Jedro

V primeru, ko se sodni svet ne strinja z oceno sodniške službe, mora seznaniti stranko v postopku z vsemi svojimi zadržki, ki jih ima glede ocene sodniške službe, in ji dati možnost, da se do teh zadržkov izjasni.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Sodnega sveta RS št. 2/10-54 z dne 18. 3. 2010 v zvezi z odločbo opr. št. 2/10-120 z dne 10. 6. 2010 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 80 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku zavrnila predlog tožnice za hitrejše napredovanje in njeno imenovanje na položaj sodnice svetnice. Navaja, da je sodni svet dolžan in upravičen glede na kriterije iz 29. člena Zakona o sodniški službi (ZSS) presoditi, ali je izpolnjen pravni standard izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje po 1. odstavku 32. člena ZSS. Poudarja, da ni vezan na ugotovitev personalnega sveta v oceni sodniške službe. Pri tem se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 533/2001 in opr. št. X Ips 1390/2004 z dne 23. 10. 2008 ter sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 109/2009 z dne 13. 1. 2009. Pojasnjuje, da ZSS ureja napredovanje na položaj svetnika v 27. in 34. členu, napredovanje na položaj svetnika okrajnega ali okrožnega sodišča pa je urejeno v 3. alineji 3. odstavka 34. člena ZSS. Pojasnjuje, da iz pravnomočne ocene sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani št. Su 34-1/07-441 z dne 12. 9. 2008 izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Ugotavlja pa, da iz statističnih podatkov o delu sodnice izhaja, da je v ocenjevalnem obdobju večkrat prekoračila rok izdelave odločb; v roku nad 3 mesece je v letu 2005 izdelala 55 odločb, v letu 2006 111 in v letu 2007 34 odločb. Tožničine navedbe v zvezi s spoštovanjem inštrukcijskih rokov so po mnenju tožene stranke neutemeljene in nedokazane. Za oceno o izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje mora namreč sodnik izpolnjevati vse kriterije iz 1. odstavka 29. člena ZSS in izkazovati nadpovprečno strokovno znanje, nadpovprečne delovne sposobnosti in nadpovprečne sposobnosti reševanja pravnih vprašanj ter nadpovprečno uspešno opravljati delo pri odpravi in preprečitvi zaostankov (2. odstavek 32. člena ZSS). Po izvedenem postopku je tožena stranka ocenila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za hitrejše napredovanje v smislu 2. odstavka 32. člena v zvezi s 1. odstavkom 29. člena ZSS, ker ne izpolnjuje kriterija nadpovprečne delovne sposobnosti po 2. točki 1. odstavka 29. člena ZSS. Dosledno spoštovanje inštrukcijskih rokov za pisno izdelavo sodnih odločb je temeljni kriterij, ki ga mora izpolnjevati vsak sodnik, kljub morebitni slabši kadrovski zasedbi na sodišču in ga ni mogoče relativizirati v smislu deleža teh odločb v številu vseh odločb. Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega stanja. V tožbi najprej povzema dosedanji potek postopka njenega napredovanja in navaja, da je personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani v oceni sodniške službe pravnomočno ugotovil, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Sodni svet ni ravnal po 3. alineji 3. odstavka 34. člena ZSS. Kljub pravnomočni oceni sodniške službe je ocenjeval in sprejel oceno, pri čemer ni navedel pravne podlage, zakaj ponovno ocenjuje in razčlenjuje posamezne kriterije, ki jih je že ocenjeval personalni svet in zato ni imel podlage, da posega v oceno personalnega sveta. Določbe ZSS ne dajejo pooblastila za diskrecijo sodnega sveta, na podlagi določb ZSS namreč izhaja, da mora sodni svet odločiti o napredovanju v skladu z oceno sodniške službe personalnega sveta. Ker je bilo z oceno personalnega sveta višjega sodišča ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, mora takšna ocena učinkovati brez potrditve sodnega sveta. Zavrača navedbe tožene stranke, da je sodni svet dolžan in upravičen glede na kriterije iz 29. člena ZSS presoditi, ali je izpolnjen pravni standard izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje po 1. odstavku 32. člena ZSS in pri tem ni vezan na ugotovitev personalnega sveta v oceni sodniške službe. Neupravičeno se tožena stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 533/2010, saj ne gre za identična primera. Prereka tudi navedbe tožene stranke v zvezi z očitkom, da ni spoštovala inštrukcijskih rokov pri izdelavi odločb o prekrških v letih 2005, 2006 in 2007. Pojasnjuje, da je že personalni svet ob sprejemanju njene ocene ugotovil, da je Sodnik za prekrške v Kranju vsa navedena leta prejemal več kot 100 % presežen pripad zadev na posamezno sodnico in da zato ni bilo mogoče izdelati vseh odločb v roku 3 mesecev. Oddelek za prekrške v Kranju je vsa leta presegal pričakovani obseg dela kljub nadpovprečnemu pripadu zadev iz razloga, da ne bi prihajalo do zastaranja zadev. Prereka tudi navedbe glede zakonske določenosti inštrukcijskih rokov za izdelavo odločb v postopkih o prekrških, saj teh rokov ni mogoče primerjati z roki za izdelavo sodb v kazenskih postopkih, ZSS je uveljavil podkriterij pravočasnosti izdelave sodnih odločb šele s spremembo Zakona o sodniški službi, ki je stopila v veljavo 22. 12. 2006 in šele novi Zakon o prekrških, ki je stopil v veljavo 5. 3. 2008, je kot inštrukcijski rok za izdelavo odločbe v postopkih o prekrških določil, da mora biti sodba z obrazložitvijo izdelana najkasneje v 30 dneh po vložitvi napovedi pritožbe. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, s 1. 1. 2008 pa se imenuje na položaj svetnice okrajnega sodišča. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in v celoti prereka tožbene navedbe. Povzema argumente za svojo odločitev in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero je odločila, da se predlog tožnice za hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj svetnice zavrne. V zadevi je sporno, ali je tožena stranka pri odločanju o predlogu za hitrejše napredovanje vezana na oceno sodniške službe personalnega sveta. Upravno sodišče je res že večkrat zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka slediti oceni sodniške službe personalnega sveta in da ne sme spreminjati ocene personalnega sveta o izpolnjevanju pogojev za napredovanje. Vrhovno sodišče pa je v sklepu opr. št. X Ips 125/2010 z dne 14. 4. 2010 zavzelo stališče, da v postopku odločanja o napredovanju sodnika sodni svet ni vezan na oceno sodniške službe personalnega sveta. Zavzelo je tudi stališče, da mora sodni svet pri odločanju o napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih določa ZSS za ugotovitev, ali kandidat izpolnjuje pogoje za napredovanje, medtem ko ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, pomeni le oceno sodniške službe in ne pomeni, da jo je sodni svet dolžan le povzeti, ne da bi sam preveril, ali so podani pogoji za sodnikovo hitrejše napredovanje, glede na zakonsko določene kriterije.

Glede na navedeno stališče vrhovnega sodišča prvostopno sodišče ne vztraja pri tem, da mora sodni svet pri odločanju avtomatično slediti oceni personalnega sveta. Meni pa, da je treba v primeru, ko se ne strinja z oceno sodniške službe, seznaniti stranko v postopku z vsemi svojimi zadržki, ki jih ima glede ocene sodniške službe, in ji dati možnost, da se do teh zadržkov izjasni. Glede na podatke upravnega spisa izhaja, da tožena stranka pred izdajo odločbe tožnice ni seznanila s svojimi pomisleki glede ocene sodniške službe. Skladno s 1. odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbe, preden se izda odločba. Tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Bistvena kršitev pravil upravnega postopka po določbi 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP je podana, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Sodišče zato meni, da bi morala tožena stranka pred izdajo odločbe tožnico seznaniti s svojimi pomisleki glede ocene sodniške službe in ji dati možnost, da se do teh pomislekov izjasni. V ponovljenem postopku je zato potrebno dati tožnici možnost, da se izjasni do zadržkov tožene stranke in šele po njeni izjasnitvi bo lahko tožena stranka izdala ustrezno odločbo.

Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravila uporabljena pravila postopka. Sodišče ni sledilo predlogu tožnice, naj jo upravno sodišče samo imenuje na položaj svetnice, saj je po mnenju sodišča potrebno sodnemu svetu prepustiti pristojnost, da samo odloča o tem, ali so podani pogoji za napredovanje sodnikov.

K 2. točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožnici v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora, v skladu s 3. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR.