Jedro

Nepravilno ravnanje zaposlenega samo po sebi še ne pomeni, da delodajalec ni izvedel potrebnih ukrepov za varnost in zdravje pri delu. Ob dejstvu, da je viličar deloval brezhibno in da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo drugih kršitev delodajalca (niti pomanjkljivega nadzora), tožencu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, torej njegove opustitve izvajanja dolžnih ukrepov s področja varnosti in zdravja pri delu. Odgovornosti delodajalca zato ni mogoče utemeljiti na določbi 191. člena ZPIZ-2, kajti ta pride v poštev samo, če je sam delodajalec krivdno opustil izvrševanje ukrepov, ki naj zagotovijo varno in zdravo delovno okolje njegovih zaposlenih, in je v sodnem postopku potrjeno, da je prav zaradi navedenega njegov zaposleni utrpel poškodbo. Pač pa je podana odgovornost delodajalca na podlagi prvega in drugega odstavka 190. člena ZPIZ-2, kjer gre za objektivno odgovornost delodajalca za drugega (delavca), ki je ravnal krivdno.

Izrek

I.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 17.378,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: od zneska 5.761,02 EUR od 3. 7. 2020 dalje do plačila in od zneska 11.617,70 EUR od 6. 9. 2023 dalje do plačila. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 682,66 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 625,89 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe in zaradi delnega umika tožbe z dne 6. 9. 2023 delno ustavilo postopek, ter razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 30.412,75EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.081,78EUR od 3. 7. 2020 dalje in od zneska 20.330,97EUR od 6. 9. 2023 dalje. Tožencu je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožnice v višini 3.243,08EUR. Toženec se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti, torej zoper tisti del odločbe, ki predstavlja sodbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno pa spremeni na način, da po ugotovitvi višjega soprispevka oškodovanca prisojeni znesek ustrezno zniža, oziroma še podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

2.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Dne 11. 7. 2017 se je pri opravljanju dela pri tožencu hudo telesno poškodoval tožničin zavarovanec A. A., kateremu je na hrbet in glavo padla leva vilica viličarja, zaradi česar je utrpel zelo hudo poškodbo glave in hrbtenice. Tistega dne sta pri tožencu zaposleni A. A. in B. B. na tovorno vozilo nalagala posodo (košaro) za beton. B. B. je upravljal viličarja. Z eno vilico je zapel posodo za beton in jo peljal do tovornega vozila. Pred samim razkladanjem mu je A. A. rekel naj počaka, da bo odmaknil orodje (kravate), ki je bilo na kesonu tovornega vozila. B. B. je počakal z dvignjenim tovorom, A. A. pa je šel v območje viličarja in pod vilice, v tistem trenutku pa se je leva vilica viličarja snela in udarila A. A. v predel glave in hrbtenice. A. A. je zaradi poškodbe postal invalid in mu je bila kot tožničinemu zavarovancu priznana invalidska pokojnina, poleg nje pa še invalidnina ter dodatek za pomoč in postrežbo.

