Jedro

Ker je bil tožnik v spornem obdobju, ko je bil zaposlen na Hrvaškem, dejansko pa je delo opravljal v Sloveniji, vključen v obvezno zavarovanje pri hrvaškem nosilcu obveznega zavarovanja, kamor so bili plačani tudi prispevki za pokojninsko zavarovanje, ta doba ne gre v breme tožencu, temveč gre za pokojninsko dobo, dopolnjeno pri hrvaškem nosilcu obveznega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 5. 4. 2006 in št. ... z dne 8. 8. 2007; da se tožniku prizna pravica do odmere starostne pokojnine na podlagi dosežene pokojninske dobe pri toženi stranki v trajanju 37 let, 8 mesecev in 5 dni od 1. 2. 2006 dalje; da je toženec dolžan v roku 30 dni odmeriti starostno pokojnino na podlagi pokojninske dobe 37 let, 8 mescev in 5 dni, poračunati in izplačati razliko med sorazmernim delom starostne pokojnine in odmerjeno starostno pokojnino na podlagi pokojninske dobe 37 let, 8 mesecev in 5 dni, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega posamičnega zneska dalje do plačila, v roku 8 dni. Odločilo je, da je odločba toženca št. ... z dne 8. 8. 2007 pravilna in zakonita, ter sklenilo, da tožnik sam krije stroške postopka.

Zoper izpodbijano sodbo se je pritožil tožnik z laično pritožbo. Meni, da pravice, ki jih je pridobil v letih skupne države Jugoslavije ne morejo biti neupoštevane. Gre za pravično višino pokojnine po tedanjih predpisih, ne glede na kasneje sprejete zakone. Ne more sprejeti dejstva, da po 40 letih dela, od tega več kot 20 let na Hrvaškem, prejema 500,00 EUR pokojnine. Ne strinja se z izračunom sorazmernega dela pokojnine. Ulomek za izračun sorazmernega dela starostne pokojnine je po njegovem nepravičen. Ker je pri zavarovalni dobi upoštevana skupna doba - tudi tista, dosežena pri hrvaškem nosilcu pokojninskega zavarovanja, bi bilo potrebno tudi pri izračunu pokojninske osnove upoštevati plače, dosežene v času zavarovanja pri hrvaškem nosilcu. V ta namen bi bilo potrebno pridobiti ustrezne podatke o višini plač. Navaja še, da sta določbi 22. in 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško nerazumljivi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tej zadevi tožnik na podlagi 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 8. 8. 2007, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopenjsko začasno odločbo toženca z dne 5. 4. 2006. S to odločbo je bila tožniku priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 37.245,08 tedanjih SIT mesečno od 1. 2. 2006 dalje. Tožnik je namreč dopolnil 59 let in 5 mesecev starosti ter 40 let, 2 meseca in 27 dni skupne pokojninske dobe. Pri tem je toženec štel, da je tožnik pri tožencu oziroma njegovemu pravnemu predniku dopolnil 17 let, 1 mesec in 5 dni pokojninske dobe, pri hrvaškem nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja 20 let in 7 mesecev pokojninske dobe ter pri nemškem nosilcu 2 leti, 6 mesecev in 22 dni pokojninske dobe. Sporno je, ali se zavarovalna doba za obdobje od 1. 9. 1972 do 31. 3. 1993 - torej 17 let, 1 mesec in 5 dni, ko je bil tožnik zaposlen pri delodajalcu S. ..., ki je imel sedež na Hrvaškem, dejansko pa je tožnik delo opravljal v Sloveniji, pri čemer je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje pri hrvaškem nosilcu, kamor so se plačevali tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, šteje kot doba, dopolnjena v Sloveniji. Poleg tega je sporna tudi odmera sorazmernega dela starostne pokojnine.

Pravno podlago za priznanje in odmero starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela, glede na čas vložitve zahteve za priznanje te pravice dne 14. 2. 2006, predstavljajo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (BHRSSZ; Ur. l. RS-MP, št. 21/1997). Pri tem pritožbeno sodišče, glede na tožnikove pritožbene navedbe, da bi mu bilo potrebno pravico do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela priznati po predpisih, ki so veljali v nekdanji Jugoslaviji, pojasnjuje, da je potrebno skladno z načelom zakonitosti iz 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki določa, da organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravne lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, v upravnem postopku pri tožencu pri odločanju glede priznanja in odmere pokojnine, uporabiti tisti predpis, ki velja v času vložitve zahteve za priznanje te pravice. V 1. odstavku 187. člena ZPIZ-1 je tako določeno, da pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, obsega čas prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona; čas, ki se zavarovancu skladno z zakonom šteje v pokojninsko dobo brez plačila prispevkov; in čas dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Prej (pred 1. 1. 2000) veljavni predpisi – v spornem obdobju od 1. 9. 1972 do 31. 3. 1993 so veljali Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ/72; Ur. l. SFRJ, št. 35/72 s spremembami), Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ/82; Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami), Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83; Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami), in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) so tako podlaga zgolj za presojo vštetja dobe v zavarovalno dobo, ne pa tudi za priznanje in odmero pravice do (sorazmernega dela) starostne pokojnine. Čas, prebit v delovnem razmerju pred uveljavitvijo ZPIZ-1, se na podlagi navedenih predpisov v zavarovalno dobo upošteva ne glede na to, ali so bili zanjo plačani prispevki.

