Jedro

Dokler (delovno) razmerje še traja, delavec lahko na podlagi tretjega odstavka 17. člena in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa (delovno) razmerje preneha, pa lahko tožnik uveljavlja sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik ta rok zamudil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev, da je odpoved delovnega razmerja z dne 29. 11. 2019 nezakonita, ugotovitev, da je imelo tožnikovo delo pri toženi stranki od 28. 9. 2019 dalje vse znake delovnega razmerja, ugotovitev, da je v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 28. 9. 2019, prijavo v evidenco ZPIZ od 28. 9. 2019 dalje s polnim delovnim časom 40 ur tedensko za delovno mesto "skladiščnik", za čas od 28. 9. 2019 dalje obračun bruto plače v višini 1.050,00 EUR, odvod davkov in prispevkov in plačilo neto zneskov plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2019, povrnitev stroškov z zvezi z delom od 28. 9. 2019 dalje ter plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugim sodnikom. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sklep nima navedenih pravih razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do vseh njegovih ugovorov in navedb v zvezi s pravočasnostjo tožbe, temveč je sledilo le navedbam toženke ter pričam, ki so bile zaslišane na njeni strani. Zatrjuje neverodostojnost izpovedi prič A.A. in B.B., ki sta še vedno zaposlena pri toženki. Zatrjuje kršitev 8. člena ZPP. Meni, da mu je bila kršena ustavna pravica do izjave in obrambe njegovih pravic. Trdi, da je zaradi presoje verodostojnosti zaslišanih prič predlagal zaslišanje C.C., D.D. in detektiva E.E. Sodišču prve stopnje očita, da je izvedbo teh dokazov zavrnilo s splošno in pomanjkljivo obrazložitvijo, da se ostali predlagani dokazi kot nepotrebni zavrnejo, in s tem storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter ustavne pravice do pritožbe. Navaja, da bi s predlaganimi dokazi izkazal, da zaslišane priče niso govorile resnice, saj bi priča C.C. lahko potrdil, da so s tožnikom opravili osebni razgovor, kar kaže na to, da so priče A.A., B.B. in F.F. izpovedovale v korist toženke. Nasprotuje zaključku, da je tožnik sam pojasnil, da je bil z odpovedjo seznanjen najkasneje 12. 11. 2019, ko mu je pooblaščenka poslala elektronsko sporočilo tožene stranke oziroma ga z odpovedjo seznanila. Navaja, da je pri presoji njegove izpovedi treba upoštevati, da ni prava vešča oseba. Sklicuje se na svojo izpoved, da ga pri toženki ne 7. 11. 2019 ne kasneje niso seznanili z odpovedjo pogodbe o poslovnem sodelovanju, ter vztraja, da ni sam izrazil želje po prenehanju dela pri toženki, kar so zavajajoče izpovedale navedene priče. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj ni poklonilo vere njegovi izpovedi. Navaja, da je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo za določen čas, v njej pa določen odpovedni rok, tako da bi rok za vložitev tožbe lahko tekel bodisi s potekom odpovednega roka ali celo s potekom pogodbe same. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno štelo rok za vložitev tožbe od tožnikove seznanitve z odpovedjo, konkretno se je z njo namreč seznanil šele z njeno vročitvijo. Kot neobrazložen in v nasprotju z izvedenimi dokazi graja zaključek, da ga je z odpovedjo seznanila pooblaščenka. Pove, da pooblaščenka ni bila pooblaščena za prevzem odpovedi pogodbe o poslovnem sodelovanju tožniku niti ga v zvezi s tem ne zastopa pri toženki. Opozarja, da toženka ni predložila pooblastila, na podlagi katerega naj bi pooblaščenka sodelovala pri usklajevanju pogodbe. Vztraja, da je bila tožba vložena pravočasno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo, ki naj ji jih povrne tožnik.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijani sklep vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato ga je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je odgovorilo, posredno ali neposredno, na vse zgoraj navedene tožničine navedbe. Za zagotovitev ustrezne obrazložitve sodne odločbe se sodišču ni treba izrecno opredeliti do vseh pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko odgovori tudi posredno (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj je štelo, da je tožba vložena po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, pri tem pa ni bilo obvezano odgovoriti prav na vsako trditev tožnika.

