Jedro

Tožnik uveljavlja, da ni opravljal dela na delovnem mestu, za katerega sta mu bila izdana ukaz in izpodbijana odločba o razporeditvi v plačni razred, temveč da opravlja delo na drugem delovnem mestu. Sodišče pri presoji zakonitosti odločbe, s katero je na podlagi ukaza določena plača, ne presoja zakonitosti ukaza in njegove vsebinske pravilnosti. V takšnem primeru se odločba o razporeditvi v plačni razred in določitvi dodatkov ne razveljavi, temveč se delavcu dosodi le razlika med pripadajočo plačo na delovnem mestu, ki ga je delavec dejansko opravljal in plačo za delovno mesto, za katerega mu je bila izdana odločba. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke o razporeditvi v plačni razred.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik za sporno obdobje upravičen do dodatka v višini 20 % osnovne plače na podlagi sklepa Vlade RS, zato ker je takšen dodatek prejemal tudi na prejšnjem delovnem mestu, kjer naj bi opravljal enako delo. Merilo za priznanje uvrstitve v plačni razred in priznanje dodatkov ni to, kakšno plačo in dodatke je tožnik prejemal pred spornim obdobjem, temveč to, koliko znaša plača in dodatki za delovno mesto, ki ga je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal. Ker se delo, ki ga je tožnik dejansko opravljal v spornem obdobju, ni opravljalo kot delo na formacijski dolžnosti, tožnik za takšno delo ni upravičen do 20 % dodatka po sklepu Vlade RS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku za obdobje od 1. 6. 2011 do 15. 6. 2012 obračuna vsakokratne mesečne razlike v bruto plači med izplačanimi osnovnimi plačami za 47. plačni razred in pripadajočimi plačami za 52. plačni razred, od tako obračunanih razlik odvede vse pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplača vsakokratno mesečno razliko v neto plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za razliko preteklega meseca (točka I izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za odpravo odločbe opr. št. ... z dne 30. 6. 2011 in zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za obdobje od 1. 6. 2011 do 15. 6. 2012 obračuna in po predhodnem odvodu davkov in prispevkov izplača razliko v plači - dodatek v višini 20 % osnovne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za plačilo preteklega meseca (točka II izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper točki II in III izreka se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je odločba tožene stranke z dne 30. 6. 2011 nezakonita, saj je bil tožnik brez kakršnegakoli razloga razporejen iz posebne formacijske dolžnosti v splošno formacijsko dolžnost, posledično pa je bil tožnik razporejen v nižji plačni razred. Na podlagi izpodbijane odločbe se je tožniku prenehal izplačevati tudi 20 % dodatek osnovne plače, saj je bil s to odločbo formalno razporejen na formacijsko dolžnost višjega častnika, ki mu dodatek ne pripada. Sodišče prve prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 20 % dodatka, ki je tožniku pred 1. 6. 2011 pripadal na podlagi 59. člena Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami). Tožniku se je pred izdajo izpodbijane odločbe dodatek tudi dejansko izplačeval na podlagi odločbe ... z dne 3. 9. 2008. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik do 20 % dodatka po sklepu Vlade RS z dne 27. 12. 2009 ni upravičen, ker je tožnik v spornem obdobju opravljal delo na delovnem mestu, ki sodi v upravni del ministrstva za obrambo. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo določbo 3. odstavka 47. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami) o tem, da so vojaška delovna mesta v upravnem delu MORS po dolžnostih in pravicah izenačena z vojaškimi delovnimi mesti v Slovenski vojski. Sodišče prve stopnje je nepravilno poseglo v odločbo tožene stranke o priznanju 20 % dodatka. Tožnik je v spornem obdobju opravljal enako delo kot pred razporeditvijo, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v I. točki izreka, zato mu je tožena stranka dolžna plačati tudi dodatek v višini 20 % osnovne plače. Tožnik opozarja na določbe 5.a člena in 138. člena Zakona o letalstvu (ZLet, Ur. l. RS, št. 18/2001 s spremembami). Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo določbo 3. člena Pravilnika o delovnih mestih oziroma delih na Ministrstvu za obrambo, na katerih se opravlja vojaška služba, ki določa, da v finančni in kadrovski načrt Slovenske vojske sodijo tudi osebe, ki opravljajo dela v ... in finančna sredstva za njihovo delo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo celotnih stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti zahtevka za odpravo odločbe tožene stranke opr. št. ... z dne 30. 6. 2011 za plačilo dodatka v višini 20 % osnovne plače za obdobje od 1. 6. 2011 do 15. 6. 2012. Ta dejstva so predvsem naslednja: - tožnik je bil z ukazom z dne 17. 5. 2011 razrešen s formacijske dolžnosti višjega častnika A. in s 1. 6. razporejen na formacijsko dolžnost višjega častnika B.; - na podlagi ukaza z dne 17. 5. 2011 je bila izdana odločba z dne 30. 6. 2011, s katero je bil tožnik razporejen v 47. plačni razred, s to odločbo pa so bili tožniku tudi priznani dodatki za delovno dobo, za stalnost in za znanstveni naziv; - tožnik je v spornem obdobju od 1. 6. 2011 do 15. 6. 2012 dejansko opravljal delo C.; - če bi bil tožnik formalno razporejen na formacijsko dolžnost oziroma delovno mesto, ki ga je dejansko opravljal, bi bil upravičen do plače začetnega količnika formacijske dolžnosti oziroma delovnega mesta v višini 46. plačnega razreda oziroma ob upoštevanju doseženih napredovanj 52. plačnega razreda; - tožnik je delo C. opravljal v okviru upravnega dela ministrstva.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke z dne 30. 6. 2011. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sodišče pri presoji zakonitosti odločbe, s katero je na podlagi ukaza določena plača, ne presoja zakonitosti ukaza in njegove vsebinske pravilnosti. Tožnik pa z izpodbijanjem odločbe z dne 30. 6. 2011 počne ravno to. Navaja, da ni bilo nobenega razloga za razporeditev tožnika na formacijsko dolžnost višjega častnika B., s čemer dejansko izpodbija pravilnost in smotrnost ukaza načelnika generalštaba Slovenske vojske o razporeditvi tožnika na formacijsko dolžnost višjega častnika B., ki se opravlja v nazivu polkovnika. Tožnik dejansko ves čas uveljavlja, da ni opravljal dela na delovnem mestu, za katerega mu je bil izdan ukaz in izpodbijana odločba z dne 30. 6. 2011, temveč da dejansko opravlja delo na drugem delovnem mestu. V takšnem primeru se odločba o razporeditvi v plačni razred in določitvi dodatkov ne razveljavi, temveč se delavcu dosodi razlika med pripadajočo plačo na delovnem mestu, ki ga je delavec dejansko opravljal in plačo na delovnem mestu, za katerega mu je bila izdana odločba.

8. Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik za sporno obdobje upravičen do dodatka v višini 20 % osnovne plače na podlagi sklepa Vlade RS z dne 27. 12. 2009, zato ker je takšen dodatek prejemal tudi na prejšnjem delovnem mestu, kjer naj bi opravljal enako delo. Merilo za priznanje uvrstitve v plačni razred in priznanje dodatkov ni to, kakšno plačo in dodatke je tožnik prejemal pred spornim obdobjem, temveč to, koliko znaša plača in dodatki za delovno mesto, ki ga je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal. 9. Ob ugotovitvi, da je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal delo C., kar je delovno mesto, ki sodi v upravni del Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnik za takšno dejansko delo ni upravičen do 20 % dodatka po sklepu Vlade RS z dne 17. 12. 2009. V skladu z 2. točko tega sklepa se osnovna plača poveča za 20 % pripadnikom Slovenske vojske v enotah in podenotah na formacijskih dolžnostih zdravnikov, pilotov, letalskih inženirjev, letalskih tehnikov, tehnikov letalcev, kontrolorjev letenja, radaristov, bombnih tehnikov, potapljačev in pirotehnikov ter specialistov v enoti za specialno delovanje. Delo, ki ga je tožnik dejansko opravljal v spornem obdobju se ni opravljalo kot delo na formacijski dolžnosti. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila nova organizacijska enota v okviru upravnega dela ministrstva formirana ravno z namenom, da se preiskovanje ne opravlja kot delo na formacijski dolžnosti in da se loči preiskovalce od potencialnih preiskovancev.

10. Navedeno pomeni, da sklep Vlade RS z dne 17. 12. 2009 in določba 59. člena ZSSloV ne moreta biti pravna podlaga, na podlagi katere bi tožnik lahko uspešno vtoževal plačilo 20 % dodatka. Tožnik bi bil do tega dodatka upravičen, če bi bil predviden za delovno mesto, ki ga je tožnik dejansko opravljal. 11. Da tožnik ni upravičen do dodatka v višini 20 % je razvidno tudi iz nadaljnjega dejstva, da tožnik od 15. 6. 2012, ko je tudi formalno razporejen na delovno mesto načelnika D., kar tožnik ocenjuje kot razporeditev, ki ustreza njegovemu dejanskemu delu, ne prejema dodatka na podlagi 59. člena ZSSloV, temveč le dodatke za delovno dobo, stalnost in magisterij.

12. Zmotno je pritožbeno stališče, da je pravna podlaga za priznanje vtoževanega dodatka lahko določba 5.a člena ZLet. Iz določbe, da osebje, ki izvaja upravno strokovne in nadzorstvene naloge na področju vojaškega letalstva mora imeti najmanj visoko strokovno izobrazbo ustrezne smeri, delovne izkušnje na letalskem področju in ustrezno vojaško licenco, rating, pooblastilo, potrdilo oziroma spričevalo ne izhaja zaključek, da je tožnik upravičen do vtoževanega dodatka v višini 20 %.

13. Prav tako utemeljenost zahtevka za plačilo dodatka ne izhaja iz določbe 138. člena ZLet, ki se nanaša na pooblastila preiskovalnega organa in komisije za preiskavo dogodka ter na način imenovanja vodje in preiskovalcev preiskovalnega organa.

14. Pravice do vtoževanega dodatka tudi ni mogoče utemeljevati z določbo 3. člena Pravilnika o delovnih mestih oziroma delih v Ministrstvu za obrambo, na katerih se opravlja vojaška dolžnost. Ta določa, da se vojaško osebje in finančna sredstva za njihovo delo, ki se razporejajo na vojaška delovne mesta, štejejo v kadrovski načrt Slovenske vojske oziroma v kadrovski načrt organizacijskih enot in organov in sicer med drugim tudi vojaške osebe, ki opravljajo delo v letalsko preiskovalnem organu. Okoliščina, da osebe, ki opravljajo delo v letalsko preiskovalnem organu (v spornem obdobju torej tudi tožnik) sodijo v finančni in kadrovski načrt Slovenske vojske ne pomeni, da je tak delavec zaradi tega že upravičen do dodatka na podlagi 59. člena ZSSloV.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.