Vendar pa je v obravnavanem primeru bistvenega pomena nedvomno dejstvo, da je bil tožnik za obdobje od 1. 9. 1972 do 31. 3. 1993, ko je bil zaposlen pri delodajalcu na Hrvaškem, delo pa je opravljal v Sloveniji, vključen v obvezno zavarovanje pri hrvaškem nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kamor so bili plačani tudi prispevki. Ta doba torej ne gre v breme toženca, temveč gre za pokojninsko dobo, dopolnjeno pri hrvaškem nosilcu obveznega zavarovanja. To pa pomeni, da je tožnik zavarovalno dobo dopolnil po pravnih predpisih dveh držav - obeh držav pogodbenic BHRSSZ, zato je potrebno v obravnavanem primeru uporabiti določbo 22. člena BHRSSZ. Takšno stališče je v identični zadevi že zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 168/2007 z dne 9. 9. 2008, s katero je potrdilo sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. Psp 455/2005 z dne 15. 11. 2006, na katero se sklicuje že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V 1. odstavku 22. člena BHRSSZ je določeno, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev le ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V koliki meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec to zavarovalno dobo dopolnil. Če z uporabo prvega odstavka tega člena niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dajatve, pristojni nosilec upošteva za državljane držav pogodbenic tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretjih državah, s katerimi imata obe državi pogodbenici sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju ali socialni varnosti, v katerih je predvideno seštevanje zavarovalnih dob (2. odstavek 22. člena BHRSSZ). Toženec je tako pri izpolnitvi pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, določenih v 36. členu ZPIZ-1, upošteval skupno zavarovalno dobo, torej zavarovalno dobo, dopolnjeno pri slovenskem, hrvaškem in nemškem nosilcu obveznega zavarovanja. Zgolj z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe tožnik pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 36. člena ZPIZ-1 namreč ne bi izpolnil. Določitev sorazmernega dela dajatve, konkretno starostne pokojnine, pa je urejena v 25. členu BHRSSZ. Po b točki 1. odstavka 25. člena BHRSSZ mora vsak nosilec, ki pride v poštev, če obstaja pravica do dajatve, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga moral izplačevati, če bi moral po svojih pravnih predpisih upoštevati vso zavarovalno dobo, dopolnjeno po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic. Pomeni, da se najprej izračuna „teoretična“ dajatev, v konkretnem primeru torej „teoretična“ starostna pokojnina, ki bi šla tožniku, če bi vso skupno zavarovalno dobo - 40 let, 2 meseca in 27 dni dopolnil pri tožencu. Ta znaša za tožnika 75.507,28 tedanjih SIT in je odmerjena v višini 82 % pokojninske osnove (50. člen v zvezi s 409. členom ZPIZ-1), ki znaša 95.740,59 tedanjih SIT. Glede pokojninske osnove je v 3. odstavku 25. člena BHRSSZ posebej določeno, da pri izvajanju b točke 1. odstavka tega člena upošteva pri določitvi osnove za pokojnino vsaka država pogodbenica samo zavarovalno dobo, dopolnjeno na lastnem območju. Pri določitvi pokojninske osnove torej ni mogoče upoštevati zavarovalne dobe, dopolnjene pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba, temveč samo dobo, dopolnjeno pri tožencu. Pri izračunu pokojninske osnove se skladno z 39. členom v zvezi s 403. členom ZPIZ-1 tako upošteva mesečno povprečje plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalne osnove, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 16 letih zavarovanja oziroma vključitve v zavarovanja pri slovenskem nosilcu po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Ker starostna pokojnina, ki je bila tožniku odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od tožnikove pokojninske osnove, skupaj s pripadajočimi uskladitvami, ni dosegala zneska starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, je bila tožniku starostna pokojnina na podlagi 4. odstavka 48. člena ZPIZ-1 odmerjena v višini 82 % od najnižje pokojninske osnove (od 106.794,35 tedanjih SIT), namesto od dejanske pokojninske osnove.

Nadalje mora nosilec zavarovanja na osnovi tako pridobljenega zneska po c točki 1. odstavka 25. člena BHRSSZ določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe, dopolnjene po njegovih pravnih predpisih (17 let, 1 mesec in 5 dni oziroma 205 mesecev), in skupno zavarovalno dobo (40 let, 2 meseca in 27 dni oziroma 482 mesecev), torej po ulomku (82 % od 106.794,35) „x 205/482“, kar znaša 37.245,08 tedanjih SIT na mesec. Sorazmerni del starostne pokojnine se namreč določi tako, da se znesek pokojnine po skupni dobi pomnoži s številom mesecev slovenske pokojninske dobe in ta znesek deli s številom mesecev skupne pokojninske dobe.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.