Jedro

Delodajalec je dolžan plačati odpravnino zaradi upokojitve delavcu, ki se je upokojil pod pogoji iz Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturirane azbestne proizvodnje v neazbestno (Ur.l RS št. 56/96) in mu je država zagotovila dokup zavarovalne dobe do polne pokojninske dobe iz proračunskih sredstev, ker ni bil delodajalec tisti, ki je financiral dokup delovne dobe. Le v primeru, če bi delodajalec financiral dokup, delavec v skladu s 3. odstavkom 44. člena SKPG-93 ne bi bil upravičen do odpravnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odpravnine ob upokojitvi spremeni tako, da se odločba toženca z dne 24.2.1997 v delu, ki se nanaša na pravico do odpravnine ob upokojitvi in odločba z dne 2.4.1997, razveljavita.

Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odpravnino ob upokojitvi v višini 533.850,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.3.1997 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 35.724,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.10.1997 dalje, v 8 dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 23.018,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev odločbe toženca z dne 24.2.1997 v delu, ki se nanaša na pravico do odpravnine ob upokojitvi in odločbe z dne 2.4.1997 ter na plačilo odpravnine ob upokojitvi v višini 533.850,00 SIT in odškodnine za neizrabljeni letni dopust v znesku 363.960,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od teh zneskov od 1.3.1997 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v zadevi samo odloči tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in jo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, pri čemer naj v vsakem primeru tožencu naloži plačilo stroškov tožnika v zvezi s pritožbo. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določbe zakona kot tudi splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in sicer, da je odločilno le to, da je bila delovna doba dokupljena, pri čemer pa ni pomembno, kdo je dal za to sredstva. Po mnenju pritožnika je treba izhajati iz 3. točke 44. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki popolnoma jasno določa, da delavec ni upravičen do odpravnine ob upokojitvi, le v kolikor delodajalec zanj financira dokup delovne dobe. V konkretnem primeru temu ni bilo tako, niti ni v ZPPPAI, kot specialnem zakonu določeno, da se dokup delovne dobe s strani države upošteva v tem smislu ali vsaj, da plačilo za dokup delovne dobe predstavlja udeležbo države kot lastnika tožene stranke. Tožnik zato meni, da je sodišče s svojo interpretacijo prekoračilo določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki je v tem delu zelo eksplicitna. Ne na zadnje bi ob tako široki interpretaciji te določbe, kot jo je sprejelo sodišče (torej, da ni pomembno, kdo je delovno dobo dokupil, temveč samo, da je bila dokupljena), prišli v absurdno situacijo, ko delavec, ki bi se upokojil s pomočjo dokupa delovne dobe, v nobenem primeru ne bi imel pravice do izplačila odpravnine ob upokojitvi.

Sodišče prve stopnje pa tudi ni pravilno zavrnilo zahtevek glede odškodnine za neizrabo letnega dopusta, saj po mnenju pritožnika krivdnega ravnanja delodajalca namreč ne gre razumeti samo kot direktno preprečevanje izrabe letnega dopusta, temveč lahko kot krivdno ravnanje razumemo tudi zagotovilo, da bo tožnik imel še dovolj časa za izrabo letnega dopusta, kasneje pa se je izkazalo, da temu ni bilo tako. Ne na zadnje po mnenju pritožnika v zvezi z izrabo letnega dopusta ni nepomemben podatek, da je toženec tožniku za leto 1997 izplačal tudi regres za letni dopust. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje povsem pravilno interpretiralo določbe SKPG glede pravice do odpravnine ob upokojitvi v navezi z določbami ZPPPAI.

Pritožba je delno utemeljena.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje se je tožnik na podlagi zahteve za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji v skladu z Zakonom o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestruktuiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI - Ur.l. RS št. 56/96) upokojil oz. mu je bila priznana pravica do pokojnine od 1.3.1997 dalje. Tožnik je zahteval izplačilo odpravnine ob upokojitvi, saj mu je prenehalo delovno razmerje zaradi upokojitve. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek na izplačilo odpravnine ob upokojitvi zavrnilo iz razloga, ker je štelo, da je bistveno za priznanje pravice do odpravnine ob upokojitvi dejstvo, da je bila dokupljena delovna doba, pri čemer pa po stališču sodišča ni pomembno, kdo je dal za to sredstva.

Pritožbeno sodišče z navedenim pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje ne soglaša. Po 3. odst. 44. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. SFRJ št. 39/93), ki velja za sporni primer, delavcu ob upokojitvi pripada odpravnina, ne glede na to na kakšni podlagi se upokojuje - invalidsko, predčasno, starostno, družinsko. Le v primeru, če je delodajalec oz. organizacija za delavca financirala dokup delovne dobe, delavec ni upravičen do odpravnine, razen, če je obračunana odpravnina višja, kot je bil porabljeni znesek za nakup delovne dobe. Ker gre pri odpravnini ob upokojitvi za pravico, ki je predmet kolektivnega dogovarjanja med socialnimi partnerji in ne za zakonsko pravico, je potrebno pri pravici do odpravnine izhajati iz določb kolektivne pogodbe. SKPG-93 odreka delavcu pravico do odpravnine ob upokojitvi zgolj v primeru, če je dokup delovne dobe financiral delodajalec oz. organizacija. Po mnenju pritožbenega sodišča je pri presoji ali delavcu ob upokojitvi pripada odpravnina ali ne, glede na dokup delovne dobe, bistveno tudi vprašanje, kdo je zagotovil sredstva za dokup.

ZPPPAI je sicer zaradi reševanja kadrovsko socialnih problemov, ki jih je povzročila dolgotrajna uporaba azbesta, za delavce uvedel pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Vendar pa to pravico delavci in delavke lahko uveljavljajo pod pogoji kot jih določa 7. člen citiranega zakona. Zakon prepušča odločitvi delavca, ali se bo odločil uveljavljati pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji ali ne. Za vse delavce, ki so uveljavljali pravico do pokojnine po tem zakonu je po 10. členu Republika Slovenija zagotovila dokup zavarovalne dobe do polne pokojninske dobe, sredstva pa so se zagotavila v proračunu Republike Slovenije. Ker ZPPPAI ni derogiral pravice do odpravnine delavcem, ki so lahko uveljavljali pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, je potrebno pri utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka izhajati iz določb kolektivne pogodbe, ki pa odreka pravico do odpravnine le tistim delavcem, za katere je delodajalec financiral dokup, kar pa v spornem primeru ni podano, saj je dokup financirala država, ki pa ni tožnikov delodajalec. Glede na navedeno je tožena stranka dolžna izplačati tožniku odpravnino ob upokojitvi. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede odpravnine ob upokojitvi, je pritožbeno sodišče glede tega dela zahtevka, izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 373. člena ZPP spremenilo tako, da je tožniku prisodilo odpravnino ob upokojitvi in mu zaradi zamude z izplačilom odpravnine priznalo tudi zakonske zamudne obresti. Temu utrezno upoštevajoč uspeh v pravdi (154. člen ZPP) je tožniku priznalo tudi stroške postopka.

Ni pa utemeljena pritožba tožnika glede odškodnine za neizrabo letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da se odškodnina za neizkoriščeni letni dopust prizna le v primerih izpolnjenih pogojev za odškodninsko odgovornost, med katere spada poleg obstoja škode, vzročne zveze, protipravnega ravnanja tudi krivdno ravnanje toženca. Takšno ravnanje pa bi bilo tudi po zaključku pritožbenega sodišča podano le, če bi tožnik zahteval izrabo pripadajočega letnega dopusta, delodajalec pa bi mu to izrabo iz nezakonitih razlogov onemogočil. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) določa, da ima delavec pravico izrabiti letni dopust, ko mu preteče čas nepretrganega dela, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev, ne glede na to, ali delavec dela poln delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Če delavec v koledarskem letu ne izpolni tega pogoja, pa ima pravico do letnega dopusta sorazmerno prebitem na delu (57. člen). Po 3. odst. 31. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije) pa je letni dopust mogoče izkoristiti v dveh delih. Če delavec izkoristi letni dopust v delih, mora v prvem delu izkoristiti brez prekinitve najmanj 12 delovnih dni v koledarskem letu, drugi del pa najpozneje do 30. junija naslednjega leta. Dejstvo je, da po veljavni delovnopravni zakonodaji lahko delavec koristi del letnega dopusta tudi do 30. junija naslednjega leta, vendar za tak način izrabe dopusta se odloči delavec sam.

Delodajalec je odškodninsko odgovoren delavcu za neizrabo letnega dopusta le v primeru, če iz neopravičenega razloga odkloni delavcu izrabo. Delodajalec pa tudi ni dolžan skrbeti, da bo delavec svojo pravico do letnega dopusta dejansko uveljavil in izrabil. Samo dejstvo, da delavec ni izkoristil letnega dopusta ne glede na razlog, ki je na njegovi strani, še ne pomeni, da je upravičen tudi do odškodnine za neizkoriščeni letni dopust. V spornem primeru je nesporno ugotovljeno, da je do neizrabe letnega dopusta prišlo zaradi okoliščin na strani tožnika. Tožniku je iz leta 1996 ostalo neizkoriščenih 10 dni letnega dopusta, v letu 1997 pa ga ni mogel izkoristiti niti en dan glede na to, da se je s 1. marcem 1997 upokojil pod ugodnimi pogoji po določbah citiranega zakona. Tožnik ni upravičen do odškodnine za neizrabljeni letni dopust, saj ga ni izrabil po lastni volji, kasneje pa ga niti ni mogel izkoristiti, ker se je zaradi spremenjene zakonodaje upokojil pod ugodnejšimi pogoji.

Tudi plačilo regresa za letni dopust še ne dokazuje, da je delavec upravičen do odškodnine za neizkoriščeni dopust. Regres za letni dopust je pravica, ki ni vezana na dejansko izrabo dopusta, zato je plačilo regresa za letni dopust pravno irelevantno glede presoje ali je delavec upravičen do odškodnine za neizrabo letnega dopusta ali ne. Pri presoji utemeljenosti odškodninskega zahtevka za neizrabo letnega dopusta je bistven obstoj vseh elementov za odškodninsko odgovornost, kar pa v danem primeru ni podano.

Ker je tožnik delno uspel z zahtevkom glede odpravnine ob upokojitvi, mu je pritožbeno sodišče priznalo tudi stroške postopka na prvi stopnji upoštevajoč uspeh v pravdi po 154. členu ZPP, ki jih je odmerilo v skladu z odvetniško tarifo in znašajo 35.724,00 SIT.

Glede na uspeh v pritožbenem postopku, pa je tožena stranka dolžna plačati tožniku tudi pritožbene stroške v znesku 23.018,00 SIT.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 166. členu ZPP.