7. Tožnik uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavnih pravic do izjave, obrambe pravic in do pritožbe zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo C.C., D.D. in E.E. Pravica do izvajanja dokazov ni neomejena. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožba prepozna, zaradi česar izvedba drugih dokazov ni bila potrebna, zato je njihovo izvedbo pravilno zavrnilo. Tožnik je predlagal zaslišanje C.C. v zvezi s vprašanjem vsebine tožnikovega dela pri toženki in ocene dela, E.E. glede okoliščin pogovora s tožnikom po incidentu 7. 11. 2019, D.D. pa naj bi prav tako izpovedoval o tem dogodku. Navedeno niso pravno pomembna dejstva v postopku. Nobena od navedenih prič pa ni bila predlagana za presojo verodostojnosti prič, ki so bile zaslišane (A.A., B.B. ter F.F.).

8. Tožnik sodišču prve stopnje očita kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi, po presoji pritožbenega sodišča, dokazni oceni sodišča prve stopnje glede seznanjenosti tožnika z odpovedjo pogodbe o poslovnem sodelovanju ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo, da je tožba vložena prepozno, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Zatrjevana kršitev ni podana.

9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v zvezi z obstojem delovnega razmerja ter nezakonitostjo njegovega prenehanja na podlagi ugotovitve, da je tožnik tožbo vložil po poteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1). Ta določa, da lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice.

10. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju od 28. 9. 2019 dalje, 8. 11. 2019 pa je prenehal z opravljanjem dela za toženo stranko. Uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili s pogodbo o poslovnem sodelovanju, obstajali elementi delovnega razmerja. V takem primeru se po 18. členu ZDR-1 domneva, da obstoji delovno razmerje. Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zato pomeni domneva o obstoju delovnega razmerja tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi in ne pogodba civilnega prava, ki sta jo stranki sklenili (namenoma ali le zato, da bi prikrili dejansko razmerje). Dokler (delovno) razmerje še traja, delavec lahko na podlagi tretjega odstavka 17. člena in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa (delovno) razmerje preneha, pa lahko tožnik uveljavlja sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 (prim. s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 605/2014). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik ta rok zamudil. Tožbo bi namreč moral vložiti v roku 30 dni od tedaj, ko je izvedel za kršitev, to je v predmetni zadevi od dne prenehanja opravljanja dela za toženo stranko, kar je bilo nesporno 8. 11. 2019. Na to ne vpliva niti eventualno nepravilno postopanje toženke pri prenehanju njunega medsebojnega razmerja (npr. neupoštevanje odpovednega roka), saj to ne podaljša materialnega prekluzivnega roka, v katerem je mogoče zahtevati ugotovitev dejanskega delovnega razmerja in nezakonitosti njegovega prenehanja (VIII Ips 186/2007, VIII Ips 230/2016).

11. Tožnikovo zavzemanje, da bi moral 30-dnevni rok za vložitev tožbe začeti teči od dneva, ko mu je bila vročena odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju oziroma celo po poteku odpovednega roka iz te pogodbe, nima podlage v veljavni zakonodaji in sodni praksi. Tožnik je nesporno prenehal z delom za toženko že 8. 11. 2019, pri tem pa ni pomembno, kakšen je bil razlog za prenehanje. Pri uveljavljanju faktičnega delovnega razmerja je odločilno, da delavec dejansko opravlja delo kot delavec v delovnem razmerju, dejansko opravljanje dela ima torej prednost pred zapisanim v medsebojni pogodbi. Sodno varstvo v takem primeru je torej vezano na samo dejansko opravljanje dela, rok za tožbo torej začne teči z dnem prenehanja opravljanja dela. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tudi z odpovedjo pogodbe o medsebojnem sodelovanju tožnik dejansko seznanil 12. 11. 2019, kar pomeni, da je zamudil tudi 30-dnevni rok od dejanske seznanitve z odpovedjo pogodbe. V zvezi s tem tožnik neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedi prič in strank. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič B.B., A.A. in F.F., katerih zaslišanje je predlagal tudi tožnik, predvsem pa na listinske dokaze (elektronska korespondenca A 5, A 9 in A 10, pooblastilo B 17). Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, z navedbami o eksistenčni odvisnosti od tožene stranke (pri čemer je njihovo zaslišanje tudi sam predlagal). Zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Izpovedi prič so, tako kot drugi izvedeni dokazi, podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi pa so v zvezi z vprašanji tožnikovega dela pri toženi stranki v bistvenem enake in prepričljive.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).