Jedro

Status begunca se prosilcu ne prizna, če že uživa pomoč ali zaščito organov in agencij Združenih narodov, razen Visokega komisariata.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji tožnika in mu je priznala status subsidiarne oblike zaščite. Hkrati je odločila, da odločba velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje 3 leta, s tem, da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

Tožena stranka v obrazložitvi navaja pravne in dejanske razloge za svojo odločitev. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik državljan Palestine s priznanim statusom palestinskega begunca v Sirski arabski republiki že vse od rojstva dalje. Kot razloge za zapustitev izvorne države je navedel, da v Siriji divja državljanska vojna, predvsem pa je razlog za zapustitev države to, da je bil vpoklican v Sirsko vojno. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je živel in deloval v taboru za begunce Al Yarmouk, ki ga je napadla Asadova vojska dne 16. 12. 2012, tako da je veliko ljudi umrlo in bilo ranjenih, tabor pa uničen. Tožnikova družina se je po tem napadu umaknila v mesto A., kjer živi še sedaj, večina prebivalcev tabora Al Yarmouk pa v sosednje države. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da begunski tabor Al Yarmouk spada pod zaščito UNRWA (Agencija združenih narodov za pomoč palestinskih beguncev na bližjem vzhodu, ki nudi vsestransko materialno, finančno, zdravstveno in drugo pomoč palestinskim beguncem). Tožnik je pojasnil, da UNRWA Palestincem pomaga na področju šolstva, zdravstva in izobraževanja. Prav tako jim je ta organizacija pomagala s hrano in tudi finančno. Nadalje je navedel, da je bil zaradi vpoklica v Asadovo vojsko prisiljen zapustiti Sirijo, kjer bi bil, če bi se tja vrnil verjetno ubit. V postopku je tožena stranka pridobila številna poročila in splošne informacije o taborišču Al Yarmouk in palestinskih beguncih, splošne informacije o trenutni situaciji palestinskih beguncev v Siriji, informacije, ki potrjujejo navedbe in informacije o podobnih dogajanjih, katere tožena stranka v svoji obrazložitvi obširno povzema. S tožnikom je bil opravljen tudi osebni razgovor dne 11. 7. 2013, na katerem je predložil v spis tudi listine, med drugim potrdilo o služenju vojaškega roka v letih 2004 – 2006 ter potrdilo o statusu invalida za svojo sestro B.B., roj. ... 1973, predložil pa je tudi fotografije domače hiše, ki je bila ob napadu na Al Yarmouk porušena, ter fotografijo nečakinje, ki jo je ranila krogla.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, predvsem iz razloga iz 1. alineje 1. odstavka 5. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), saj se tožniku status begunca ne more priznati, ker že uživa pomoč in zaščito organov in agencij Združenih narodov. V nadaljevanju je obširno pojasnila, zakaj meni, da na podlagi pridobljenih informacij tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna status begunca oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi le v delu, v katerem tožniku ni bil priznan status begunca in jo v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek. Toženi stranki očita kršitev določb 2. odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s 34. členom ZMZ, saj je odločila le o priznanju subsidiarne zaščite, ni pa v izreku odločbe odločila o zahtevku za priznanje statusa begunca. Razloge v tožbi obširno pojasnjuje. Prav tako se ne strinja z dokazno oceno tožene stranke, da osebi, ki je zavrnila služenje vojaškega roka, v Siriji ne grozi smrt. Sklicuje se tudi na določbo 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ, po kateri dejanje preganjanja predstavlja tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz 1. odstavka 5. člena ZMZ. Meni, da so v tem primeru ti pogoji tudi podani. Poudarja, da v izvorni državi nima pravice do ugovora vesti, tožena stranka pa je svoj dokazni oceni zaključek oprla zgolj na dejstvo, da v poročilih ni izrecno zapisano, da bi tožnika v situaciji, kakršna je v tožnikovem primeru, tudi ubili. Takšno stališče tožene stranke je v nasprotju z določilom 8. člena ZUP. Tožena stranka bi morala ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Opozarja tudi na določilo 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki določa, da se presoja, ali so tožnikove izjave skladne in verjetne in ali nasprotujejo dostopnim, specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom, ne zahteva pa se, da se morajo njegove izjave (nujno) pokrivati z ugotovitvami v informacijah o izvorni državi. Postopek za pridobitve mednarodne zaščite namreč temelji zgolj na ugotavljanju verjetnosti, da bi bil nekdo podvržen preganjanju ali da bi utrpel resno škodo. V postopku mednarodne zaščite zato ni potrebno, da ugotovljena dejstva, informacije in okoliščine izkazujejo gotovost glede nevarnosti in utemeljenega strahu. V dvomu pa je treba vedno odločiti v korist prosilca. Navaja, da je sicer kazen za izogibanje vpoklica odvisna od okoliščin, vendar pa je bilo dejansko veliko vojakov ubitih, ker so poizkušali dezertirati. Sirske oblasti dezerterje smatrajo za nasprotnike režima, zato zelo verjetno mednje uvrščajo tudi takšne, ki nočejo v vojsko. Ker je tožnik sunit, je še toliko bolj verjetno, da bi ga v primeru vrnitve šteli za nasprotnika sicer šiitskega režima, zaradi česar mu grozi smrt. Predlaga, naj sodišče tožnika zasliši. Sklicuje se na izpostavljene sodbe SEU in ESČP ter na številna poročila in izpostavlja operativna navodila UK Home office-Britansko notranje ministrstvo, z dne 15. 1. 2013 ter na poročilo In Cold Blood: Summary Executions by Syrian Seccurrity Forces and Pro-Government Militias z dne 9. 4. 2012. Nasprotuje tudi odločitvi tožene stranke, da ni mogoče tožniku priznati statusa begunca iz razloga po 1. alineji 1. odstavka 5. člena ZMZ, češ da UNRWA zaščite ne more več zagotavljati, kar izhaja iz številnih poročil, citiranih v izpodbijani odločbi na str. 5 – 10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi. Med drugim navaja, da tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni predložil informacij o izvorni državi, čeprav bi jih lahko, zato meni, naj sodišče te dokaze šteje kot tožbeno novoto.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo prereka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, s katero je tožniku smiselno zavrnila prošnjo za pridobitev statusa begunca, medtem ko tožnik odločitvi tožene stranke v tistem delu, v katerem mu je priznala subsidiarno zaščito ne nasprotuje, zato se sodišče ne spušča v razloge, ki so jo vodili k podelitvi statusa subsidiarne zaščite. Tožnik pa meni, da izpolnjuje tudi pogoje iz 2. odstavka 2. člena ZMZ, po katerem se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo.

