11. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa odvetniška družba B.-B., d. n. o., o. p., Z., na seji senata 23. maja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 650/2004 z dne 13. 1. 2006 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku pritožnika za plačilo premalo izplačanih dodatkov za delo v nočnem času in ob nedeljah iz naslova opravljenega dežurstva v obliki pripravljenosti za delo na delovnem mestu za čas od junija 1997 do maja 2002 v višini 872.918,87 SIT bruto. Odločitev je utemeljilo na 81. členu Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl. – v nadaljevanju ZPol), ki določa posebne delovne pogoje, pod katerimi so delavci dolžni opravljati "delo". Po oceni sodišča je tudi pritožnik v času pripravljenosti za delo na delovnem mestu opravljal delo in sicer na način, kot mu ga je odredila tožena stranka, tako da ji je bil na razpolago in čakal na nujna opravila. Pritožnikov obrestni zahtevek za čas pred 27. 8. 1999 in zahtevek za junij 1997 je zavrnilo. Zoper ugodilni del odločitve sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka. Višje delovno in socialno sodišče je njeni pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek pritožnika zavrnilo ter mu naložilo povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov. Ocenilo je, da ne gre enačiti pripravljenosti za delo na delovnem mestu z dejanskim opravljanjem dela in da delavcem pripadajo dodatki za posebne delovne pogoje le za čas, ko v teh pogojih efektivno delajo. Ker pritožnik v času, ko je bil v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, ni opravljal efektivnega dela, poleg plačila za pripravljenost za delo ni upravičen še do dodatkov za delo ob nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih oziroma ponoči.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje odločitvi Višjega sodišča in zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 23., 25. in 125. člena Ustave. Meni, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z veljavnimi predpisi. Zlasti nasprotuje stališču sodišča, da v času pripravljenosti za delo na delovnem mestu poleg plačila pripravljenosti za delo ni upravičen še do dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Ob tem navaja, da niti iz Kolektivne pogodbe za negospodarstvo (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. – v nadaljevanju KPngd) niti iz Pravilnika o plačah in drugih prejemkih Ministrstva za notranje zadeve št. 0432-14-S-401/87-94 z dne 1. 8. 1994 ni izhajalo, da bi se dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času vezali le na efektivno delo v času dežurstva. Meni, da je KPngd pripravljenost za delo prav tako ocenjevala kot "delo", kar po njegovem prepričanju pomeni, da gredo k temu vsi dodatki, ki sicer veljajo za vsako delo v času, ki je za delavca manj ugoden. Zatrjuje neenak položaj med delavci, ki opravljajo dežurstvo ob nedeljah, praznikih in ponoči, z delavci, ki dežurajo le ob delavnikih in podnevi. Neenakost naj bi bila izkazana tudi v odnosu do zdravnikov, gasilcev, sodnikov, tožilcev, ki naj bi bili v času dežurstva upravičeni tudi do plačila dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Meni, da za drugačno obravnavanje njegovega položaja ni utemeljenih razlogov. Prav tako opozarja na vprašanje vštevanja časa pripravljenosti na delovnem mestu v delovni čas. Meni sicer, da je mogoče odločati, ne da bi se Ustavno sodišče ukvarjalo s tem vprašanjem, vendar je prisiljen opozoriti na spornost tega vprašanja. Meni, da ureditev iz 82. člena ZPol nasprotuje ureditvi iz drugega odstavka 141. člena Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 – ZDR). Prav tako opozarja na novejše stališče Sodišča Evropskih skupnosti v zvezi z opredelitvijo delovnega časa v času dežurstva v sodbi z dne 1. decembra 2005 v zadevi Abdelkader Dellas in drugi proti Premier ministre in Ministre des Affaires sociales, du Travail et de la Solidarité, C-14/04, ZOdl, str. I-10253. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi. Stroške v zvezi z ustavno pritožbo priglaša po Odvetniški tarifi.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Navedbe, s katerimi pritožnik nasprotuje stališču sodišča, da v času dežurstva oziroma v času pripravljenosti za delo v delovnih prostorih ni upravičen do dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času, po vsebini pomenijo zgolj ugovor zmotne uporabe zakona, s tem pa ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. Ker 2. in 125. člen Ustave neposredno ne urejata človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države) in sodniško neodvisnost, se nanju za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Kršitev človekovih pravic sicer lahko pomeni sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti kot samovoljno in kot takšno v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar pa takšne kršitve izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Zavrnitev pritožnikovega zahtevka je sodišče utemeljilo s stališčem, da ne gre enačiti pripravljenosti za delo na delovnem mestu z dejanskim opravljenim delom. Pojasnilo je, zakaj posebni delovni pogoji iz 81. člena ZPol (razen posebnega delovnega pogoja pripravljenosti za delo iz 82. člena ZPol) zajemajo dejansko efektivno opravljeno delo in se delavcem policije, če so v teh pogojih delali, izplačujejo poleg plače. Takšno stališče sodišča je zadostno obrazloženo in temelji na zaključkih, ki so glede na pravila interpretacije pravnih norm možni. Ker predmet obravnavanega delovnega spora ni bilo vprašanje vštevanja časa pripravljenosti za delo na delovnem mestu v delovni čas, se Ustavno sodišče ni moglo spuščati v presojo tega vprašanja.

5.Pritožnikovo zatrjevanje kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) temelji na primerjavi z delavci, ki so zaposleni v drugih panogah javnega sektorja. Vendar je očitek neutemeljen. Iz navedene pravice namreč izhaja zahteva, da sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, enake položaje obravnavajo enako in dosledno uporabljajo zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Zato načela enakosti pred zakonom ni mogoče obravnavati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Okoliščina, da so zaposleni v drugih panogah javnega sektorja morda tudi upravičeni do plačila dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času v času opravljanja dežurstva oziroma v času pripravljenosti za delo v delovnih prostorih, izhaja iz ureditve tega vprašanja s kolektivnimi pogodbami posameznih panog oziroma s splošnimi akti delodajalca in ne iz zakonske ureditve. Dejanski stan neenakosti pred zakonom bi bil lahko podan, če bi na primer Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. – ZRPJS), ki je kot krovni zakon za področje urejanja plač v javnem sektorju veljal v spornem obdobju, brez navedbe utemeljenega razloga določil, da nekaterim delavcem v času opravljanja dežurstva oziroma v času pripravljenosti za delo v delovnih prostorih pripadajo dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času, drugim pa ne. Za tak primer pa v obravnavanem primeru ne gre. Pritožnik pa ne zatrjuje, da bi sodišče v njegovem primeru ZPol uporabilo tako, da bi odstopilo od svoje prakse in v njegovem primeru odločilo drugače in zato kršilo načelo enakosti pred zakonom, ki se v postopkih pred sodišči in drugimi kaže kot pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

6.Očitek pritožnika o kršitvi drugega odstavka 14. člena Ustave, ker naj bi bili delavci, ki opravljajo dežurstvo ob nedeljah, praznikih in ponoči v neenakem položaju glede na delavce, ki dežurajo le ob delavnikih in podnevi, zaradi pavšalnosti oziroma neobrazloženosti Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Enako velja za očitka o kršitvi 23. in 25. člena Ustave.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena, prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v

skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan