Jedro

Odložitveno začasno odredbo je mogoče izdati le, če se izpodbijani upravni akt prisilno izvršuje po določbah ZUP. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora ta nekaj storiti, dopustiti ali trpeti. Soglasje za obratovanje gostinskega obrata v podaljšanem obratovalnem času ne predstavlja takšnega upravnega akta, saj ustanavlja oziroma podeljuje pravico, da gostinski obrat lahko obratuje tudi v podaljšanem obratovalnem času z omejitvami, ki so določene v njem, in torej ne nalaga obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki so vložili tožbo zoper odločbo drugostopenjskega organa tožene stranke, št. 321-21/2019-12 (404) z dne 6. 5. 2019, s katero je bilo v izpodbijanem delu odločeno, da se H., d. o. o. (v nadaljevanju stranka z interesom) za gostinski obrat K. izda soglasje za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času za obdobje od vročitve te odločbe do 31. 12. 2019 za vse dni v tednu, razen nedelje, od 22.00 do 24.00 ure (3. točka izreka), da je stranka z interesom dolžna v rednem in podaljšanem obratovalnem času gostinskega obrata ter še pol ure po koncu dovoljenega obratovalnega časa poskrbeti za javni red in mir v obratu, na parkirišču ob njem in na javni površini, ki je v njegovi neposredni bližini in jo uporabljajo obiskovalci gostinskega obrata (4. točka izreka), da mehanske ali žive glasbe ni dovoljeno predvajati po 22.00 uri, če je s tem moten javni red in mir, razen na podlagi pravnomočnega dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom (5. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (6. točka izreka) ter da se odškodninski zahtevek prve tožnice zavrne (7. točka izreka).

2. Tožniki so s tožbo vložili tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero so predlagali, naj sodišče izvršitev odločbe drugostopenjskega organa tožene stranke o izdanem soglasju za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času (to je v točkah 3 do 7 izreka izpodbijane odločbe) odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker niso izpolnjeni pogoji za njeno izdajo. Med drugim navaja, da so trditve tožnikov o duševnem trpljenju zaradi hrupa na kavarniški terasi in na G. ob odhodu gostov iz gostinskega lokala ter o nevarnosti okvare zdravja zaradi motenega spanja pavšalne in neizkazane. V zvezi z zatrjevanim posegom v ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja dodaja, da tožniki ne navajajo, da bi hrup presegal predpisano mejno vrednost oziroma običajno mejo glede na krajevne razmere. Prav tako se odložitvena začasna odredba lahko izda le v primeru, če je predmet izpodbijanja odločba, ki se izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pri čemer so tožniki v tem upravnem sporu vložili tožbo zoper izdano soglasje, ki se po določbah ZUP ne izvršuje.

4. Tožniki (v nadaljevanju pritožniki) so zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da ne drži, da so njihove trditve o konkretni škodi pavšalne in neizkazane. Zaradi izvrševanja izdanega soglasja prihaja po 22.00 uri do prekomernega hrupa, kar jim povzroča duševno nelagodje in trpljenje, nezmožnost spanja več kot pet ur in pol ter s tem škodo na zdravju. Izdano soglasje predstavlja poseg v ustavne pravice do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic ter zdravega življenjskega okolja. Za odločitev tudi ni relevanten zaključek sodišča prve stopnje, da naj ne bi zatrjevali, da hrup ne presega predpisane mejne vrednosti oziroma da iz predloga ne izhaja, da bi hrup presegal običajno mejo glede na krajevne razmere. Prav tako izpodbijani sklep nima razlogov o njihovih trditvah, da že sama narava zadeve in trajanje soglasja le za obdobje enega leta utemeljuje zadržanje izvršitve. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in pritožnikom naloži, da ji povrnejo stroške pritožbenega postopka.

6. Tudi stranka z interesom v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

**K I. točki izreka:**

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

9. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožnikih je torej tako trditveno kot dokazno breme.

10. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in stranki neposredno preti, začasno odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.