Za tožnika je sporno dejstvo, da mu ni bil priznan status begunca. Za odločitev v zadevi je po presoji sodišča odločilno, kar izpostavlja tudi tožena stranka, da tožnik že uživa status palestinskega begunca in je (bil že rojen in vse od rojstva) nastanjen v begunskem taborišču pod okriljem UNRWA. Sporno namreč ni, da begunski tabor Al Yarmouk, v katerem je tožnik od rojstva dalje prebival, sodi pod zaščito UNRWA, torej Agencije združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem na bližnjem vzhodu. Ta agencija beguncem, tako kot tudi tožniku, nudi pomoč v obliki hrane in tudi finančno ter zagotavlja tudi osnovne in srednje šole, prav tako tudi bolnišnice. To pomeni, da je tožnik, pred zapustitvijo izvorne države, užival pomoč organov in agencije Združenih narodov. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tožena stranka pravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa begunca, ker je podan izključitveni razlog iz 1. odstavka 5. člena ZMZ, po katerem se status begunca prosilcu ne prizna, če že uživa pomoč ali zaščito organov in agencij Združenih narodov, razen Visokega komisariata.

Tožbeni ugovor, da je bil begunski center, v katerem je tožnik prebival, napaden, na odločitev v zadevi ne vpliva. Tožena stranka je namreč na podlagi pridobljenih poročil presodila, da so izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite tožniku, ker bi ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada iz tretje alineje 28. člena ZMZ. To pomeni, da tožnik ne bo vrnjen v svojo izvorno državo, v kolikor se razmere ne bi spremenile do te mere, da ne bi bili več izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite.

Pravilno pa je tožena stranka presodila tožnikove navedbe, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen smrtni kazni. Tudi po presoji sodišča to dejstvo iz pridobljenih poročil ne izhaja. Ne gre namreč za situacijo, da bi bil tožnik obravnavan kot dezerter, ki bi prestopil na nasprotno stran. Le v tem primeru bi tožnika glede na pridobljena poročila utegnila doleteti smrtna kazen. Te okoliščine tožnik pa v postopku ni niti zatrjeval, niti za to ni predložil ali predlagal dokazov.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.