Jedro

Revizijsko zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka 14. točki drugega odstavka 339 člena ZPP ni bila storjena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženi stranki bili dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino v znesku 9.692.400 SIT ter plačevati rento po 25.000 SIT mesečno od 1.11.1992 dalje. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka je vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem, sprejetim v izpodbijani sodbi, po katerem je tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi zastaranja. O navedeni okoliščini podatki spisa ne podpirajo trditve, da bi tožba bila vložena šele 18.11.1992, saj je bila v resnici že dne 2.4.1991. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Procesna kršitev je imela za logično posledico tudi napačno uporabo materialnega prava o začetku teka zastaralnega roka.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Tožnikov odškodninski zahtevek tudi v obsegu tožbene trditvene podlage temelji na škodnem dogodku, ki se je pripetil dne 1.2.1988 v Kranju. Zato je v izpodbijani sodbi sprejeta ugotovitev, da je za škodo in povzročitelja in za odgovorno osebo tožnik očitno zvedel že na dan škodnega dogodka, to pa pomeni, da je po določban Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, 376. člen) ob vložitvi tožbe dne 18.11.1992 že zdavnaj potekel triletni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve.

Zaradi ugovora zastaranja, je torej pravno pravilna odločitev, sprejeta v izpodbijani sodbi, ki se - ob dejstvu, da je tožba bila vložena dne 18.11.1992 - nanaša na uporabo že omenjene zakonske določbe. Bistvo problema je torej res v tem, ali je bila tožba vložena dne 18.11.1992, ali morda prej, kot je tožeča stranka zatrjevala v dosedanjem postopku in kakor še vedno zatrjuje v reviziji. Vsebina listin v pravdnem spisu naj bi po teh trditvah dokazovala, da obstoja o odločilnih dejstvih o datumu vložitve tožbe nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in vsebino spisa. Vendar pa je ravno nasprotno: datum vložitve tožbe v tej zadevi je obrazloženo in v povezavi s spisovni podatki opredeljen z 18.11.1992. Dne 2.4.1991 vložena tožba, ki je prvotno bila naslovljena na pristojno sodišče združenega dela in bila kasneje odstopljena rednemu sodišču, je namreč bila predmet posebnega postopka, ki se je končal z njenim zavrženjem zaradi nepopolnosti. Odločitev o tem je bila celo revizijsko preizkušena (podatki pravdnega spisa sodišča prve stopnje opr. št. P 79/93). Zato tožnik ne more več utemeljeno zatrjevati, da je dne 18.11.1992 oddana vloga predstavljala dopolnitev ali popravo vloge z dne 2.4.1991; vloga z dne 18.11.1992 predstavlja samostojno in novo tožbo, glede katere je zaradi vloženega ugovora zastaranja sodišče prve stopnje bilo dolžno preizkusiti tudi dejstva, ki se nanašajo na uporabo določbe 376. člena ZOR. Ne gre torej za napako sodne vpisničarke ali za morebiten spregled spisovnih podatkov, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.