Jedro

Storilčeva razredničarka, ki je opazila konflikt med učencema še preden je prišlo do fizičnega obračuna in nastanka škode, je vse prehitro in zlahka štela, da je vse urejeno in nanj ni opozorila dežurne učiteljice. Slednja pa dežurstva ni opravljala dovolj vestno, saj je iz nepojasnjenega razloga stala več kot polovico petnajstminutnega odmora pri vhodih in se ni gibala po območju, ki bi ga morala nadzorovati. Tako sploh ni zaznala pretepa, ki bi ga lahko preprečila ali vsaj omilila in preprečila njegove posledice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je utemeljena obveznost toženke do mladoletnega tožnika in da bo o višini te obveznosti odločilo po pravnomočnosti vmesne sodbe.

Proti tej sodbi se je tožena zavarovalnica pritožila, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo.

2. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna vmesna sodba prvostopenjskega sodišča, je toženka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje okrajnemu sodišču. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da je Dvojezična osnovna šola ... odgovorna za poškodbo mladoletnega tožnika, ki ga je v odmoru poškodoval drug učenec te šole. Meni, da šola ni opustila ustrezno skrbnega nadzorstva nad učenci in ni odgovorna za škodo, s tem pa tudi ne tožena zavarovalnica, pri kateri je zavarovana odgovornost šole. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili prvi odstavek 144. člena OZ, ki določa odgovornost šole za škodo, ki jo povzroči mladoletnik, ki je pod njenim nadzorom. Po njenem je šola dokazala, da je opravljala ustrezno nadzorstvo in škode ni mogla preprečiti. Ni spora o tem, da je med mladoletnim oškodovancem in učencem T. T. prišlo do prepira, ker mu zadnji ni hotel vrniti kape, ki mu jo je pred tem vzel. Toda po posredovanju T. razredničarke je kapo vrnil. Dogodek je opisala kot nekritičen, saj sta se umirila in šla vsak v svojo učilnico, T. pa tudi ni bil posebej problematičen. Zato o tem konfliktu ni obvestila dežurne učiteljice in sodišče zmotno ocenjuje, da bi to morala storiti. Tudi dežurni učiteljici ni mogoče očitati, da med 15 minutnim odmorom ne bi skrbno nadzorovala učencev. Nadzirala je 4 učilnice in hodnik prizidka ter dva vhoda, kot je določeno v hišnem redu. Ni narobe, če se je pri vhodih zadrževala 8 minut. Učitelj pač ne more nadzorovati hkrati še hodnika in 4 učilnic, poleg tega pa so učenci zaprli vrata učilnice. Toženka se tudi ne strinja, da bi učenec T. odstopil od svoje namere, če bi se učiteljica gibala na hodniku, saj je tam tudi bila, ker je bila pri vhodih le 8 minut. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

3. Tožnik v reviziji lahko izpodbija zmotno uporabo materialnega prava, ne more pa izpodbijati dejanskega stanja in po svoje prikazovati posameznih dejstev (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje in sicer: da se je škoda zgodila 23. decembra 2002 na Dvojezični osnovni šoli ..., da ima šola zavarovano odgovornost pri toženi zavarovalnici na podlagi splošnih pogojev zavarovanja PG - odg/99-12, da je bil oškodovani R. D. učenec 6. razreda, povzročitelj T. T. pa 8. razreda osnovne šole in da sam dogodek ni sporen, saj je bil storilec pravnomočno kazensko obsojen. Z dogodkom sta bili povezani dve učiteljici na šoli in sicer: M. B. in T. V. Storilčeva razredničarka B. se je vračala iz osrednje stavbe v prizidek in je videla, da učenec T. tožniku ni hotel vrniti kape. Konflikt je začasno umirila in o tem ni obvestila dežurne učiteljice, čeprav je bila razredničarka učenca T. in je vedela, da sicer ni vzgojno problematičen, vendar je bil vztrajen v neubogljivosti in se je rad hitro razburil, da je imela njega za povzročitelja konflikta in da je kapo vrnil šele po njeni tretji zahtevi tako, da jo je vrgel na tla. Zavedati bi se morala, da spor ni končan, saj se je moral učenec T. ukloniti proti svoji volji, čeprav je učenec D. preklel njegovo mater. Dežurna učiteljica T. V., ki s konfliktom ni bila seznanjena, je bila zadolžena, da je v 15 minutnem odmoru nadzirala 4 učilnice in hodnik prizidka ter oba vhoda v prizidek, kjer se je iz nepojasnjenega razloga zadrževala kar 8 minut. Čeprav hkrati ni mogla nadzirati vseh prostorov, bi se morala na tem območju gibati in s svojo prisotnostjo opozarjati na spoštovanje pravil o vedenju, zaznati pa bi morala tudi dogajanje v razredu, ki je trajalo precej časa, saj se je T. znašal nad oškodovancem okrog 10 minut, na hodniku pa so se začeli zbirati učenci in so nekateri preprečili učencem iz tožnikove učilnice, da bi poklicali pomoč.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče pravilno uporabilo določila v Obligacijskem zakoniku (OZ). Ta vsebujejo pravila o zavarovanju v XXVII. poglavju v členih 921 - 989 in v 965. členu, ki v primeru zavarovanja odgovornosti omogoča neposredno tožbo za poplačilo škode od zavarovalnice.

Glede odškodninske obveznosti pa je pravilno uporabilo splošna določila o odškodninskih obveznostih, ki zahtevajo, da so sočasno izpolnjeni naslednji štirje elementi: nedopustno ravnanje, zaradi katerega je nastala škoda (vzročna zveza), odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. Ni sporno, da je pretepanje učenca nedopustno ravnanje in da je zaradi tega tožnik trpel škodo. Glede odgovornosti vzgojno izobraževalnega zavoda pa je sodišče pravilno uporabilo 144. člen OZ, ki določa odgovornost za mladoletnika tako, da za škodo, ki jo povzroči, odgovarja zavod, razen če dokaže, da je opravljal nadzorstvo z dolžno skrbnostjo ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Toda na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja se je sodišče prepričalo, da je storilčeva razredničarka, ki je opazila konflikt še preden je prišlo do fizičnega obračuna in nastanka škode, vse prehitro in zlahka štela, da je vse urejeno in ni opozorila dežurne učiteljice. Slednja pa dežurstva ni opravljala dovolj vestno, saj je iz nepojasnjenega razloga stala več kot pol odmora pri vhodih in se ni gibala po območju, ki bi ga morala nadzorovati. Tako sploh ni zaznala pretepa, ki bi ga s svojo prisotnostjo lahko preprečila, ali vsaj omilila, in preprečila njegove posledice.

4. Tako se izkaže, da očitek sodiščema o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen, zato je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008