Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer s spremembo plačilnega naloga kršilo določilo člena 451/IV ZPP, po katerem sodišče po ugovoru odloči, ali ostane plačilni nalog v veljavi, ali pa ga razveljavi. Opisano ravnanje pa ne predstavlja absolutne bistvene kršitve in tudi ne relativne kršitve.

Za tožečo stranko je naročnik cestnega prevoza v tujini - tožena stranka, ki je tudi sama dobila plačilo v tuji valuti. Zato je prvostopno sodišče pravilno uporabilo takrat veljavne predpise o plačilu cestnega prevoza v tujini v tuji valuti.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Tožeča stranka je z mandatno tožbo, ki jo je vložila dne 27.6.1985, zahtevala od tožene stranke plačilo po dveh računih za mednarodni cestni prevoz znesek 5.550,00 DEM spp. Po ugovoru tožene stranke je tožeča stranka spremenila zahtevek po mandatni tožbi na plačilo glavnice 1.) 1,50 sit /14.852,00 din/ z zamudnimi obrestmi 2.) glavnice, ki jo predstavlja tolarska razlika nad 13,10 sit /131.054,00 din/ in vrednostjo 2.200 DEM ob upoštevanju srednjega tečaja DEM pri Banki Slovenije na dan plačila ter 3.) zamudne obresti in pravdne stroške. Tožeča stranka je del mandatne tožbe zaradi plačila med pravdo umaknila. Sodišče prve stopnje je razsodilo tako, da je modificiran plačilni nalog vzdržalo v veljavi razen za del, ki ga je tožnik umaknil. Tožena stranka v pravočasni pritožbi izpodbija le tisti del prvostopne sodbe, s katerim je le-ta vzdržala modificiran plačilni nalog v veljavi. Pri tem uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materijalnega prava.

Po mnenju pritožbe tožena stranka ni uporabnik prevoza in se zato tudi ne nanašajo določila o deviznem plačevanju cestnih prevozov v tujini. Tožena stranka je bila dolžna cedirati vse pravice iz prevozne pogodbe svojemu podprevozniku - tožeči stranki. Poleg tega je delni devizni znesek 3.350 DEM plačala že pred vložitvijo mandatne tožbe dne 2.4.1985. Devizni znesek 2.200 pa tožeči stranki ni bil nakazan iz razloga, ker ga ni plačal naročnik prevoza C. Zagreb.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in sicer iz naslednjih razlogov: Sodišče prve stopnje je sicer s spremembo plačilnega naloga kršilo določilo člena 451/IV ZPP, po katerem sodišče po ugovoru odloči, ali ostane plačilni nalog v veljavi, ali pa ga razveljavi. Opisano ravnanje pa ne predstavlja absolutne bistvene kršitve in tudi ne relativne kršitve. Tudi če bi nanjo opozorila tožena stranka v pritožbi, ne bi pomenilo bistvene kršitve, saj ni vplivala na pravilnost sodbe , kot bo to obrazloženo v nadaljevanju. Do spremembe je prišlo zaradi zakona o deviznem poslovanju (Ur.l.SFRJ št. 66/85), ki je z prehodno določbo v členu 189/II spremenil devizne terjatve (in s tem dopustne mandatne tožbe v tuji valuti) v dinarske terjatve.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo takrat veljavne predpise o deviznem poslovanju.

Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja sklicuje na razloge prvostopne sodbe. Glede na navedbe v pritožbi pa še navaja: Za tožečo stranko je naročnik cestnega prevoza v tujini - tožena stranka, ki je tudi sama dobila plačilo v tuji valuti. Zato je prvostopno sodišče pravilno uporabilo takrat veljavne predpise o plačilu cestnega prevoza v tujini v tuji valuti tudi v razmerju med pravdnima strankama oziroma določilo člena 189/II prehodnih določb zakona o deviznem poslovanju, ki je spremenil terjatve v tuji valuti v dinarske terjatve. Tudi z ničemer ni izkazana pritožbena trditev, da je tožena stranka del deviznega dolga v znesku 3.500 DEM plačala že pred vložitvijo tožbe dne 2.4.1985. Z izpiskom Ljubljanske banke, ki se nahaja v pravdnem spisu (priloga A5 - tretji list), je potrjena navedba tožeče stranke, da je ta znesek plačan med pravdo dne 12.9.1985 navedba tožeče. Glede na navedeno pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 166/I v zvezi členom 154/I ZPP.