Jedro

Tožnik v pritožbi upravičeno izpostavlja, da je za sporni leti predložil dokazila, iz katerih izhaja, da je za ti dve leti poravnal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik s dokazi prekludiran, v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in stanjem spisa. Tožnik na same izračune pokojnine, kakor jih je predložila toženka, ni imel pripomb, je pa sodišču prve stopnje predlagal, da se ta izračun v sodbi pri izračunu pokojnine upošteva, prav tako pa naj se upošteva tudi sporno obdobje, za katerega je priložil dokaze. Tožnik ni ravnal v nasprotju z določili 286. člena ZPP, saj je že v tožbi navedel dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njegovih predlogov in ponudil tudi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev teh navedb.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2012 ter spremenilo odločbo Območne enote A. z dne 1. 2. 2012 v 1. odstavku izreka tako, da se ta glasi: „Zavarovanec ima pravico do starostne pokojnine v znesku 439,50 EUR na mesec od 1. 9. 2011 dalje“. V preostalem delu je ostala odločba nespremenjena (I. točka izreka), naložilo toženki, da je dolžna tožniku izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine s to sodbo priznanim zneskom starostne pokojnine od 1. 9. 2011 dalje v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka) ter naložilo toženki, da je dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od razlike, navedene v II. točki izreka sodbe od dneva zapadlosti posameznega zneska do 31. 12. 2012, v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). V preostalem, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v višini 439,50 EUR na mesec od 26. 10. 2010 do 31. 8. 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) in toženki naložilo v plačilo povrnitev stroškov postopka v višini 332,34 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima vseh razlogov in v njej niso upoštevani razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Nadalje je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Prav tako je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka v tistem delu, ko navaja, da je tožnik bil prekludiran z dokazi, saj je tožnik že pred prvim narokom navedel vsa dejstva in dokaze v okviru katerih je zatrjeval, da izračun njegove starostne pokojnine ni pravilen, saj mu delovna doba, za katero je plačeval prispevke in se šteje kot pokojninska doba, ni v celoti priznana. Iz sodišču predložene dokumentacije je razvidno, da bi sodišče moralo upoštevati tudi obdobja iz leta 1993 in 1994, za katera je tožnik predložil vsa dokazila k tožbi in tudi overjen obračun osebnega dohodka s strani SDK. Navedba, da tožnik ni imel pripomb na informativni izračun, na katerega še vedno nima pripomb ne pomeni, da ni zahteval, da sodišče upošteva še ostala dejstva in dokaze, ki utemeljujejo, da je upravičen do še nekoliko višje pokojnine. Sodišče je tudi nepravilno odločilo o višini stroškov postopka, saj je nepravilno ovrednotilo vrednost predmeta spora v višini 3.500,00 EUR, tožnik pa uveljavlja zahtevek za ponavljajočo dajatev vsakomesečne pokojnine, zato se vrednost predmeta določi po znesku spornih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Tožnik to vrednost ocenjuje minimalno na 3.600,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, kakor ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 25. 4. 2012, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 1. 2. 2012, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 421,63 EUR na mesec od 1. 9. 2011 dalje.

Na podlagi 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo ali nadomestilo plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki. Pokojninska doba, plača po plačilu prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, pa se v skladu s 1. odstavkom 203. člena ZPIZ-1 upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V 2. odstavku citirane določbe je določeno, da podatke iz 1. odstavka zagotavljajo v skladu z zakonom delodajalci, samozaposleni, kmetje, vrhunski športniki in šahisti ter osebe, ki so prostovoljno vključene v zavarovanje, zavod za zaposlovanje, ministrstvo pristojno za pravosodje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Davčna uprava Republike Slovenije. Podatki o plačah se po 8. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami - v nadaljevanju: ZMEPIZ) sicer morajo vpisati v matično evidenco in se glede na 1. odstavek 5. člena uporabijo pri odmeri posamezne dajatve. S 57. členom ZMEPIZ pa je postopanje določeno tako, da v primerih, da delodajalec ni posredoval podatkov v predpisanih rokih, se le-ti zberejo ob nastanku zavarovalnega primera oziroma, če delodajalec podatkov ne posreduje več, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki.

V sodni praksi je sprejeto povsem jasno stališče, da v kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se kot dokaz upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja ali ob upoštevanju primerljivih plač sodelavcev.

Tudi v tem primeru gre za to, da v matični evidenci niso zbrani podatki o plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tožnika. Zavarovalna doba se namreč zavarovancem, ki so družbeniki zasebnih družb in hkrati poslovodne osebe, šteje izključno po določbi 191. člena ZPIZ-1, to je po plačanih prispevkih.

Tožnik v pritožbi upravičeno izpostavlja, da je za leti 1993 in 1994 predložil dokazila, iz katerih izhaja, da je za ti dve leti prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje poravnal. Iz sodnega izpisa izhaja, da je tožnik skupaj s tožbo priložil tudi 44 prilog, med njimi so tudi priloge o izplačanih plačah in odvedenih prispevkih za posamezne mesece v letu 1993 in 1994. Tako so ugotovitve sodišča prve stopnje v 6. točki izpodbijane sodbe, da je tožnik s dokazi prekludiran, v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in stanjem spisa. Iz samega spisa izhaja, da je tožena stranka po sklepu sodišča, ob sodelovanju pristojne revizorke matične evidence, opravila izračune in tako prišla do ugotovitve, da bi na dan 1. 9. 2011 odmera pokojnine za tožnika znašala 439,53 EUR. Tožnik na same izračune, kakor jih je predložila toženka, ni imel pripomb, je pa sodišču predlagal, da se ta izračun v sodbi pri izračunu pokojnine upošteva, prav tako pa naj se upošteva tudi obdobje iz leta 1993 in 1994, za katere je priložil dokaz že k tožbi. Tožnik tako ni ravnal v nasprotju z določili 286. člena ZPP, saj je že v tožbi navedel dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njegovih predlogov in ponudil tudi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev teh navedb. Pri tem je vztrajal tudi na zadnjem naroku.

Iz izračuna tožene stranke z dne 11. 2. 2014 izhaja, da je ta pri podatkih o plačah in nadomestilih plač upoštevala v celoti leto 1994 in so tako pritožbene navedbe tožnika v tej smeri neutemeljene.

Za leto 1993 pa je tožena stranka upoštevala le 10 mesecev. Iz pojasnila revizorja izhaja, da je tožnik za leto 1993 priložil dokumente za vse mesece, pri čemer za meseca september in december podatka o višini plače ni bilo mogoče ugotoviti, saj je bilo iz REK1 obrazca in bančnega izpisa mogoče ugotoviti le skupni podatek za dva zavarovanca. Takšno stališče toženke, da za mesec september in december 1993 ni mogoče ugotoviti podatkov za samega tožnika glede višine plače in plačila prispevkov za ta dva meseca je v neskladju s prej navedenim stališčem, da ima zavarovanec pravico, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Že iz listin, ki jih je k tožbi priložil tožnik izhajajo podatki za mesec september, oktober, november in december 1993, pri tem je za mesec september in december razvidno koliko je bilo plačano skupaj za dva zavarovanca, torej za tožnika in pri tožniku zaposleno referentko prodaje B.B.. V mesecu oktobru in novembru pa so tudi ločeni podatki za oba zaposlena, torej za tožnika in za zaposleno. Pri tem je navedeno tudi koliko ur je bilo v posameznem mesecu obračunano, koliko je višina bruto plače za posamezni mesec in koliko se je od tega odvedlo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanja. Obstajajo torej vsi podatki, na podlagi katerih bi se lahko z veliko verjetnostjo izračunalo, koliko znaša plača tožnika tudi za meseca september in december.

Sodišče prve stopnje je zaradi napačne uporabe 286. člena ZPP nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega tudi napačno uporabilo materialno pravo in je bilo potrebno zaradi tega pritožbi tožnika ugoditi.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo zato, da bi ugotovilo pravilno višino tožnikove starostne pokojnine upoštevati tudi plači tožnika za meseca september in december 1993, saj je podatke za manjkajoča meseca o višini plače tožnika mogoče ugotoviti s primerjavo glede na stalna razmerja pri plačilih v ostalih mesecih, in šele nato ponovno o zadevi odločiti.

Pritožbeno sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi 354. člena ZPP, saj navedene kršitve postopka sodišča prve stopnje, glede na samo naravo kršitve, ne more samo odpraviti. Pritožbene stroške je stroške postopka pridržalo za odločitev v zvezi z nadaljnjimi stroški postopka.