5.Tožnica, ki je zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, v tem postopku zahteva povrnitev škode (v obliki plačane invalidnine, invalidske pokojnine ter dodatka za pomoč in postrežbo) od toženca kot delodajalca. Že v tožbi je tožnica priznala zavarovančevo 20 % soodgovornost, ker ni nosil čelade in ker se je v trenutku nezgode nahajal v nevarnem območju viličarja. V nadaljevanju postopka je tožnica priznala 30 % soodgovornost oškodovanca, čemur je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrdilo. Ugotovilo je, da je viličar deloval brezhibno, da pa sodelavec B. B. pred uporabo viličarja ni opravil ustreznega pregleda viličarja (niti vizualnega), saj bi sicer ugotovil, da leva vilica ni zaskočena v utoru in zaskočka te vilice ni v utoru. Glede na to je zaključilo, da delavec toženca B. B. s tem, ko ni opravil ustreznega pregleda vilic oz. zaskočk, kar bi moral storiti, ni izvedel potrebnih ukrepov za varnost in zdravje pri delu, toženec pa je kot njegov delodajalec dolžan povrniti škodo, ki je nastala zaradi njegove opustitve. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi moral B. B. opozoriti oškodovanca A. A., da naj se odstrani iz delovnega območja v času obratovanja viličarja, in se z viličarjem umakniti vzvratno na varnostno razdaljo izven delovnega območja A. A., da bi ta brez nevarnosti naredil prostor na kesonu tovornjaka. Ker tega ni storil, to po oceni sodišča prve stopnje pomeni, da ni izvedel potrebnih ukrepov za varnost in zdravje ljudi, toženec pa je kot njegov delodajalec dolžan povrniti škodo, ki je nastala zaradi njegove opustitve. Oškodovančev 30 % soprispevek je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da je v času obratovanja viličarja stopil v njegovo delovno območje, česar ne bi smel storiti. Večji soprispevek toženca pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje izhaja tudi iz dejstva, da toženec ni uspel dokazati, da je bil B. B. ustrezno usposobljen za delo viličarja (ni predložil ne pogodbe o zaposlitvi ne potrdila o strokovni usposobljenosti viličarista B. B. za varno opravljanje del z viličarjem).

6.Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani odločbi oprlo na določbi 190. in 191. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Prvi odstavek 190. člena ZPIZ-2 določa, da zavod zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca; po drugem odstavku tega člena je za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovoren delodajalec. Po določbi prvega odstavka 191. člena ZPIZ-2 pa zavod zahteva povrnitev povzročene škode od delodajalca, če je zavarovančeva invalidnost, potreba po tuji pomoči in postrežbi ali smrt posledica tega, ker niso bili izvedeni ukrepi za varnost in zdravje pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Gre za specialno določbo v primeru delovnih nesreč, ko lahko zavod zahteva povrnitev povzročene škode, če so bili pri delodajalcu kršeni predpisi o varnosti in zdravju pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

7.Vendar pa gre za različni pravni podlagi.

8.Prvi odstavek 191. člena ZPIZ-2 določa krivdno odgovornost delodajalca za škodo, do katere je prišlo zaradi njegove (tj. delodajalčeve) opustitve ukrepov varstva pri delu. Za njeno ugotovitev je bistveno, da je škoda, ki je nastala zavodu, posledica opustitve izvajanja ukrepov varstva pri delu, ki jih je dolžan izvajati delodajalec ter da je izkazana vzročna zveza med opustitvijo ukrepov iz varstva pri delu in nezgodo delavca. Pritožba utemeljeno opozarja, da v konkretnem primeru tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen na podlagi 191. člena ZPIZ-2. Iz izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da toženec kot delodajalec ne bi zagotovil ukrepov za varnost in zdravje pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi. Prav ima pritožba, da v izpodbijani sodbi ni ugotovljenih nobenih konkretnih očitkov tožencu kot delodajalcu. Sodišče prve stopnje je namreč kot bistveno ugotovilo, da je viličar, s katerim je prišlo do delovne nesreče, deloval brezhibno.

9.Res je navedlo tudi, da toženec ni uspel dokazati, da bi bil njegove delavec B. B. ustrezno usposobljen za delo viličarja (ni predložil ne pogodbe o zaposlitvi ne potrdila o strokovni usposobljenosti viličarista B. B. za varno opravljanje del z viličarjem). Pritožba toženca v tem delu utemeljeno opozarja, da je delavec B. B. v svojem zaslišanju izrecno potrdil svojo usposobljenost, kot tudi, da v tem in drugih postopkih, ki so se vodili zaradi škodnega dogodka, to nikoli ni bilo sporno. Navedeno izhaja tudi iz izpovedi priče C. C., varnostnega inženirja, ki je opravil pregled po nezgodi in ugotovil, da sta bila oba delavca (A. A. in B. B.) usposobljena za delovno mesto (tako teoretično kot praktično). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v tožbi samo pavšalno zatrjevala, da viličarist za svoje delo ni bil ustrezno usposobljen, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo drug vzrok delovne nesreče, in sicer nepravilno ravnanje delavcev B. B. in poškodovanega A. A., ne da bi ugotavljalo (in ugotovilo), da bi bil vzrok nezgode neusposobljenost enega ali drugega za delo z viličarjem. Ker je za odškodninsko odgovornost toženca nujen tudi obstoj vzročne zveze, ta pa v zvezi z (ne)usposobljenostjo viličarista B. B. ni bila ugotovljena, to ne more utemeljevati krivdne odgovornosti delodajalca po 191. členu ZPIZ-2 (niti večjega soprispevka toženca, kot bo obrazloženo v nadaljevanju).

10.Sodišče prve stopnje je ugotovilo opustitve oziroma nepravilno ravnanje pri tožencu zaposlenega delavca B. B. (ki ni opravil ustreznega pregleda vilic oz. zaskočk ter ni opozoril oškodovanca A. A. na odstranitev iz delovnega območja v času obratovanja viličarja in se umaknil vzvratno izven delovnega območja A. A.). Nepravilno ravnanje zaposlenega samo po sebi še ne pomeni, da delodajalec ni izvedel potrebnih ukrepov za varnost in zdravje pri delu. Ob dejstvu, da je viličar deloval brezhibno in da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo drugih kršitev delodajalca (niti pomanjkljivega nadzora, kot izhaja iz 22. točke obrazložitve), pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožencu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, torej njegove opustitve izvajanja dolžnih ukrepov s področja varnosti in zdravja pri delu.

11.Delodajalec je odgovoren zavodu po 191. členu ZPIZ-2 samo, če je sam krivdno opustil izvrševanje ukrepov, ki naj zagotovijo varno in zdravo delovno okolje njegovih zaposlenih, in je v sodnem postopku potrjeno, da je prav zaradi navedenega njegov zaposleni utrpel poškodbo.

12.Iz izpodbijane sodbe pa to ne izhaja.

13.Odgovornosti toženca torej v tem konkretnem primeru ni mogoče utemeljiti na določbi 191. člena ZPIZ-2. Je pa delodajalec na podlagi prvega in drugega odstavka 190. člena ZPIZ-2 odgovoren tudi za škodo zavodu, ki jo pri delu ali v zvezi z delom zaradi invalidnosti, potrebe po tuji pomoči in postrežbi ali smrti zavarovanca, namenoma ali iz malomarnosti povzroči delavec. V tem primeru gre za objektivno odgovornost delodajalca za drugega (delavca), ki je ravnal krivdno. Določba je skladna z ureditvijo v 147. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-181/16-18 z dne 15. 11. 2018, v kateri je bila vložena zahteva za oceno ustavnosti tako 86. in 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) kot 190. in 191. člena ZPIZ-2, ni imelo pomislekov glede (objektivne) odgovornosti delodajalca za ravnanje delavca po drugem odstavku 190. člena ZPIZ-2. Enako tudi ne višje sodišče v sodbi VSL I Cpg 446/2025 z dne 10. 3. 2026, sodbi VSL I Cpg 405/2023 z dne 20. 11. 2024 (nepravilno je ravnal drug delavec, bagerist). Podobno določbo je vseboval tudi prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1 v prvem in drugem odstavku 271. člena, ki se je uporabljala tudi v primeru delovnih nezgod.

14.S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do poškodbe tožničinega zavarovanca A. A. in posledično do nastanka škode tožnici, prišlo zaradi nepravilnega ravnanja zaposlenega delavca pri tožencu, B. B. (s soprispevkom oškodovanca A. A.).

15.Pritožba pritrjuje, da bi moral delavec B. B. pred pričetkom upravljanja viličarja le-tega ustrezno pregledati, kar je opustil in ni opazil, da vilica ni bila ustrezno zaskočena. Pritožba nadalje pritrjuje, da je bil pri tem delavec B. B. malomaren in da je ravnal napačno tudi, ko je posodo za beton nalagal z viličarjem namesto ročno. Ravno tako pritožba ne prereka, da se breme ne bi smelo dvigovati z eno vilico, kar je jasno iz izvedenskega mnenja izvedenca D. D., ki ga je postavilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec (so)odgovoren za nezgodo, ker njegov delavec (B. B.) v tem primeru ni ravnal tako, kot bi moral. Torej ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, ki se od njega pričakuje, saj pred pričetkom upravljanja viličarja le-tega ni ustrezno pregledal, posodo za beton pa je nalagal z viličarjem namesto ročno, in to z eno vilico, kar ne bi smel. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da delavec toženca B. B. s tem, ko ni opravil ustreznega pregleda vilic oziroma zaskočk, kar bi moral storiti, ni izvedel potrebnih ukrepov za varnost in zdravje ljudi, toženec pa je kot njegov delodajalec dolžan povrniti škodo, ki je zaradi njegove opustitve nastala (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Pritožba neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi B. B. moral A. A. opozoriti, da se odstrani iz delovnega območja v času obratovanja viličarja, ter se sam z viličarjem umakniti vzvratno na varnostno razdaljo izven delovnega območja A. A. Tudi če je bil A. A. sam usposobljen za delo z viličarjem in je imel s tem veliko izkušenj ter je dobro vedel, da se pod vilicami ne sme gibati, to ne pomeni, da opozorilo sploh ni bilo potrebno. Delavec B. B. je upravljal z viličarjem in zaznal nevarno situacijo. V času 10-15 sekund, kolikor je po njegovi izpovedbi preteklo vsega skupaj, bi A. A. lahko opozoril. Pritožba zato neutemeljeno zaključuje, da za to ni bilo časa. Priča B. B. je izpovedal, da je minilo 10-15 sekund in ne par sekund, kot navaja pritožba. Pritožba tako mnenja izvedenca, ki mu je sodišče v tem delu sledilo, ni uspela omajati. Okoliščino, da je A. A. sicer že sam dobro vedel, da se na delovnem območju viličarja in pod vilicami ne sme gibati, pa je treba upoštevati v okviru presoje soprispevka tega delavca (oškodovanca) k nastanku škode.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je do delovne nesreče prišlo po eni strani zaradi malomarnega ravnanja delavca B. B., ki bi s pregledom viličarja moral in mogel ugotoviti, da vilica ni v utoru oziroma da je zatič v dvignjenem položaju, ob vstopu A. A. v delovno območje viličarja pa ga ni opozoril, da naj se odstrani, sam pa bi se z viličarjem umaknil vzvratno. Po drugi strani pa je A. A. s tem, ko je vstopil v nevarno območje delovanja viličarja tudi sam pomembno prispeval k nastanku škode.

Pač pa pritožba utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje pripisalo premajhen prispevek oškodovanca (A. A.) k nastanku škode. Odločitev o soprispevku oškodovanca temelji na določbi 171. člena OZ. Ta določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bil viličar tehnično brezhiben (za razliko od sodbe delovnega sodišča, ki je ugotovilo, da viličar ni bil tehnično brezhiben in na tej podlagi pripisalo enako - 30 % soodgovornost delavca A. A.). Nadalje iz neprerekanih navedb toženca, povzetih v izpodbijani sodbi izhaja, da je bil poškodovani delavec A. A. tudi sam usposobljen za delo z viličarjem in je imel s tem veliko izkušenj, kar potrjuje tudi sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 112/2023 z dne 18. 7. 2023. Pritožba zato pravilno opozarja, da je delavec A. A. sam dobro vedel, da se v času obratovanja viličarja ne sme gibati v območju viličarja oziroma pod vilicami. Gre za delavca, ki je imel izkušnje in bil usposobljen za delo z viličarjem. Kljub svoji usposobljenosti in izkušnjah pri delu z viličarjem, je A. A. kršil strogo prepoved gibanja v območju viličarja in šel celo pod dvignjene vilice viličarja. Takšnemu aktivnemu nepazljivemu in lahkomiselnemu ravnanju delavca A. A. je po oceni pritožbenega sodišča treba pripisati večjo težo kot opustitvam delavca B. B., ki viličarja ni pregledal in A. A. ni posebej opozoril, naj ne hodi v območje viličarja. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je prispevek oškodovanca A. A. k nastanku škode 60 %. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo po eni strani, da je A. A. sam z aktivnim ravnanjem kršil strogo prepoved gibanja v območju viličarja, kar mu je bilo kot izkušenemu in usposobljenemu delavcu z viličarjem dobro znano, po drugi strani pa dejstvo, da tožencu ni mogoče pripisati nobenih nepravilnosti v zvezi z viličarjem (ta je deloval brezhibno) in tudi ni bilo ugotovljenih nobenih njegovih kršitev ukrepov zdravja in varstva pri delu, tudi ne opustitve nadzora.¹⁰ Sodišče prve stopnje je nadalje nepravilno pripisalo večji soprispevek tožencu, ker mu ni uspelo dokazati navedbe, da je bil B. B. ustrezno usposobljen. Ni namreč ne ugotovilo in tudi ne ugotavljalo, da bi bila neusposobljenost B. B. za delo z viličarjem v vzročni zvezi z nastankom škode.

Pritožba tako utemeljeno opozarja, da je kršitev oškodovanca A. A. hujša, saj je lahkomiselno vstopil v delovno območje delujočega stroja, neposredno pod dvignjene vilice, kar je strogo prepovedano in mu je bilo kot izkušenemu viličaristu z opravljenim usposabljanjem iz varstva pri delu, to dobro znano. Vendar pa ta soodgovornost oškodovanca po oceni pritožbenega sodišča ni večja od 60 %, saj je tudi delavec B. B. opustil pomembne skrbnosti, zlasti ni pravilno pregledal viličarja pred pričetkom del, poleg tega je tudi breme nepravilno dvignil z eno vilico in ni opozoril A. A., ko je zaznal nevarno situacijo. Slednjo pa je vendarle povzročil A. A., zato pravilna uporaba materialnega prava narekuje povečanje njegovega soprispevka na 60%.

Pri tej oceni višje sodišče izhaja iz podobnih primerov, v zvezi z zahtevki tožnice in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ima podobno podlago v 86. in 87. členu ZZVZZ. V sodbi VSC Cp 57/2024 z dne 23. 5. 2024 je bil ugotovljen soprispevek poškodovanega delavca 50 % (delavcu je bilo znano, da se na višino pravilno vzpenja po lestvi ali z viličarjem in ne s plezanjem po regalih, zato ima njegovo nepravilno ravnanje, ki je nedvomno prispevalo k nastanku škodnega dogodka enako težo, kot ugotovljene opustitve delodajalca). Za razliko od te zadeve gre v obravnavanem sporu za delavčevo kršitev izrecne in stroge prepovedi gibanja v delovnem območju viličarja. 50 % soprispevek je bil določen tudi v zadevi VSL I Cpg 586/2024 z dne 6. 3. 2025, kjer pa so bile ugotovljene tudi kršitve delodajalca zaradi toleriranja napačne prakse in neuporabe zaščitne opreme ter opustitev nadzora nad delavci. S sodbo VSRS VIII Ips 5/2025 z dne 11. 3. 2025 je bil soprispevek oškodovanca ocenjen na 30 %, vendar je bila ugotovljeno tudi, da delodajalec ni dal točnih navodil za zaključevanje skladovnice; v konkretnem primeru pa kršitev delodajalca ni bilo ugotovljenih, poleg tega je teža oškodovančevega ravnanja višja, saj je ta kljub strogi prepovedi, ki mu je bila kot viličaristu dobro poznana, vstopil v območje delovanja viličarja in pod vilice. Enak (60 %) soprispevek oškodovanca je bil ugotovljen v sodbi VSRS II Ips 379/2002 z dne 24. 4. 2003, ker je oškodovanec poznal način delovanja jamske sedežnice in tudi to, da sedeži niso pritrjeni; tudi v tem primeru je oškodovanec poznal strogo prepoved gibanja na območju viličarja in pod vilicami. V sodbi VSRS III Ips 33/2020 z dne 13. 10. 2020 je bil zahtevek zavoda zavrnjen v celoti, ker ni bila ugotovljena kršitev ukrepov za varnost in zdravje pri delu s strani delodajalca; vendar podlaga v tej zadevi ni bila odgovornost delodajalca za drugega delavca, zato ne gre za primerljivo situacijo (padec delavca iz dvižne košare, ki se je prevrnila na višini 5 metrov).

Višina škode tudi v pritožbenem postopku ni sporna: v letih 2017, 2018 in 2019 je tožnici nastala škoda v višini 14.402,54 EUR, kar upoštevajoč 60 % soprispevek oškodovanca znaša 5.761,02 EUR. Nadaljnja škoda v letih 2020, 2021 in 2022 pa 29.044,24 EUR, kar upoštevajoč 60 % soprispevek znaša 11.617,70 EUR, skupaj pa 17.378,72 EUR.

V izpodbijani sodbi je tako dejansko stanje pravilno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Na podlagi pooblastila iz 5. alineje 358. člena ZPP je višje sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 17.378,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: od zneska 5.761,02 EUR od 3. 7. 2020 dalje do plačila in od zneska 11.617,70 EUR od 6. 9. 2023 dalje do plačila.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je v postopku uspela samo delno. Od prvotno zahtevanih 11.522,03 EUR za prva tri leta škode je uspela s 5.761,02 EUR (delni umik tožbe v tem delu ni bil posledica izpolnitve zahtevka), od zahtevanih 20.330,97 EUR za nadaljnje triletno obdobje pa je uspela z 11.617,70 EUR. Uspeh tožnice je torej 17.378,72/31.853 ali 54,56 %. Uspeh toženca pa 45,44 %.

Tožničine stroške prvostopenjskega postopka je odmerilo že sodišče prve stopnje in znašajo 3.243,08 EUR. Upoštevajoč 54,56 % uspeh tožnice mora toženec tožnici povrniti 1.769,42 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

Tožencu pa je sodišče priznalo naslednje stroške prvostopenjskega postopka: 400 točk odgovor na tožbo (posvet s stranko ni potreben kot dodatna storitev in se skladno s 155. členom ZPP ne prizna), 400 točk prva pripravljalna vloga, 100 točk zastopanje na pripravljalnem naroku, 300 točk druga pripravljalna vloga, 175 točk zastopanje na pripravljalnem naroku (po spremembi tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka), 700 točk prvi narok, 350 točk drugi narok, 100 točk urnina, 350 točk tretja pripravljalna vloga in 350 točk tretji narok, skupaj 3.225 točk, 2 % materialnih stroškov do 1.000 točk (20 točk) in 1 % od presežka (22,25 točk), kar skupaj znaša 3.267,25 točk oziroma ob vrednosti točke 0,60 EUR 1.960,35 EUR, z 22 % DDV pa 2.391,63 EUR. Upoštevajoč 45,44 % uspeh toženca je ta upravičen do povračila 1.086,76 EUR. Po medsebojnem pobotu mora toženec povrniti tožnici 682,66 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tako je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tudi v stroškovnem delu.

Toženec je s pritožbo delno uspel. Namesto 30.412,75 EUR mora tožnici plačati 17.378,72, torej 13.034,03 EUR manj. To pomeni, da je toženec s pritožbo uspel 42,86 % (13.034,03/30.412,75). V tem deležu mu mora tožnica povrniti pritožbene stroške toženca, in sicer 875 točk za pritožbo, kar z 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV ter sodno takso za pritožbo 807,00 EUR znaša 1.460,31 EUR. Glede na omenjeni uspeh toženca s pritožbo mu mora tožnica povrniti 625,89 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni (313. člen ZPP v zvezi s 349. členom ZPP). O zakonskih zamudnih obrestih od pritožbenih stroškov višje sodišče ni odločalo, ker jih toženec v pritožbi ni priglasil.