Jedro

Zamudna sodba temelji na opustitvi zakonske dolžnosti podati odgovor na tožbo, po ZUS-1 pa takšne dolžnosti tožena stranka nima. 38. člen ZUS-1 določa, da mora tožena stranka poslati vse spise, v primeru da jih ne pošlje, sodišče odloči brez njih. Da ob posredovanju spisov še odgovori na tožbene navedbe je zgolj pravica tožene stranke in ne dolžnost tako kot po ZPP. Zato se v upravnem sporu določbe ZPP o zamudni sodbi ne uporabljajo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrgla vlogo tožeče stranke za odpis oziroma obročno plačilo davčnega dolga iz naslova prostovoljnih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter stroškov davčne izvršbe (I. točka izreka). Z II. točko izreka je odločila, da tožeča stranka sama trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka dne 19. 9. 2016 podala vlogo za odpis oziroma obročno plačilo davčnega dolga iz naslova prostovoljnih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prvostopenjski organ je s sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), v kateri je določeno, da v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila ali plačila v obrokih, vlogo zavrgel. 2. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnil. V svojih razlogih se sklicuje na 159. člen ZPIZ-2 in dodaja, da pritožbena navedba glede nepristojnosti prvostopenjskega organa, da odloča o vloženi vlogi, ni utemeljena, saj za odločanje o vlogah za odpis oziroma obročno plačilo davčnega dolga iz naslova prostovoljnih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni pravne podlage, zato tudi ni določen organ, ki bi o zahtevku odločal. Prvostopenjski organ tako ni mogel zadeve odstopiti v obravnavo drugemu organu, saj gre za odločanje o pravici, ki ne obstaja, zato je prvostopenjski organ pravilno odločil, ko je vlogo tožeče stranke zavrgel. 3. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo, v kateri navaja, da sta izpodbijani sklep in odločba nezakonita in materialnopravno nepravilna, zato predlaga, da se odpravita, zadevo pa naj se vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, da je o vlogi odločal stvarno nepristojni organ, ki bi vlogo moral odstopiti pristojnemu organu, to je organu za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navaja še, da je tretji odstavek 159. člena ZPIZ-2 neustaven in v nasprotju z zakonodajo EU, saj brez razumnega in resnega razloga tožečo stranko postavlja v diskriminatoren položaj v primerjavi z ostalimi dolžniki, ki imajo davčne dolgove npr. iz plačila davka na dobiček, dohodnino in podobno, kjer je možen odpis oziroma odlog plačila. Po navedenem tožeča stranka predlaga, da sodišče postopek prekine in zahteva presojo ustavnosti navedenega člena.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Po prejemu odgovora na tožbo je tožeča stranka vložila še pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo dne 3. 4. 2017, v kateri navaja, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen. V nasprotnem primeru šteje, da ni vložen, zato sodišče ob uporabi Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v skladu z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v takšnem primeru izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku - zamudno sodbo.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Prvi odstavek 159. člena ZPIZ-2 določa, da prispevke za obvezno zavarovanje po tem zakonu pobira finančna uprava, drugi odstavek pa, da če ni drugače določeno, se za pobiranje prispevkov uporabi zakon, ki ureja davčni postopek in davčno službo. Tretji odstavek navedenega člena izrecno določa, da v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo strank, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila oziroma plačila v obrokih.

8. Po navedeni določbi zakona tako ni dvoma, da je prvostopenjski organ odločal v mejah svoje stvarne pristojnosti in da vlogi, na podlagi izrecne določbe tretjega odstavka 159. člena ZPIZ-2 ni mogel ugoditi. Organ prve stopnje je sicer nepravilno zapisal, da se zahteva zavrže, v obrazložitvi pa navedel razlog za njeno zavrnitev, vendar omenjena nepravilnost nima vpliva na zakonitost odločitve.

9. Glede splošnih tožbenih navedb tožeče stranke, da tretji odstavek 159. člena ZPIZ-2 ni v skladu z Ustavo RS in zakonodajo EU, sodišče poudarja, da splošne navedbe z navajanjem primerljivih pravnih položajev niso dovolj, stranka mora svoj predlog vsebinsko utemeljiti, to pomeni razložiti v čem je ureditev neustavna oz. zakaj ustavno ni dopustno, da se prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne sme odpisati oziroma dovoliti odloga plačila ali obročnega plačila. Zgolj navedba, da je ureditev diskriminirana, ker je druge davčne dolgove možno odpisati oz. plačati po odlogu ali na obroke, kot argumentacija za vsebinsko presojo sodišča, ne zadostuje. Sodišče zato ni prekinilo postopka in ni zahtevalo presoje ustavnosti navedenega člena.

10. Sodišče zavrača tudi tožbene navedbe v zvezi z izdajo zamudne sodbe ob uporabi ZPP. Po določbi 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe ZPP za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena. ZUS-1 pa v 63. členu in naslednjih ureja, kakšne sodbe je mogoče izdati v upravnem sporu in med njimi ni zamudne sodbe. Zamudna sodba temelji na opustitvi zakonske dolžnosti podati odgovor na tožbo, po ZUS-1 pa takšne dolžnosti tožena stranka nima. 38. člen ZUS-1 določa, da mora tožena stranka poslati vse spise, v primeru da jih ne pošlje, sodišče odloči brez njih. Da ob posredovanju spisov še odgovori na tožbene navedbe je zgolj pravica tožene stranke in ne dolžnost tako kot po ZPP. Zato se v upravnem sporu določbe ZPP o zamudni sodbi ne uporabljajo (tako tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS npr.: X Ips 348/2011 z dne 30. 8. 2012 in I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016).

11. Po vsem navedenem je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.