Jedro

Toženka ni etažna lastnica stavbe. Glede na to, da je plačilo stroškov upravljanja ter obratovanja večstanovanjske stavbe zakonska obveznost etažnih lastnikov, je zahtevek upravičeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 15.4.2011 VL 50512/2011 tudi v preostalem delu, ter predlog za izvršbo oziroma tožbo zavrnilo. Stroške začasne zastopnice tožene stranke, ki se izplačajo iz založenega predujma tožeče stranke, je odmerilo na 53,96 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prezrlo nekatera dejstva. Toženka namreč sploh ni prerekala dejstva, da je lastnica stanovanja na K.. S tem, ko je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da ima do tožeče stranke vse obveznosti izpolnjene, je to celo pripoznala. Tudi sicer ni prerekala lastništva stanovanja, temveč je zatrjevala le, da ni etažna lastnica. Sodišče pa je kljub temu zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni uspel dokazati, da je toženka etažna lastnica. Pritožba sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določbe 3. odstavka 9. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje mogoče izpodbijati le zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe takšnih kršitev ni ugotovilo. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, nasprotni pritožbeni očitki pa neutemeljeni.

5. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo stroškov upravljanja in obratovanja večstanovanjske stavbe na naslovu K. za obdobje od julija 2009 do junija 2010 po priloženih računih (A3 do A14). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da toženka ni etažna lastnica omenjene stavbe. Glede na to, da je plačilo stroškov upravljanja ter obratovanja večstanovanjske stavbe zakonska obveznost etažnih lastnikov (30. člen SZ-1), je zahtevek upravičeno zavrnilo.

6. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na 3. odstavek 9. člena SZ-1, po katerem se določbe o upravljanju (III. poglavje SZ-1, členi od 25 do 67) uporabljajo tudi tedaj, ko je etažna lastnina le dejansko (ne pa tudi zemljiškoknjižno) vzpostavljena. Sodišče je namreč zahtevek zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je imela toženka v relevantnem obdobju na tem naslovu le stalno bivališče, medtem ko tega, da je (bila) lastnica stanovanja št. 170, tožnik ni uspel dokazati (glej 12. točko obrazložitve). Ne gre torej za primer, ko bi bila izkazana podlaga za pridobitev lastništva toženke, le v zemljiški knjigi (še) ne bi bila vknjižena kot etažna lastnica (ker etažna lastnina še ni vpisana). Tudi ta določba SZ-1 zato ne nudi podlage za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

7. Brez podlage so tudi pritožbeni očitki o kršitvi določbe 214. člena ZPP, po kateri priznanih oziroma neprerekanih dejstev ni treba dokazovati. Toženka namreč ni priznala, da je lastnica stanovanja, kot to prikazuje pritožba. Nasprotno, med postopkom je to ves čas zanikala. Pri tem ni pomembno, ali je zatrjevala, da ni lastnica stanovanja, ali pa, da ni etažna lastnica, saj gre pri etažni lastnini ravno za lastništvo posameznega dela (t.j. stanovanja). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je presojalo, ali je to odločilno dejstvo dokazano ali ne. Tudi če bi res zmotno uporabilo citirano določbo, pa bi šlo le za relativno kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 339. člena ZPP), ki v tovrstnih sporih ni dopusten pritožbeni razlog.

8. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbe (1. odstavek 154. in 165. člena ZPP). Odgovora na pritožbo pa glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti kot potreben strošek, zato tudi tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. in 165. člena ZPP).