11. V obravnavanem primeru pritožniki s tožbo izpodbijajo odločbo tožene stranke, s katero je stranki z interesom za gostinski obrat K. izdala soglasje za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času za obdobje od vročitve te odločbe do 31. 12. 2019 za vse dni v tednu, razen nedelje, od 22.00 do 24.00 ure.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo v tej zadevi izrecno zahtevajo pritožniki tako po vsebini kot z navedbo pravne podlage, mogoče izdati le, če se izpodbijani upravni akt prisilno izvršuje po določbah ZUP.1 Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora ta nekaj storiti, dopustiti ali trpeti. Izdana odločba oziroma soglasje za obratovanje gostinskega obrata v podaljšanem obratovalnem času ne predstavlja takšnega upravnega akta, saj ustanavlja oziroma podeljuje pravico, da gostinski obrat lahko obratuje tudi v podaljšanem obratovalnem času z omejitvami, ki so določene v njem, in torej ne nalaga obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Vrhovno sodišče se tako strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se izpodbijana odločba ne izvršuje prisilno po določbah ZUP, zato zahtevane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati. V primerih, ko se izpodbija odločbo, ki se ne izvršuje po ZUP, je sicer mogoče predlagati izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Vendar pritožniki niso zahtevali izdaje ureditvene začasne odredbe, pri čemer sodišče ureditveno začasno odredbo lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli.2 Na podlagi obrazloženega torej zahteva pritožnikov za izdajo začasne odredbe že iz teh razlogov ni utemeljena.

13. Četudi bi pritožniki pravilno oblikovali predlog za izdajo začasne odredbe, pa se Vrhovno sodišče strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da s svojimi navedbami niso izkazali verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Pritožniki so navajali, da zaradi hrupa v zvezi z gostinsko dejavnostjo po 22.00 uri ne morejo spati in duševno trpijo, da moten spanec povzroča okvaro zdravja ter da je škoda na zdravju zaradi pomanjkanja spanca nepopravljiva oziroma težko popravljiva.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožniki s tem niso zadostili zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode. Pritožniki namreč niti niso zatrjevali, da bi hrup zaradi obratovanja gostinskega obrata v obravnavanem primeru presegal predpisane oziroma dovoljene mejne vrednosti obremenitve okolja. Prav tako so navedbe pritožnikov o posledicah obratovanja gostinskega obrata po 22.00 uri, ki naj bi se odražale v njihovem duševnem trpljenju, motenem spancu in okvari zdravja, pavšalne. Posledic, ki naj bi jim zaradi duševnega trpljenja in motenega spanca, nastale, pritožniki ne konkretizirajo. Pritožniki za potrditev le teh tudi niso predložili dokazov, kar pomeni, da gre zgolj za njihove navedbe, ki niso izkazane. Ob tem pa ne gre spregledati, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo stranki z interesom naložila, da je ta dolžna v podaljšanem obratovalnem času gostinskega obrata ter še pol ure po koncu dovoljenega obratovalnega časa poskrbeti za javni red in mir v obratu, na parkirišču ob njem in na javni površini, ki je v njegovi neposredni bližini in jo uporabljajo obiskovalci gostinskega obrata, ter da mehanske ali žive glasbe ni dovoljeno predvajati po 22.00 uri, če je s tem moten javni red in mir. Glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru verjetnost nastanka težko popravljive škode ni izkazana.

15. Na drugačno presojo Vrhovnega sodišča v tej zadevi ne morejo vplivati navedbe pritožnikov, da izdano soglasje predstavlja poseg v njihove ustavne pravice. Ti ugovori bodo lahko predmet presoje v postopku ugotavljanja utemeljenosti tožbe oziroma zakonitosti izpodbijane odločbe. V okviru presoje utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe pa tovrstni ugovori, ne da bi pritožniki konkretno navedli in izkazali težko popravljivo škodo, ne zadoščajo za njeno izdajo.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker izpodbijani sklep nima razlogov o njihovih trditvah, da že sama narava zadeve in trajanje soglasja le za eno leto utemeljuje in narekuje zadržanje izvršitve. Zatrjevana narava zadeve in izdaja soglasja za obdobje enega leta namreč ne predstavljata z zakonom predpisanih pogojev za izdajo začasne odredbe, ki so določeni v 32. členu ZUS-1. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, zaradi katerih je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

**K II. točki izreka:**

18. Pritožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker odgovora tožene stranke in stranke z interesom na pritožbo nista prispevala k odločanju o pritožbi, priglašeni stroški za njuno sestavo niso bili potrebni, zato tudi tožena stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 94/2012 z dne 1. 3. 2012 in I Up 199/2010 z dne 7. 7. 2010. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017.