditvijo različne stopnje izobrazbe med seboj niso bile izenačene in posledično med učitelji tudi ni bilo izenačenosti v plačah v delu, ki je odvisen od izobrazbe. Z zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno-izobraževalnih zavodih (Ur. l. RS, št. 42/93), ki se je uporabljal od 1. 3. 1993 dalje, so se v 5. členu koeficienti za nekatera tipična delovna mesta spremenili – zvišali, dodan pa je bil nov 5. a člen, ki je določal, da učitelju v osnovni šoli, ki ima višjo izobrazbo in je razporejen na delovno mesto, za katerega je predpisana višja ali visoka izobrazba, pripada 85 % osnovne plače, določene za enako delovno mesto z visoko izobrazbo, če je to za delavca ugodneje. Delavcu, ki ima dopolnjenih 25 let delovne dobe, pa pripada 90 % osnovne plače. Do nadaljnje spremembe ZPDJVZ je prišlo z uveljavitvijo Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ – Ur. l. RS, št. 18/94 in naslednji). Iz določb tega zakona izhaja, da je 5. a člen ZPDJVZ še vedno v veljavi tudi od sprejema tega zakona dalje. Tarifna priloga h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 52/94 in naslednji) v celoti povzema določbo 5. a člena ZPDJVZ. Če bi bili delavci, torej tudi tožnica obravnavani po 14. členu ZPDJVZ, to je kot delavci z neustrezno izobrazbo, ne bi mogli napredovati ne v nazive, ne v plačilne razrede. Drugi odstavek (pravilno: člen) Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah (Ur. l. RS, št. 41/94 in naslednji) namreč izrecno določa, da na delovnem mestu lahko v višji plačilni razred napreduje zaposleni, ki ima zahtevano strokovno izobrazbo za delovno mesto, na katerem je zaposlen. Res je, da so delavci, ki lahko delo opravljajo naprej po 146. členu ZOFVI posebna kategorija delavcev, vendar je logično in sistematično nemogoče, da bi ti delavci šteli za napredovanje kot delavci, ki imajo zahtevano strokovno izobrazbo, za izračun plače pa kot delavci, ki nimajo zahtevane stopnje izobrazbe, zato zanje ni mogoče uporabiti za obračun plače določbe 14. člena ZPDJVZ, niti v gramatikalnem, kaj šele v logičnem, teleološkem in sistematičnem smislu. Stranski intervenient tudi predlaga, da sodišče v predmetni zadevi dopusti revizijo, v kolikor bo pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta. Navaja, da je pri vseh delovnih sodiščih v Republiki Sloveniji vloženih večje število tožb, kjer je med pravdnima strankama sporno isto pravno vprašanje. Kljub temu, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji odločitvi opr. št. VIII Ips 332/2007 delno že odločalo o podobnem zahtevku, pa je pričakovati neenotnost s sodno prakso sodišč prve stopnje v tovrstnih sporih, saj so v delovnih sporih, ki so v teku pred sodišči prve stopnje, podani nekateri ugovori, ki v že pravnomočno zaključenem postopku s strani tožene stranke oziroma stranskega intervenienta na strani tožene stranke niso bili uveljavljani. Glede na to in glede na to, da se je sodišče odločilo, da bo na podlagi 79. člena (pravilno 40. člena) ZDSS-1 izvedlo vzorčni postopek za vsako šolo, kot toženo stranko posebej, bi odločitev višjega sodišča imela tako posledice glede temelja tožbenega zahtevka tudi v drugih individualnih delovnih sporih, zato stranski intervenient meni, da je dopustitev revizije smiselna in utemeljena, saj je pričakovati od Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Meni, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo ob pravilnem upoštevanju določb 5. a in 14. člena ZPDJVZ. Navaja, da sta od uveljavitve ZOFVI dalje, torej od 15. 3. 1996 v sistemu vzgoje in izobraževanja kot „neustrezni“ zaposleni dve skupini delavcev, ki nimajo ustrezne strokovne izobrazbe, in sicer zaposleni za določen čas po 6. odstavku 109. člena ZOFVI ter zaposleni za nedoločen čas po 1. odstavku 146. člena ZOFVI in ni nobenega razloga, da se obema skupinama ne bi obračunavale plače po določbi 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ. Od 15. 3. 1996 strokovnim delavcem, zaposlenim po 1. odstavku 146. člena ZOFVI, ni v skladu z zakonom obračunavanje plač po 1. odstavku 5. a člena ZPDJVZ, ker niso več razporejeni na delovno mesto, za katerega je predpisana višja ali visoka izobrazba, temveč so razporejeni na delovna mesta, za katera je predpisana izključno visoka izobrazba in ker je 5. a člen ZPDJVZ tudi pred uveljavitvijo ZOFVI za te zaposlene veljal pogojno, in sicer če je bil ta način obračunavanja plače za njih ugodnejši od kakšnega drugega. Tožeča stranka svoj zahtevek uveljavlja iz razloga, ker ji plača ni bila določena in izplačana skladno z zakonskimi določbami, ki veljajo zanjo in druge zaposlene z enakimi dejanskimi okoliščinami, o čemer je nenazadnje že odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 332/2007. Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožeča stranka uspela, v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očitata pritožbi in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbi utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje zmotno obravnavalo tožbeni zahtevek kot denarno terjatev iz delovnega razmerja, katero lahko delavec uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem po določbi 4. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002).

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtožuje razlike med plačami, izplačanimi, na podlagi pravnomočnih sklepov, izdanih na podlagi 5. a člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno- izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ – Ur. l. RS, št. 16/92, 42/93) ter tarifne priloge h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 42/94 in naslednji) in plačami, ki naj bi ji pripadale na podlagi določbe 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ. Navajala je, da je tako prejemala 85 % osnovne plače, določene za delovno mesto, na katerem je delala, namesto pravilno 90 %. Menila je, da je bila mesečno prikrajšana za 5 % in to razliko vtožuje v tem individualnem delovnem sporu.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki že pred uveljavitvijo Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI – Ur. l. RS, št. 12/96), da je diplomirala na Pedagoški fakulteti Univerze v ... in dobila naziv predmetna učiteljica za tehnični pouk in fiziko, da je opravila strokovni izpit za učitelja predmetnega pouka. Tako je tožnica izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta učitelja na podlagi določbe 146. člena ZOFVI.

Med strankama ni sporno, da je tožnica v spornem obdobju, to je od 19. 2. 2003 od 31. 8. 2006 prejela izplačane plače v višini koeficientov, določenih v sklepih o določitvi osnovne plače, ki so postali dokončni in veljali v spornem obdobju. Iz sklepov, ki se nahajajo v prilogah C spisa, izhaja, da so vsi sklepi vsebovali pravni pouk in da so imeli v preambuli določeno, da so izdani na podlagi Zakona o razmerju plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti in kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja. V pravnem pouku je bilo določeno, da delavka lahko zoper sklep ugovarja v 15-ih dneh od njegove vročitve pri svetu zavoda. V času izdaje prvega sklepa, ki je veljal v obdobju od 19. 2. 2003 do 1. 7. 2003 in je bil izdan v letu 2002, je bilo varstvo pravic urejeno še s staro delovnopravno zakonodajo, in sicer Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis), in sicer je bilo v 80. členu določeno, da ima delavec pravico do ugovora zoper sklepe pred pristojnim organom pri delodajalcu. Ugovor je lahko vložil v 15-ih dneh od vročitve odločbe, s katero je bila kršena njegova pravica oziroma, ko je izvedel za kršitev pravice. V 83. členu istega zakona je bilo določeno, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko je šlo za pravico do denarne terjatve. S 1. 1. 2003 je stopil v veljavo nov Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je v 204. členu uredil uveljavljanje pravice pri delodajalcu in sodno varstvo. Po določbi 1. odstavka 204. člena ZDR ima delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec v osmih dneh po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na ta rok pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-D – Ur. l. RS, št. 79/2003), to je od 13. 8. 2003, pa imajo delavci v vzgoji in izobraževanju pravico vložiti pritožbo na svet javnega vrtca oziroma šole v primeru, ko lahko v skladu z zakonom, ki ureja delovno razmerje, zahtevajo sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Rok za vložitev tožbe je osem dni od dneva, ko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, teče rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Svet javnega vrtca oziroma šole mora o pritožbi delavca odločiti v 30-ih dneh od vložitve pritožbe. Če delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo sveta javnega zavoda oziroma šole oziroma le-ta ne odloči v roku iz prejšnjega