Jedro

Sodišče je odločalo le o novo nastali škodi, ki je po nesreči iz leta 1973 ni bilo mogoče predvideti in je nastala pozneje. Pri tem je ugotovilo, da so na poslabšanje tožnikovega zdravja vplivali trije dejavniki: (1) ortopedske težave, ki so se pojavile pozneje in so posledica degenerativnih sprememb, (2) anksiozna depresivna motnja kot odziv na nakopičene strese in obremenitve (dolgovi, uživanje alkohola, vojna, prometne nesreče), kar ni povezano z nesrečo pri delu, in (3) psihoorganske motnje, ki so posledica poškodbe glave in osrednjega živčevja pri nesreči pri delu leta 1973. S pomočjo izvedencev je vse te dejavnike razmejilo in ugotovilo, da je psihoorganski sindrom mogoče povezati s poškodbo možganov v obsegu 1/3.

Izrek

Revizija glede zavrnjenega tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode zaradi izgube zaslužka v času od 16. 5. 1997 do 30. 4. 2006 se zavrže. Revizija glede zahtevka za plačilo rente in odškodnine za nepremoženjsko škodo se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) plačati tožeči stranke (v nadaljevanju: tožnik) naslednjo odškodnino: - za nepremoženjsko škodo 3.300.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prve sodbe dalje, - za premoženjsko škodo v skupnem znesku 457.497,30 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov in določenih datumov dalje, kot je navedeno v izreku sodbe, - rento v znesku 3.858 tolarjev od 1. 5. 2006 dalje.

Kar je tožnik zahteval več ali drugače je zavrnilo.

Proti tej sodbi se je pritožil tožnik in sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi delno ugodilo in spremenilo izrek o stroških postopka, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Tožnik je proti sodbi pritožbenega sodišča pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in prisoditev nadaljnje odškodnine v znesku 12.613,52 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2002 ter prisoditev zakonskih zamudnih obresti od že prisojene odškodnine od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003. Glede prispevka poškodbe zaradi nesreče pri delu iz leta 1973 navaja, da je tožnik zaradi padca z višine trpel zelo hude telesne poškodbe, da je zdravljenje trajalo tri leta in je bil nato razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Razporejen je bil na delo voznika, dokler se njegovo zdravstveno stanje ni poslabšalo in je bil leta 2000 invalidsko upokojen. Iz odločb o invalidski upokojitvi v kategorijo II. stopnje in pozneje I. stopnje izhaja, da je upokojitev posledica nesreče pri delu do 50%, izvedenca pa sta določila prispevek tožnikove poškodbe do 1/3. Tožnik trdi, da bi – če ne bi bilo poškodbe - opravljal dela in naloge voznika tovornjaka vse do redne upokojitve. Zato trdi, da je invalidska upokojitev vsaj v 50% v vzročni zvezi z njegovo poškodbo in terja tolikšen delež odškodnine za premoženjsko škodo in za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo dodaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu v celoti zaradi nesreče pri delu. Glede nepremoženjske škode meni, da sodišče ni pravilno zavrnilo zahtevka za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za strah, saj se je tožniku poslabšalo zdravje od leta 1997 dalje in je trpel bolečine in jih bo trpel tudi v bodoče. Tudi zavrnitev odškodnine za strah ni pravilna. Revizijo vlaga tudi zaradi teka zamudnih obresti od nepremoženjske škode in navaja, da je pri oblikovanju tožbenega zahtevka prišlo do očitne pomote pri zapisu in da bi ga moralo sodišče na to opozoriti. Če je že upoštevalo obresti od dneva sodbe, pa bi moralo ustrezno zvišati odškodnino.

5. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo premoženjske škode ni dovoljena.

7. Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko pravdna stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe, zato ni vedno dovoljeno. Revizijo proti sodbi je mogoče vložiti samo v tistih primerih, ki jih določa 367. člen ZPP in po drugem odstavku tega člena je revizija v premoženjskih sporih dovoljena samo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev oziroma 4.172,93 euro. Tožnik je uveljavljal odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgube prejemkov iz delovnega razmerja v času od 16. 5. 1997 do 1. 7. 2000 v znesku 443.267 tolarjev in v času od 1. 7. 2000 do 30. 4. 2006 v znesku 929.225 tolarjev, skupaj torej 1.372.492 tolarjev. Ker mu je sodišče prisodilo 457.497,30 tolarjev, znaša razlika manj kot 1.000.000 tolarjev, kolikor je revizijski prag, ne glede na to, da tožnik v reviziji vsebinsko sprejema, da je škoda posledica nesreče iz leta 1973 le 50%. Zato je sodišče po drugem odstavku 374. člena ZPP v tem delu zavrglo nedovoljeno revizijo, ker je vložena proti delu sodbe, zoper katerega je po zakonu ni mogoče vložiti.

8. V preostalem delu je sodišče revizijo obravnavalo, vendar jo je zavrnilo, ker ni utemeljena.

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(3), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ).(4) Pravilno sta upoštevali, da morajo biti za nastanek denarne odškodninske obveznosti sočasno podane naslednje štiri predpostavke: nedopustno ravnanje, vzročna zveza med tem ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode.

10. Glede odškodninske rente sta ugotovili, da je bil tožnik poškodovan pri delu leta 1973, vendar o tej škodi nista odločali. Sodišče je odločalo le o novo nastali škodi, ki je po nesreči ni bilo mogoče predvideti in je nastala pozneje. Pri tem je ugotovilo, da so na poslabšanje tožnikovega zdravja vplivali trije dejavniki: (1) ortopedske težave, ki so se pojavile pozneje in so posledica degenerativnih sprememb, (2) anksiozna depresivna motnja kot odziv na nakopičene strese in obremenitve (dolgovi, uživanje alkohola, vojna, prometne nesreče), kar ni povezano z nesrečo pri delu, in (3) psihoorganske motnje, ki so posledica poškodbe glave in osrednjega živčevja pri nesreči pri delu leta 1973. S pomočjo izvedencev je vse te dejavnike razmejilo in ugotovilo, da je psihoorganski sindrom mogoče povezati s poškodbo možganov iz leta 1973 v obsegu 1/3. Na mnenje izvedencev nobena od strank ni imela pripomb, zato je sodišče ta delež upoštevalo pri izračunu rente, ko je s pomočjo izvedenke finančne stroke ugotovilo, da znaša razlika med prejemki, ki bi jih tožnik prejemal in invalidsko pokojnino 11.754 tolarjev, tako da je tožniku prisodilo 3.858 tolarjev mesečne rente.

11. Tožnik se v reviziji sklicuje na razloge v odločbah o invalidski pokojnini, vendar so odločilna mnenja izvedencev, ki so bila izdelana prav zaradi razmejitve med vzroki za nastanek tožnikove invalidnosti kategorije I. stopnje. Njegovo sklicevanje na to, da bi bil tožnik še vedno voznik tovornjaka, je brez pomena, saj je pred poškodbo delal kot tesar in se je šele pozneje prekvalificiral. Na njegove težave pa sta vplivali poznejši prometni nesreči in druge težave.

12. V zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo pa je tožnik na glavni obravnavi 14. 9. 2006 s toženko izrecno ugotovil vzročno zvezo v razmerju 1/3. Glede na to je sodišče tožniku priznalo približno 1/3 zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Tožbeni zahtevek za telesne bolečine in druge nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je pravilno zavrnilo, ker ni odločalo o teh posledicah zaradi nesreče leta 1973, temveč samo o novi škodi. Tu pa bolečin ni bilo, saj je bilo mogoče predvideti glavobole že takoj po zdravljenju nesreče iz leta 1973, preostale bolečine pa so nastale zaradi ortopedskih težav, ki po mnenju izvedenca dr. Baraga niso povezane z nesrečo pri delu. Zakaj naj bi tožnik trpel strah, pri zaslišanju ni pojasnil, kolikor je ta prešel v duševne bolečine, pa je bil upoštevan pri odškodnini za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tudi obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče priznalo v skladu s tožbenim zahtevkom in 277. členom ZOR, kar je pojasnilo že pritožbeno sodišče. Po 180. členu ZPP mora tožnik opredeliti zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, še posebej, kadar ga zastopa strokovnjak – odvetnik.

13. Ker torej revizija v delu, v katerem je dovoljena, ni utemeljena, jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije, saj ni bila uspešna (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007