Jedro

Da se po pogojih osnovnega zavarovanja avtomobilske odgovornosti lahko šteje določeno ravnanje voznika kot izmaknjenje preiskavi o njegovi alkoholiziranosti, mora biti njegovo ravnanje v tej smeri hoteno (namerno).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je toženka odgovorna tožniku za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku 3.5.1994, ker tožnik po njegovi oceni ni izgubil pravic iz avtomobilskega zavarovanja AO-92. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne ali pa razveljavita sodbi sodišč nižjih stopenj. V reviziji poudarja, da ogled prometne nezgode in s tem tudi preizkus alkoholiziranosti ni bil opravljen zato, ker je tožnik na kraju dogodka zatrjeval, da nima telesnih poškodb. Zakaj je tako zatrjeval, ko je bil pozneje ugotovljen serijski zlom reber, ni pomembno, pač pa je pomembno dejstvo, da se je na tak način izognil preizkusu alkoholiziranosti. S takim ravnanjem se je tožnik izmaknil pregledu ter je zato izgubil zavarovalne pravice na podlagi 4. člena pogojev AO-plus-92. V odgovoru na revizijo je tožnik predlagal, da naj se revizija zavrne. Po nezgodi je bil v šoku, na zavarovalne pogoje takrat sploh ni mislil ter ni bil pod vplivom alkohola in se takemu preizkusu tudi ni izmikal. V skladu z določilom 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo v tem primeru uporabiti na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99) je bila revizija vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija formalnopravno ni opredelila pavšalno uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti ni postopkovnih kršitev obrazložila z revizijskimi razlogi. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v smeri postopkovnih kršitev le v okviru uradoma odrejenega preizkusa (386. člena ZPP), pri čemer pa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Potek škodnega dogodka ni sporen. Pri vzvratni vožnji čez nedograjen most je tožnik 3.5.1994 zapeljal z zadnjim levim kolesom čez rob mostu, zaradi česar se je z vozilom prevrnil v rečico in se telesno poškodoval. Plačilo nastale nepremoženjske škode, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi AO-plus-92 sklenjenega zavarovanja, je toženka odklonila, ker je ocenila, da je izgubil kritne pravice na podlagi 4. člena pogojev AO-plus-92 v zvezi s prvim odstavkom tretjega člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Pri tem je štela za pomembno, da ogled nezgode ni bil opravljen zato, ker je tožnik po nezgodi govoril, da ni telesno poškodovan. V obravnavani pravdi je tako sporno ali je toženka dolžna povrniti tožniku iztoževano nepremoženjsko škodo.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnik zaradi padca z mostu v vodo utrpel serijski zlom petih reber. Zaradi okoliščin samega škodnega dogodka in utrpelih telesnih poškodb ter bolečin, sta mu verjeli, da po poškodbi ni imel v mislih izmikanje pregledu zaradi vinjenosti, ko je šel domov. Na podlagi takih ugotovitev sta zaključili, da ni dokazov, da bi bil tožnik ob nezgodi vinjen in imel v krvi več kot 0,05 g/kg alkohola v krvi in da bi zaradi vinjenosti zapustil kraj dogodka in se s tem izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Ker tožnik kritnih pravic ni izgubil, sta sodišči nižjih stopenj presodili, da je toženka dolžna povrniti tožniku škodo (na podlagi zavarovanja AO-plus-92).

Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, ko sta ugotovili, da je podana toženkina iztoževana obveznost proti tožniku. Po pogojih prvega odstavka 4. člena pogojev za zavarovanje imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus-92) izgubi voznik motornega vozila svoje pravice iz zavarovanja, če krši varnostne predpise iz prvega odstavka 3. člena pogojev osnovnega zavarovanja (za zavarovanje avtomobilske odgovornosti). Po določilu 3. točke prvega odstavka 3. člena navedenega osnovnega zavarovanja izgubi zavarovanec svoje pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, mamil ali drugih narkotikov. Da je voznik pod vplivom alkohola pa se šteje med drugim v primerih, če ima v krvi več kot 0,5 promila alkohola ali če kaže znake alkoholiziranosti, če je alkotest pozitiven pa voznik ne poskrbi, da bi se s krvno analizo natančno ugotovila stopnja njegove alkoholiziranosti ali če se po prometni nesreči izmakne preiskavi alkoholiziranosti, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi.

V danem primeru je sporno, ali se je tožnik s svojim ravnanjem, ki mu ga očita toženka, izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti v smislu zgoraj navedenih predpisov. Da se po gornjih pogojih lahko šteje določeno ravnanje voznika kot izmaknjenje preiskavi o njegovi alkoholiziranosti, mora biti njegovo ravnanje v tej smeri hoteno (namerno). Sodišči nižjih stopenj pa take namere pri tožniku nista ugotovili. Ocenili sta, da je tožnik zaradi slabega stanja in počutja po nezgodi (ko je z vozilom padel v vodo in meneč, da se je le udaril in da se ni poškodoval) le želel čimpreje domov in da s tem ni hotel preprečiti kakšne preiskave (še posebej, ker je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje na kraju nezgode tudi policist G. K., ki bi po njegovi oceni opravil preizkus alkoholiziranosti in napravil zapisnik o nezgodi, če bi zaznal prisotnost alkohola - 4. stran razlogov sodbe sodišča prve stopnje). Ob takem stanju stvari tudi po presoji revizijskega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ni dajalo podlage za sklep, da se je tožnik po nezgodi izmaknil preiskavi o njegovi alkoholiziranosti ter da bi zato izgubil kritne pravice iz zavarovanja. Ker tožnik zavarovalnih pravic pri toženki ni izgubil, je odločitev sodišč nižjih stopenj, da je podana toženkina odgovornost iz zavarovalnega razmerja s tožnikom po pogojih AO-plus-92 zavarovanja, pravilna. To pomeni, da na nižjih stopnjah sojenja materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. V skladu s tako presojo spora je revizijsko sodišče zavrnilo toženkino revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločba o stroških revizijskega postopka je odpadla, ker tožnik povrnitve stroškov odgovora na revizijo ni zahteval, toženka pa mora tako nositi sama svoje stroške postopka.