Jedro

Za okvaro organizma v internaciji v tujini med drugo svetovno vojno ni mogoče šteti okvare, ki jo stranka kot tovrstno okvaro prvič dokazuje z izvidom psihiatra v letu 1983.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za priznanje statusa civilnega invalida vojne. Tožena stranka navaja, da je bila v postopku pritožbe dokumentacija predložena zdravniški komisiji za pregled oseb, ki so zajete z Zakonom o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev na drugi stopnji, ki je po pregledu tožnice, v izvidu in mnenju z dne 18.4.1995 podala mnenje, da nevroloških motenj pacientke, vezane na vojne dogodke ni mogoče oceniti, ker ni ustrezne dokumentacije v obdobju od leta 1945 do leta 1983, ko tožnica prinaša prve medicinske izvide oziroma izjavo psihiatra. Težav lokomotornega aparata, ki jih tožnica prvič omenja v pritožbi, ni mogoče šteti za vojne posledice, saj se je zaradi njih prvič zdravila šele 1982. Tožena stranka zaključuje, da bolezni, ki jih tožnica navaja v svoji vlogi in v zapisnikih o dopolnitvah vloge ni mogoče šteti kot okvaro organizma v internaciji v tujini, kot to določa 1. člen Zakona o civilnih invalidih vojne in na podlagi katere bi stranki, če bi izpolnjevale pogoje, bilo mogoče priznati status civilnega invalida vojne. Tožena stranka je namreč ugotovila, da stranka ni zbolela v pravnorelevantnih okoliščinah za priznanje statusa civilnega invalida vojne, zato ji statusa in pravic civilnega invalida vojne ni mogoče priznati.

Tožnica izpodbija odločbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe zakona. Tožničino zdravstveno stanje, zlasti psihosomatsko stanje, ki je razvidno iz potrdila psihiatra dispanzerja Zdravstvenega doma, kjer jo vodijo v evidenci od leta 1983 zaradi hudih napadov tesnobe, so lahko povzročile samo vojne okoliščine. Še kot mladoletna je bila internirana in je bila v več taboriščih v Nemčiji. Osebno je bila podvržena maltretiranju in psihičnim pritiskom zaradi prestreženega pisma, ki ga je pisala domov in v njem omenjala skorajšen konec pregnanstva. Iz internacije je prišla spremenjena in zamorjena, kar sta potrdili tudi obe zaslišani priči A.V. in J.A. Zdravstvene pomoči pri psihiatrih ni iskala, saj ti po vojni niti niso bili dosegljivi. Pri bolezni, kot jo ima tožnica, je tudi retroaktivno in izkustveno možno sklepati na vzroke bolezni, zlasti če so ti potrjeni z dokazi, kamor je šteti tudi izjave prič. Zato bi bil potreben ponovni preizkus s strani zdravniške komisije II. stopnje. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz določbe 2. odstavka 1. člena Zakona o civilnih invalidih vojne (Ur. l. RS, št. 56/82) izhaja, da je civilni invalid vojne tudi državljan Republike Slovenije, ki je kot civilna žrtev vojne ali kot žrtev vojnega materiala dobil najmanj 20 odstotno okvaro organizma v tujini, kjer je bil zaradi vojne na ozemlju Republike Slovenije v zaporu, internaciji, konfinaciji, deportaciji, prisilni izselitvi, na prisilnem delu ali na begu. Iz navedenega izhaja, da je za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne potrebno, da je oseba, ki ta status uveljavlja, dobila okvaro organizma (najmanj 20 %) v tujini, v okoliščinah, ki jih zakon našteva.

V stvari ni sporno, da je bila tožnica s strani nemškega okupatorja zaprta v koncentracijskih taboriščih v Nemčiji. Sodišče sicer ne dvomi v navedbe tožnice, da je bila kot mladoletna oseba v taborišču izpostavljena trpinčenju, vendar samo to dejstvo še ni zadosten dokaz, da so bolezni, zaradi katerih je tožnica prvič iskala zdravniško pomoč šele leta 1982 oz. 1983, neposredna posledica razmer, na katere se tožnica sklicuje. Upravni organ je po predhodnem zaslišanju prič, ki so bile skupaj s tožnico v taborišču in jih je tožnica sama predlagala kot priče v postopku, zaprosil za izvid in mnenje zdravniško komisijo I. stopnje, tožena stranka pa je v pritožbenem postopku zadevo predložila tudi zdravniški komisiji II. stopnje. Obe komisiji sta smiselno enako ugotovili in sicer, da ni najti povezave med tožničinimi sedanjimi težavami in dogodki v taborišču, oziroma da nevrotskih motenj tožnice, vezanih na vojne dogodke ni mogoče oceniti, ker ni ustrezne medicinske dokumentacije v obdobju od leta 1945 do leta 1983, ko je tožnica predložila prve medicinske izvide oziroma izjavo psihiatra. Tudi težav lokomotornega aparata, ni mogoče šteti za vojne posledice, saj se je tožnica zaradi njih prvič zdravila šele leta 1982. Po presoji sodišča je tožena stranka v postopku ravnala v skladu s pravili postopka, ko je v postopku zahtevala izvid in mnenje zdravniške komisije o povezavi tožničnih zdravstvenih težav z dogodki med vojno in na podlagi vseh ostalih podatkov zbranih v postopku pravilno ocenila, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje utemeljene podlage za ugotovitev, da so tožničine zdravstvene težave v vzročni zvezi z dogodki med vojno, kar je zakonski pogoj za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne.

Ker sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ni ugotovilo kršitev, ki jih tožnica v tožbi navaja, je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republiške Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).