Jedro

Za odločitev v tej zadevi je pomembno, da sta stranki dogovorili ceno po sistemu fiksnih cen in dejansko dobavljenih količin. Po sistemu enotne cene se plačajo samo dejansko izvedena dela.

Gradbeni dnevnik in knjiga obračunskih izmer služita lažjemu dokazovanju, katera dela so bila dejansko izvedena. Dokazno breme je na gradbeniku. Nevodenje gradbenega dnevnika in knjige obračunskih izmer naročniku, to je toženi stranki, ne sme iti v škodo. To pa še ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko izvršenih del. Dolžan jih je plačati, če je dokazano, da so bila ta dela izvršena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v obrestnem delu v točki II izreka spremeni tako, da obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati prvotožnici 13.710,07 EUR in drugotožnici 3.528,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.7.1999 dalje do plačila in jima povrniti 1.083,55 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper obsodilni del (točka II ni IV izreka sodbe) je vložila pritožbo tožena stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Bistvo pritožbenih navedb je, da tožeča stranka zatrjevanih gradbenih del in vgrajenega materiala ni dokazala, ker ni vodila gradbenega dnevnika in knjige obračuna izmer. Priča AB je bil zakoniti zastopnik prvotnega tožnika TI, ki je opravil gradbena dela (v nadaljevanju graditelj) in je sedanji zakoniti zastopnik tožečih strank. Ima interes na takšni izpovedbi, kot jo je podal. Tožena stranka je pogodbeno šibkejša stranka. Tožeča stranka se ne more razbremeniti dolžnosti vodenja predpisane gradbene dokumentacije. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca JŠ izhaja, da ni možno ugotoviti, koliko več materiala in večji obseg del je bil opravljen od v osnovni pogodbi predvidenega.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V skladu z ustavno odločbo UI-300/04 z zvezi z določbo 1.060. člena Obligacijskega zakonika in 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ter 376. člena Obligacijskega zakona, obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Z izpodbijano sodbo je bilo naloženo toženi stranki, da je dolžna plačati zamudne obresti za čas od 8.7.199 dalje do plačila. Zamudne obresti so v času od 8.7.1999 do 22.5.2007 dosegle in presegle glavnico, zato je bilo pritožbi ugoditi in sodbo v točki II izreka glede teka zamudnih obresti spremeniti tako, da zamudne obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico (22.5.2007 je bila uveljavljena sprememba Obligacijskega zakonika, ki je črtal določilo 376. člena Obligacijskega zakonika).

5. V ostalem delu pritožba ni utemeljena in jo je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjene, a izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da sta pravdni prednik tožnikov (graditelj) in tožena stranka dne 10.10.1998 sklenili gradbeno pogodbo, v kateri sta določili obseg gradbenih del in ceno gradbenih del; - ceno gradbenih del sta dogovorili na način fiksne cene za dejansko dobavljene količine; - da graditelj ni vodil gradbenega dnevnika, niti knjige obračunskih izmer, čeprav bi jih bil dolžan voditi; - na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožnikov AB, priče SP in JM, je ugotovilo, da je tožena stranka gradbeniku naročala dodatna dela, ali pa je nanje dala tiho soglasje; - na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca JŠ in obračuna tožeče stranke ter obračuna tožene stranke, je ugotovilo, da je vrednost vseh del, ki jih je graditelj opravil skupaj z davkom na dodatno vrednost 163.558.726,00 EUR in da je zato tožena stranka dolžna plačati še 17.238,87 EUR; prvotožeči stranki 13.710,070 EUR in drugotožeči stranki 3.528,80 EUR in je takšen znesek toženi stranki tudi naložilo v plačilo. Ob odločitvi je uporabilo določilo 630. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, 633. člena in 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

7. Za odločitev v tej zadevi je pomembno, da sta stranki dogovorili ceno po sistemu fiksnih cen in dejansko dobavljenih količin. Takšen način določitve cene imenujemo enotno ceno. Ta je dogovorjena takrat, ko ni možna točna kalkulacija, koliko enot posamezne vrste pogodbeno določenih del bo treba za izpolnitev pogodbe izvesti. Izvajalec je upravičen do plačila tudi tistih pogodbenih del, ki presegajo količino del, predvidenih s pogodbo, naročniku pa ni potrebno plačati del, ki so bila predvidena v pogodbi, a niso bila izvedena. Po sistemu enotne cene se torej plačajo samo dejansko izvedena dela (glej Janez Šlibar; Podjetje in delo, št. 5/1981).

8. Sodišče prve stopnje je tako postopalo pravilno, ko je ugotavljalo količino vsega dejansko izvedenega dela in vrednost tega dela na podlagi fiksno dogovorjenih cen. Na straneh od 12 do 17 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povedalo, kako je prišlo do ugotovitve obsega dejansko izvedenih del. Ni pomislekov v pravilnost teh ugotovitev. Pritožba te ugotovitve neutemeljeno pavšalno izpodbija z navedbo, da jih ni možno ugotoviti, ker gradbenik ni vodil gradbene knjige in knjige obračunskih izmer. Kljub temu, da gradbenik te gradbene dokumentacije ni vodil, je sodišče prve stopnje, na podlagi obračuna tožeče stranke, in obračuna tožene stranke ugotovilo obseg dejansko izvedenih del, s pomočjo izvedenca pa ceno teh del. Tožena stranka torej nima prav, da izvedenih del ni dolžna plačati iz razloga, ker ni gradbenega dnevnika in knjige obračunskih izmer. Gradbeni dnevnik in knjiga obračunskih izmer služita lažjemu dokazovanju, katera dela so bila dejansko izvedena. Dokazno breme je na gradbeniku. Če ne vodi gradbenega dnevnika in knjige obračunskih izmer je to dokazovanje zanj oteženo. Nevodenje gradbenega dnevnika in knjige obračunskih izmer naročniku, to je toženi stranki, ne sme iti v škodo. To pa še ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko izvršenih del. Dolžan jih je plačati, če je dokazano, da so bila ta dela izvršena. Dejansko stanje, to je obseg opravljenih delih, ki jih je gradbenik dejansko izvršil, je sodišče prve stopnje tako pravilno ugotovilo.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče ne bi smelo slediti izpovedi AB, ki je kot zakoniti zastopnik zainteresiran za izpoved, ki jo je podal. Zakoniti zastopnik je, ko je zaslišan kot stranka, dolžan govoriti resnico. V danem primeru ni okoliščin, ki bi kazale, da izpovedi zakonitega zastopnika AB ni možno verjeti.

10. Da je bila tožena stranka šibkejša pogodbena stranka, dokazni postopek ni potrdil. Tožena stranka je kontrolirala izvedbo gradbenih del ter naročala spremembe gradbenih del, kot to izhaja iz izpovedi AB, SP in JM. Tožena stranka je bila torej tista, ki je nadzirala gradnjo in tudi naročala dodatna dela. Iz razloga, ker gradbenik ni vodil gradbenega dnevnika in knjige obračunskih izmer, tožena stranka nima statusa šibkejše stranke, saj je dokazno breme glede dejansko izvršenih del, na tožeči stranki.

11. Tožena stranka je s pritožbo le delno uspela, zaradi uspelega dela pa niso nastali posebni stroški, zato je dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).