odstavka, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na določbe 2., 3. in 4. odstavka tega člena, lahko delavec uveljavlja pravice neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, kot je to določeno v 1. členu ZOFVI-D, oziroma spremenjenem 48. členu ZOFVI. Glede na navedene zakonske določbe bi tako morala tožnica zoper sklepe tožene stranke, s katerimi so ji bili v spornem obdobju določeni koeficienti za določitev osnovne plače, vložiti ugovor na svet zavoda in šele potem, v kolikor ugovoru ne bi bilo ugodeno, bi imela pravico do vložitve tožbe na sodišče v okviru prej navedenih rokov. Seveda bi morala zahtevati spremembo sklepov v delu, ki so določali osnovni koeficient, pri določitvi katerega je bila uporabljena določba 5. a člena ZPDJVZ in določbe kolektivne pogodbe dejavnosti. Šele na podlagi spremembe sklepa, bi lahko uveljavljala drugačno višino izplačila plače. V sklepu o določitvi osnovne plače je bil določen skupni koeficient, ki je predstavljal seštevek posameznih koeficientov, pri čemer je bil osnovni koeficient določen na podlagi upoštevanja določb 5. a člena ZPDJVZ in tarifnega dela novelirane kolektivne pogodbe dejavnosti, ostali koeficienti pa so bili določeni glede na dejansko opravljanje dela in nekateri od njih so določeni v fiksnem količniku, nekateri pa v odstotkih od količnika, tako da uporaba določbe 5. a člena ZPDJVZ ni vplivala na skupni koeficient v enakem odstotku kot na osnovni koeficient. Tako se tudi pokaže, da stališče sodišča, da gre za čisti denarni zahtevek, ni utemeljeno, saj plača ni bila izplačevana in tudi ni mogla biti izplačevana direktno na podlagi zakona, temveč na podlagi sklepa, ki je upošteval poleg osnovnega koeficienta tudi ostale elemente plače, določene v zakonu in kolektivni pogodbi. Stališče sodišča prve stopnje, da gre za denarno terjatev, ker v sklepih o določitvi osnovne plače ni navedeno, da je podlaga za določitev osnovne plače 5. a člen ZPDJVZ je pravno zmotno, saj se sklepi pravilno sklicujejo na določbe navedenega zakona. Dejstvo, da niso navedeni posamezni členi, tako ZPDJVZ kot tudi ne določb tarifnega dela Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja na veljavnost dokončnih sklepov, nima nobenega vpliva. Stališče sodišča prve stopnje bi bilo pravilno le v primeru, če bi zakon določal, da so sklepi, v katerih niso izrecno navedeni zakonski členi, nični. Zato je sodišče pri svoji odločitvi vezano na dokončne sklepe delodajalca.

Ker je iz izvedenega dokaznega postopka razvidno, da je tožnica ves čas spornega obdobja prejemala plače, izračunane na podlagi koeficientov, določenih v sklepih o določitvi osnovne plače, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnica je namreč prejela izplačano vse, kar ji je pripadalo na podlagi dokončnih sklepov o določitvi osnovne plače, upoštevaje osnovni koeficient in vse dodatke, tako da je bila plača izračunana na podlagi skupnega koeficienta. Tako je tožnica dobila izplačano plačo, pravilno obračunano na podlagi dokončnih sklepov o določitvi plače. Mimo dokončnih sklepov pa ne more uspešno za čas njihove veljavnosti, ne da bi jih izpodbijala, zahtevati izplačila na drugi pravni podlagi.

Na ostale pritožbene navedbe, na vprašanje, ali je pravilno v primeru tožnice uporabiti določbe 5. a člena ali 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ, pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker to za rešitev predmetnega spora ni pravno pomembno. Sodišče ne more presojati odločitev delodajalca po vsebini glede na to, da so sklepi o določitvi plače dokončni in pravnomočni.

Ker se je glede na zgornjo odločitev spremenil tudi uspeh v postopku, in sicer tožnica s svojo tožbo ni uspela, je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Pri tem je upoštevalo določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in stranskemu intervenientu povrniti stroške. Pri odločanju o stroških je upoštevalo določbo 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi. Stranskega intervenienta je zastopalo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je na podlagi 16. člena Zakona o Državnem pravobranilstvu (ZDPra – Ur. l. RS, št. 20/97 in naslednji) upravičeno do nagrade po Odvetniški tarifi (OT – Ur. l. RS, št. 67/2003). Pritožbeno sodišče je priznalo stroške toženi stranki in stranskemu intervenientu po predloženem stroškovniku, upoštevaje OT, pri čemer je toženi stranki kot potrebne stroške priznalo 300 odvetniških točk za odgovor na tožbo, 300 odvetniških točk za prvi narok za glavno obravnavo in 150 odvetniških točk za naslednji narok za glavno obravnavo ter 225 odvetniških točk za pripravljalni spis z dne 5. 6. 2008. Poleg navedenega je priznalo tudi zaznamovanih 2 % administrativnih stroškov in 20 % DDV, tako da znašajo skupaj potrebni odvetniški stroški 547,78 EUR, poleg tega pa je priznalo tudi zaznamovane stroške sodne takse, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje za vložitev odgovora na tožbo na 32,48 EUR. Tako znašajo vsi potrebni stroški tožene stranke pred sodiščem prve stopnje, ki jih mora povrniti tožeča stranka, skupaj 580,26 EUR. Stranskemu intervenientu pa je priznalo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, za sestavo pripravljalne vloge z dne 19. 5. 2008 225 odvetniških točk in 2 % administrativnih stroškov, kar predstavlja 4,5 odvetniške točke, za zastopanje na prvem naroku 300 odvetniških točk, za pripravljalno vlogo z dne 5. 6. 2008 225 odvetniških točk in 4,5 odvetniške točke ali 2 % za administrativne stroške, za zastopanje na naslednjem naroku 150 odvetniških točk ter za odsotnost iz pisarne za prvo obravnavo 20 odvetniških točk in drugo obravnavo 30 odvetniških točk ter zaznamovane stroške kilometrine, za pristop na prvo obravnavo 10,50 EUR in drugo obravnavo 10,80 EUR. Tako znašajo vsi potrebni stroški stranskega intervenienta 459,42 EUR, ki mu jih mora tožeča stranka povrniti.

Pritožbeno sodišče je moralo odločiti tudi o priglašenih pritožbenih stroških, in sicer je glede na uspeh s pritožbo tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti pritožbene stroške, ki jih je odmerilo glede na vrednost spora v višini 300 odvetniških točk, in sicer za sestavo pritožbe tožene stranke 375 odvetniških točk, kar predstavlja 172,13 EUR in 2,00 EUR administrativnih stroškov ter 34,00 EUR iz naslova 20 % DDV tako, da znašajo skupaj potrebni stroški tožene stranke, ki jih mora povrniti tožeča stranka 206,56 EUR. Stroški stranskega intervenienta, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka pa predstavljajo 375 točk za sestavo pritožbe in 2 % iz naslova administrativnih stroškov, tako da predstavljajo skupaj potrebni stroški 175,57 EUR, ki jih mora povrniti stranskemu intervenientu tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker v sporu ni uspela.

Pritožbeno sodišče je pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP. Za odločitev o stroških postopka je imelo podlago v določbi 2. odstavka 165. člena ZPP.

V tem individualnem delovnem sporu ne gre za nobenega od primerov iz 1. do 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), v katerih je revizija dovoljena že na podlagi samega zakona, zato je moralo pritožbeno sodišče odločiti o tem, ali bo revizijo dopustilo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V tej zadevi gre po oceni pritožbenega sodišča za pomembno pravno vprašanje, saj je potrebno upoštevati, da je v tem individualnem delovnem sporu izveden vzorčni postopek na podlagi 40. člena ZDSS-1 in da je poleg zadev, v katerih je postopek prekinjen zaradi vzorčnega vodenja te zadeve, vloženih še veliko število istovrstnih tožb, v katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago pred vsemi delovnimi sodišči prve stopnje. Poleg navedenega pa je potrebno tudi upoštevati, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se je opiral na isto pravno podlago kot tožbeni zahtevek v tem individualnem delovnem sporu že izdalo sodbo, v kateri je potrdilo odločitev nižjih sodišč, ki so tožbenemu zahtevku ugodila. Gre za zadevo opr. št. VIII Ips 332/2007 z dne 14. 12. 2007, v kateri pa tožena stranka ni izpostavila, da so bile plače izplačane na podlagi dokončnih sklepov o določitvi plače. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizijo dopusti.