Jedro

V primeru subsidiarnega poroštva sme upnik zahtevati izpolnitev obveznosti od poroka šele po tem, ko je izpolnitev terjal od glavnega dolžnika. Izjemo od tega pravila pa predstavlja situacija, ko postaja negotovo, ali bo glavni dolžnik lahko izpolnil svojo obveznost. To sta primera, 1) ko je očitno, da iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči izpolnitve obveznosti, in 2) ko je glavni dolžnik prišel v stečaj (drugi odstavek 1019. člena OZ). V teh dveh primerih upniku izpolnitve obveznosti ni treba zahtevati najprej od glavnega dolžnika, temveč lahko takoj terja poroka (porok nima ugovora vrstnega reda).

Sankcija za upnikovo neprijavo terjatve, ki se v odnosu do glavnega dolžnika izraža v prenehanju upnikove terjatve v odnosu do stečajne mase, ni v akcesornem prenehanju terjatve do poroka, temveč le v upnikovi odškodninski odgovornosti do poroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo v plačilo 11.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2016 dalje (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 11.200 EUR za dne 29. 8. 2016 in za znesek 2.516 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2019 dalje (II. točka izreka) ter tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.132,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Toženec je vložil pravočasno pritožbo, s katero sodbo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišču očita, da je zadevo nepravilno presojalo ob uporabi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in mimo sklenjene pogodbe. Zaveza garanta (toženca) je nepravilno interpretirana kot solidarno poroštvo. Tožnica ni izkazala, da je izpolnitev neuspešno terjala od posojilojemalca, ki naj bi ji v zavarovanje obveznosti izročil tri podpisane izvršnice. Do navedb toženca glede unovčitve izvršnic se sodišče sploh ni opredelilo. Tožnica svoje terjatve tudi ni priglasila v stečajnem postopku nad posojilojemalcem, pa bi to morala. Zakaj tega ni storila, sodišče ni ugotavljalo. Tožnica svoje pasivnosti pri izterjavi dolga od posojilojemalca ne more sanirati s predmetno tožbo. Poleg tega je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da terja glavnico v višini 11.000 EUR, v sodbi pa je tožencu naloženo plačilo zneska 11.200 EUR. Ta odločitev ni obrazložena in je ni mogoče preveriti. Nepravilno je odločeno tudi o stroških postopka. Delni umik zahtevka (nad 11.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pri presoji pravdnega uspeha in posledičnem izračunu stroškov ni upoštevan. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter glede na naravo kršitev v zadevi odloči sámo, oziroma podredno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica (posojilodajalka) od toženca (poroka) zahteva vračilo preostanka posojilojemalčevega dolga, ki izvira iz Pogodbe o kratkoročnem posojilu z dogovorom o garanciji z dne 22. 6. 2016. V tej posojilni pogodbi je bilo dogovorjeno, da si posojilojemalec A., d. o. o. od tožnice izposodi znesek 15.000 EUR po 8 % letni obrestni meri z rokom vračila do 22. 8. 2016, toženec pa se zaveže k poravnavi obveznosti posojilojemalca kot osebni garant (porok). Do vložitve tožbe je posojilojemalec izvršil le dve delni plačili dolga po 2.000 EUR (17. 8. 2016 in 29. 8. 2016), s čimer je poplačal pogodbene obresti in del glavnice. Z dnem 17. 5. 2017 se je nad posojilojemalcem začel stečajni postopek, ki se je končal 23. 8. 2018 brez razdelitve upnikom in z izbrisom posojilojemalca iz sodnega registra. To je bilo še pred vložitvijo predmetne tožbe (22. 6. 2019).

6. Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu odločitve o pretežni ugoditvi tožbenemu zahtevku pravilno oprlo na določila posojilne pogodbe in kogentne določbe OZ o poroštvu. Zavezo toženca kot garanta v 6. členu posojilne pogodbe je brez dvoma interpretiralo kot subsidiarno poroštvo iz prvega odstavka 1019. člena OZ (glej 12. in 14. točko obrazložitve sodbe). Kar toženec v pritožbi graja kot opredelitev sodišča za solidarno poroštvo (tretji odstavek 1019. člena OZ), predstavlja zgolj pojasnilo sodišča v 13. točki obrazložitve sodbe, kateri dve obliki poroštva obstajata.

7. V primeru subsidiarnega poroštva sme upnik zahtevati izpolnitev obveznosti od poroka šele po tem, ko je izpolnitev terjal od glavnega dolžnika. Izjemo od tega pravila pa predstavlja situacija, ko postaja negotovo, ali bo glavni dolžnik lahko izpolnil svojo obveznost. To sta primera, 1. ko je očitno, da iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči izpolnitve obveznosti, in 2. ko je glavni dolžnik prišel v stečaj (drugi odstavek 1019. člena OZ). V teh dveh primerih upniku izpolnitve obveznosti ni treba zahtevati najprej od glavnega dolžnika, temveč lahko takoj terja poroka (porok nima ugovora vrstnega reda). Takšna je bila tudi situacija v konkretnem primeru. Zato tožnici ni bilo treba dokazovati, da je izpolnitev obveznosti najprej neuspešno terjala od posojilojemalca (tega ni bila dolžna), sodišču prve stopnje pa se ni bilo treba opredeliti do navedb toženca o unovčevanju izvršnic, ki naj bi jih v zavarovanje svoje obveznosti tožnici izročil posojilojemalec. Gre namreč za dejstvo, ki v predmetni zadevi ni pravno pomembno.

8. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno vztrajanje pri stališču, da bi morala tožnica svojo terjatev priglasiti v stečajnem postopku nad posojilojemalcem in da je pomembno, zakaj tega ni storila. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom ne izniči upnikove terjatve do poroka (porok upniku še vedno odgovarja za izpolnitev celotne dolžnikove neizpolnjene obveznosti). Sankcija za upnikovo neprijavo terjatve, ki se v odnosu do glavnega dolžnika izraža v prenehanju upnikove terjatve v odnosu do stečajne mase (glej tudi peti odstavek 296. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP1), ni v akcesornem prenehanju terjatve do poroka, temveč le v upnikovi odškodninski odgovornosti do poroka (prvi odstavek 1022. člen OZ).2 Enako kot upnikova opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom pa na obveznost toženca kot poroka tudi ni vplival izbris glavnega dolžnika iz sodnega registra po koncu stečajnega postopka.

9. Pritožbeni očitek glede prekoračitve tožbenega zahtevka ni utemeljen. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo večkrat specificirala in popravila tožbeni zahtevek. Na koncu je pod vplivom materialno procesnega vodstva umaknila zahtevek za plačilo pogodbenih obresti z zakonskimi zamudnimi obrestmi (v ta umik toženec ni privolil) in navedla, da zahteva le še glavnico v višini 11.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se je na naroku vse do tedaj omenjalo le glavnico v znesku 11.200 EUR, gre za očiten lapsus, ki ga sodišče prve stopnje ni moglo šteti kot dodatni umik zahtevka oziroma kot vztrajanje zgolj še pri glavnici 11.000 EUR.

10. Iz istega razloga tudi ni utemeljena pritožbena graja stroškovne odločitve. Gre pa v zvezi s to odločitvijo ugotoviti, da je sodišče prve stopnje kljub pravilnemu upoštevanju načela uspeha (drugi odstavek 154. člen ZPP) uporabilo neustrezno metodo za odločanje o povračilu pravdnih stroškov. Uporabilo je namreč metodo, po kateri je vsaki stranki priznalo in odmerilo stroške _glede na vrednost prisojenega zneska_ (tožnica je uspela glede 11.200 EUR, toženec pa glede 2.516 EUR glavnice) ter nato te stroške medsebojno pobotalo.3 Pravilna bi bila uporaba metode, ki temelji na proporcionalnem merilu s pobotanjem (ta upošteva v procentu ovrednoten delež uspeha vsake od strank in vsaki od njiju prizna pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju s tem deležem, čemur sledi pobot). Vendar bi bila v primeru uporabe slednje metode stroškovna odločitev za toženca manj ugodna – tožnici bi bil dolžan plačati 1.251,19 EUR pravdnih stroškov,4 kar je 118,78 EUR več, kot mu je bilo naloženo v III. točki izreka sodbe. Zato pritožbeno sodišče kljub ugotovljeni zmotni uporabi materialnega prava stroškovne odločitve ni spremenilo v toženčevo škodo (vezanost na prepoved _reformatio in peus_ v 359. členu ZPP).

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženec zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Iz te določbe izhaja, da ima upnikova zamuda roka za prijavo terjatve v stečajnem postopku za pravno posledico le prenehanje te terjatve _v razmerju do stečajnega dolžnika._ 2 Upnikova dolžnost, da v stečaju glavnega dolžnika priglasi svojo terjatev in o tem obvesti poroka, namreč izhaja iz dejstva, da bo porok lahko oškodovan, ker po svojem poplačilu terjatve upniku ne bo več mogel uveljavljati (celotnega) regresnega zahtevka od glavnega dolžnika. 3 Ker uporabljena metoda ni ustrezna, ni pomembno, da pri odmeri tožničinih stroškov za odvetniške storitve dejansko ni bil upoštevan prisojeni znesek glavnice 11.200 EUR, temveč celotni vtoževani znesek 13.716 EUR. 4 Tožnica bi bila ob upoštevanju pravilne metode odločanja o povračilu pravdnih stroškov upravičena do pravdnih stroškov v polnem znesku **1.704,20 EUR** (za tožbo 500 točk, za prvo pripravljalno vlogo 500 točk, za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 500 točk, za urnino 100 točk, kar skupaj znaša 1.600 odvetniških točk in glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR ustreza 960 EUR, temu pa je treba prišteti še 22 % DDV na odvetniške storitve (211,20 EUR), kilometrino v znesku 20 EUR in sodno takso v znesku 513 EUR). Toženec bi bil upravičen do pravdnih stroškov v polnem znesku **812,52 EUR** (za odgovor na tožbo 500 točk, za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 500 točk, za urnino 100 točk, za priglašene materialne stroške odgovora na tožbo 10 točk, kar skupaj znaša 1.110 odvetniških točk in glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR ustreza 666 EUR, temu pa je treba prišteti še 22 % DDV na odvetniške storitve in stroške (146,52 EUR)). Tožničini pravdni stroški upoštevaje njen pravdni uspeh 82 % znašajo **1.397,44 EUR,** toženčevi pravdni stroški pa upoštevaje njegov 18 % pravdni uspeh znašajo **146,25 EUR.** Po medsebojnem pobotu priznanih stroškov (1.397,44 EUR v korist tožnice in 146,25 EUR v korist toženca) bi bil toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.251,19 EUR.