Jedro

Pravdni stranki sta se dogovorili, da toženi stranki pripadajo ugodnosti v obliki nižjega nadomestila pod razveznim pogojem (če bo tožeči stranki pravočasno posredovala popolne podatke v dogovorjeni obliki). Če se razvezni pogoj uresniči, je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati še dodatne štiri odstotke nadomestila.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožeča stranka morala dokazati, da tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila.

Tožena stranka lahko pride v zamudo s plačilom dodatnih 4 odstotkov nadomestil zaradi izpolnitve razveznega pogoja le, če tožeča stranka od nje zahteva plačilo teh dodatnih 4 odstotkov nadomestil, ker šteje, da se je izpolnil razvezni pogoj. Da bi tožeča stranka kadarkoli pred vložitvijo razširitve tožbe od tožene zahtevala plačilo dodatnih 4 odstotkov nadomestil za leti 2018 in 2019 pa iz trditev pravdnih strank in predloženih dokazil ne izhaja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti: - v drugi alineji II. točke od 1. 6. 2019 do 28. 1. 2021 ter - v tretji alineji II. točke izreka od 1. 6. 2020 do 28. 1. 2021. II. V preostalem, nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 1.393,55 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 66.046,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2018 do plačila, 37.467,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2019 do plačila, 39.468,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2020 do plačila ter 40.972,93 EUR (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti vse potrebne pravdne stroške. Presodilo je, da tožena stranka ni upravičena do dogovorjenega popusta v višini 4 odstotkov nadomestila, ker tožeči stranki ni posredovala popolnih podatkov o predvajanih fonogramih.

2. Proti izpodbijani sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi je vztrajala, da razširitev tožbe ni sklepčna. Sodišču prve stopnje je očitala nezadostno obrazložitev bistvenih razlogov sodbe ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja o nepopolnosti posredovanih podatkov. Trdila je tudi, da sodišče prve stopnje ni zadostno obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem prič. Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom za plačilo dodatnega nadomestila za leti 2018 in 2019 tožeči stranki zmoto prisodilo zakonske zamudne obresti pred razširitvijo tožbe. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zmotno je pritožbeno stališče, da je zahtevek za plačilo nadomestil za leta 2018, 2019 in 2020 nesklepčen, ker tožeča stranka v razširitvi tožbe ni pojasnila, na kaj naj bi se nanašali vtoževani zneski in ni navedla pravne podlage zahtevka. Tožeča stranka je že v vlogi, s katero je razširila svoj tožbeni zahtevek, podala zadostne trditve o pravno odločilnih dejstvih in podlagi zahtevka. Pojasnila je, da se zahtevek nanaša na neodobritev popusta zaradi neizpolnjevanja pogojev, pri čemer je dodala, da zahtevek izhaja iz istega razmerja in temelji na isti pravni podlagi, kot zahtevek po tožbi, le da se nanaša na druga obdobja. To upoštevajoč navedbe tožeče stranke v tožbi za sklepčnost zahtevka zadostuje.

6. Pravdni stranki sta se v 5. točki Skupnega sporazuma o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v radijskih in televizijskih programih Radiotelevizije Slovenija (v nadaljevanju: SS)1 dogovorili, da je v dogovorjeni višini nadomestila po 3. točki SS že priznan popust v višini 4 odstotkov, do katerega je tožena stranka upravičena, če bo tožeči stranki dostavljala podatke navedene v 6. točki SS v dogovorjeni obliki in na dogovorjen način.2 Nadalje sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka k znesku, določenemu po 3. točki SS dodatno obračunala 4 odstotke k mesečni vrednosti nadomestila, za vsak mesec, ko tožena stranka ne bo dostavila dogovorjenih podatkov v obliki in na način, določen v 6. točki SS, oziroma v obliki in na način, ki ga določi tožeča stranka. V isti točki SS sta se pravdni stranki dogovorili tudi, da se poračun morebiti dodatno obračunanih 4 odstotkov k mesečni vrednosti nadomestila za posamezne mesece, opravi v drugem kvartalu naslednjega leta, skupaj s poračunom iz četrtega odstavka 4. točke SS.

7. Iz navedenih določil SS, kot je že sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, jasno izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da ima tožena stranka pravico do popusta (ugodnosti) pod pogojem, da bo tožeči stranki dostavljala dogovorjene podatke v dogovorjeni obliki in na dogovorjen način. Če tega tožena stranka ne stori, lahko tožeča stranka v drugem kvartalu naslednjega leta za vsak mesec predhodnega leta, ko tožena stranka ni na dogovorjeni način dostavila dogovorjenih podatkov obračuna 4 odstotke k mesečni vrednosti nadomestila za posamezni mesec. Torej sta se pravdni stranki dogovorili, da toženi stranki pripadajo ugodnosti v obliki nižjega nadomestila pod razveznim pogojem (če bo tožeči stranki pravočasno posredovala popolne podatke v dogovorjeni obliki). Če se razvezni pogoj uresniči, je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati še dodatne štiri odstotke nadomestila (tretji odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da se je razvezni pogoj v tem primeru uresničil. Zato je tožeča stranka na podlagi določil SS upravičena od tožene stranke zahtevati plačilo dodatne 4 odstotke nadomestil. Razlogi sodišča prve stopnje so prepričljivi, jasni in zadostni. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in še dodaja.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožeča stranka morala dokazati, da tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila. Tožeča stranka je v tem primeru zadostila svojemu trditvenemu bremenu že s tem, da je trdila, da se je izpolnil razvezni pogoj, ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti posredovanja dogovorjenih podatkov. Tožeča stranka je namreč zatrjevala negativno dejstvo, ki ga sama ni dolžna (in ga niti ne more)3 dokazati. Dokaz, da je svoje obveznosti pravilno izpolnila namreč bremeni toženo stranko. S tem je procesno trditveno in dokazno breme glede posredovanja popolnih podatkov tožeči stranki prešlo na toženo stranko.

10. Iz predloženih USB ključkov (na katerih so bili podatki posredovani tožeči stranki za dva meseca) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožeči stranki ni posredovala popolnih podatkov - ni posredovala vseh dogovorjenih podatkov v 6. točki SS za vse predvajane vsebine. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da iz vpogleda v dokumente posredovane s strani tožene stranke tožeči stranki izhaja, da so v več primerih podatki pomanjkljivi. Pritožbeno sodišče se po vpogledu v datoteke na USB ključku pridružuje zaključku sodišča prve stopnje. V več datotekah namreč niso vpisani vsi v SS dogovorjeni podatki (velikokrat manjka ime proizvajalca fonograma, večkrat so navedena le avdiovizualna dela).4 Ker se pravdni stranki v SS nista dogovorili o morebitnem delnem popustu, če le del podatkov ne bi bil popoln, za odločitev v tem postopku ni bistveno, da so podatki v nekaterih datotekah popolni. To namreč na višino popusta upoštevajoč dogovor v SS ne vpliva, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zato na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je sodišče imelo težave z odpiranjem posameznih datotek na USB ključkih. Da so trditve tožeče stranke resnične se je namreč lahko prepričalo že z vpogledom v del datotek. Poleg navedenega pa sta tudi priči A. A. in B. B. potrdili, da podatki, ki jih je tožena stranka posredovala tožeči stranki niso bili popolni, že zato ne, ker tožena stranka pri tujih oddajah ni razpolagala z vsemi podatki in v pridobitev podatkov niti ni vlagala posebnega napora.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno pojasnilo, da nepozivanje tožene stranke na popravljanje ali dopolnjevanje podatkov ter neobveščanje tožene stranke o nepopolnosti podatkov na utemeljenost tožbenega zahtevka ne vpliva. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje v tem delu v celoti strinja in jim sledi.

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni zadostno obrazložilo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Tudi v tem delu so razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi. Sodišče lahko pričo zasliši le v zvezi s tistimi okoliščinami glede katerih je bila predlagana. Pri tem skladno z določilom prvega odstavka 213. člena ZPP dokazovanje obsega le dejstva, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dejstva v zvezi s pogajanji v času od leta 2017 dalje in sklepanju nove pogodbe ter glede tega, ali je tožeča stranka poslala kakšno strukturo po kateri bi se podatki pošiljali, za odločitev v tem postopku niso pravno odločilna. Zato je pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje C. C. Tožena stranka niti v pritožbi ni pojasnila, kako bi lahko ta dejstva vplivala na odločitev v postopku.

13. Sodišče prve stopnje je nadalje pojasnilo, da je o dejstvih v zvezi s katerimi je tožena stranka predlagala zaslišanje prič D. D. in E. E. že prepričalo z izpovedbo priče F. F. Iz obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje smiselno izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi F. F., ki pa v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi ni izpovedala nič konkretnega. Da bi predlagani priči D. D. in E. E. lahko izpovedali še o kakšni drugi pravno odločilni okoliščini, o kateri F. F. ni izpovedala, pa bi bila za odločitev v tem postopku bistvena, tožena stranka ni trdila niti v pritožbi.

14. Drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zneska 37.467,05 EUR od 1. 6. 2019 ter od zneska 39.468,86 od 1. 6. 2020 do vložitve razširitve tožbe. Odločitev o začetku teka zamudnih obresti predstavlja odločitev o materialnem pravu. Skladno z določilom prvega odstavka 378. člena OZ dolguje dolžnik poleg glavnice še zamudne obresti, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Iz 299. člena OZ pa izhaja, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev oziroma če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. 15. V tem primeru rok za izpolnitev obveznosti plačila 4 odstotkov nadomestila zaradi neizpolnitve oziroma nepravilne ali nepopolne izpolnitve obveznosti glede posredovanja podatkov v SS ni bil določen. Iz določila 5. točke SS, kot je že pojasnjeno, izhaja le možnost tožeče stranke, da v primeru izpolnitve razveznega pogoja od tožene stranke zahteva dodatne 4 odstotke k mesečni vrednosti nadomestil in kako ter kdaj lahko to zahteva. To pa ne pomeni, da je tožena stranka od trenutka, ko bi tožeči stranki morala plačati dodatne 4 odstotke nadomestil zaradi izpolnitve razveznega pogoja, če bi ji to tožeča stranka skladno z določilom 5. točke SS zaračunala skupaj s poračunom (pa ji ni), avtomatično v zamudi s plačilom teh 4 odstotkov nadomestil. Tožena stranka namreč lahko pride v zamudo s plačilom dodatnih 4 odstotkov nadomestil zaradi izpolnitve razveznega pogoja le, če tožeča stranka od nje zahteva plačilo teh dodatnih 4 odstotkov nadomestil, ker šteje, da se je izpolnil razvezni pogoj. Da bi tožeča stranka kadarkoli pred vložitvijo razširitve tožbe od tožene zahtevala plačilo dodatnih 4 odstotkov nadomestil za leti 2018 in 2019 pa iz trditev pravdnih strank in predloženih dokazil ne izhaja. Trditveno in dokazno breme o dejstvih, ki utemeljujejo začetek teka zastaralnega roka, pa je skladno z določilom 212. člena ZPP5 na tožeči stranki. Glede na navedeno je tožeča stranka v zvezi z zahtevkoma za leti 2018 in 2019 upravičena le do zamudnih obresti do vložitve razširitve tožbe dalje.

16. Pritožbeno sodišče še dodaja, da ne glede na vrednost obrestnega dela zahtevka so obresti stranska terjatev in ne vplivajo na oceno uspeha v pravdi. Zato je skladno z določilom 154. člena ZPP tudi po delni spremembi izpodbijane sodbe pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti vse njene za pravdo potrebne stroške.

17. Glede na vse navedeno so pritožbeni očitki delno utemeljeni - glede zakonskih zamudnih obresti. Zato je pritožbeno sodišče skladno z določilom 5. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v drugi in tretji alineji II. točke izreka delno spremenilo tako kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem, nespremenjenem delu pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po tem, ko je ugotovilo, da niso podane niti kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, potrdilo.

18. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v zvezi s stransko terjatvijo. Kot je že bilo pojasnjeno to ne vpliva na oceno uspeha. Zato mora tožena stranka sama nositi svoje pritožbene stroške.

20. Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (OT) ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 183.955,25 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo zahtevanih 1875 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (28,75 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2322,58 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.393,55 EUR. Glede na navedeno je tožena stranka dolžna tožeči stranko povrniti 1.393,55 EUR pritožbenih stroškov. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 50/15. 2 Skladno s prvim odstavkom 6. točke SS mora tožena stranka tožeči strani najpozneje do 15-tega v mesecu sporočiti podatke o vseh komercialnih fonogramih, ki so bili v preteklem mesecu uporabljeni v programih tožene stranke iz šeste alineje 1. točke SS. Poročilo mora vsebovati zlasti naslednje podatke, ki jih tožeča stranka potrebuje za obdelavo seznamov uporabljenih fonogramov in posledično delitev nadomestil: (i) naslov glasbenega posnetka, (ii) ime izvajalca posnetka, (iii) ime proizvajalca fonograma, (iv) dolžina posnetka, (v) datum in ura predvajanja, (vi) v primeru radiodifuzne retransmisije tudi ime RTV organizacije, ki je prvotno (izvorno) radiodifuzno oddajala fonogram. 3 Upoštevajoč trditve tožeče stranke, da ji tožena stranka za določen segment TV programov ne pošilja podatkov. 4 Glej npr. datoteko „dnevi predvajanj februar 2019 tuje animirane oddaje,“ Le Tuer de Lac, ... 5 Skladno z določilom 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.