Jedro

Nasprotna tožba se v skladu z določili Sodnega reda vpiše na novo. Vendar lahko sodišče združi obravnavanje tožbenega zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe v skupni postopek. Ni pa to obvezno in lahko sodišče pravdi po tožbi in nasprotni tožbi razdruži oziroma obravnava ločeno. V kolikor se tožbeni zahtevki obravnavajo ločeno, je vsaka pravda samostojna in velja za vsako pravdo tudi pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. V vsakem postopku posebej je stranka dolžna zatrjevati dejstva in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zgolj pavšalno sklicevanje na dejstva in dokazne predloge v drugem postopku ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh vrniti tožeči stranki 17.953,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2012 do plačila (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožbeni zahtevek je zavrnilo glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 17.953,08 EUR za obdobje od 30. 9. 2011 do 10. 1. 2012 (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Prav tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.218,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (3. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se je v celoti pritožila tožena stranka. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in razveljavi oziroma spremeni izpodbijano sodbo.

3. Tožena stranka je v pritožbi v uvodu navedla, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti. Vendar je sodišče druge stopnje po pregledu vsebine pritožbe ugotovilo, da se je dejansko pritožila samo zoper del sodbe, s katerim je tožbenemu zahtevku bilo ugodeno.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži tudi plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem postopku je sodišče prve stopnje obravnavalo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, ki ga je tožeča stranka (tam tožena stranka) postavila zoper toženo stranko (tam tožečo stranko) v pravdni zadevi VIII Pg 3512/2011. Sodišče prve stopnje je postopka razdružilo, in tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi obravnavalo posebej.

7. Tožeča stranka je torej v tej zadevi zahtevala plačilo preveč plačanega avansa v višini 17.953,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2011 dalje.

8. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil toženi stranki plačan avans v znesku 67.078,85 EUR po pogodbi št. 045-C/08-3415 (tožeča stranka je to zatrjevala na l. št. 4 v predzadnjem odstavku in na l. št. 18 v 4. točki, tožena stranka pa v drugem odstavku na l. št. 13). Sporna ni bila tudi verodostojnost dopisa tožene stranke z dne 15. 4. 2011 (priloga A3) in končnega računa oziroma končne situacije z dne 28. 2. 2011, ki se nahaja pod prilogo A4 (l. št. 18 in l. št. 23). Iz navedene končne situacije in dopisa izhaja, da je bil za vračilo po plačanem avansu predviden znesek 36.758,97 EUR.

9. Tožena stranka v večjem delu obravnavane pritožbe podaja trditve o svojem odškodninskem zahtevku oziroma odškodninski terjatvi do tožeče stranke. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tovrstne trditve za obravnavano pravdo niso relevantne.

10. Predmet obravnavanega tožbenega zahtevka je bilo zgolj plačilo preveč plačanega avansa v znesku 17.953,08 EUR. Obe pravdni stranki sta se v postopku pred sodiščem prve stopnje opredeljevali tudi o odškodninskem zahtevku, ki se je obravnaval v pravdnem postopku pred istim sodiščem prve stopnje, ki se je vodil pod opr. št. VIII Pg 3512/2011. Njuno sklicevanje na trditve v navedenem pravdnem postopku so bile pavšalne oziroma nekonkretizirane. Sodišče druge stopnje poudarja, da na navedeni način pravdna stranka ne more zadostiti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Nasprotna tožba se namreč v skladu z določili Sodnega reda(1) vpiše na novo(2). Vendar lahko sodišče združi obravnavanje tožbenega zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe v skupni postopek. Ni pa to obvezno in lahko sodišče pravdi po tožbi in nasprotni tožbi v skladu s 300. členom ZPP(3) razdruži oziroma obravnava ločeno(4). V kolikor se tožbeni zahtevki obravnavajo ločeno, je vsaka pravda samostojna in velja za vsako pravdo tudi pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu(5). V vsakem postopku posebej je stranka dolžna zatrjevati dejstva in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zgolj pavšalno sklicevanje na dejstva in dokazne predloge v drugem postopku ne zadošča. Ob tovrstnem pavšalnem sklicevanju sodišče ni dolžno brskati po drugem spisu in presojati, katere trditve oziroma dokazni predlogi utegnejo biti relevantni tudi za obravnavani spor. Zato se sodišču prve stopnje o odškodninskem zahtevku v pravdi VIII Pg 3512/2011 sploh ni bilo potrebno opredeljevati.

11. Le v kolikor bi tožena stranka svojo odškodninsko terjatev uveljavljala na ustrezen način, npr. s pobotnim ugovorom, bi sodišče bilo dolžno ob ustreznih in konkretiziranih trditvah obravnavati tudi tovrstno terjatev oziroma zahtevek tožene stranke(6). V obravnavanem primeru tožena stranka tega ni storila.

12. Glede na navedeno sodišče druge stopnje trditev tožene stranke v pritožbi, ki se nanašajo na njeno odškodninsko terjatev, ni upoštevalo, oziroma jih je štelo za nerelevantne (navedbe v točkah IV., V. in VI pritožbe tožene stranke). Sodišče namreč v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), pri čemer se je dolžno v sodbi oziroma odločbi opredeliti le o odločilnih pravno relevantnih dejstvih dejstvih in materialnopravnih stališčih strank(7).

13. Prav tako sodišče v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni upoštevalo pritožbenih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na pravilnost izračuna preplačila v znesku 17.953,08 EUR (točka II. pritožbe tožene stranke). Tožena stranka namreč teh trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila oziroma teh dejstev ni zatrjevala. Tovrstne trditve bi bilo sodišče druge stopnje dolžno upoštevati zgolj, v kolikor bi tožena stranka izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Navedenega pogoja tožena stranka ni izkazala.

14. V tem delu ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje že v okviru materialno procesnega vodstva moralo tožečo stranko pozvati, da pojasni navedbe v knjigovodskih karticah. Sodišče prve stopnje določbe 285. člena ZPP(8) ni kršilo. Tožena stranka namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevku tožeče stranke po višini ni obrazloženo nasprotovala. V kolikor je višini vtoževanega zneska že nasprotovala, ji je nasprotovala predvsem iz razloga, da tožeča stranka pri izračunu ni upoštevala odškodninske terjatve tožene stranke, oziroma da je ob upoštevanju navedene terjatve tožeča stranka dolžnik tožene stranke (l. št. 12, 13, 22). Tovrstni ugovori, glede na že podano stališče sodišča druge stopnje o relevantnosti trditev o odškodninski terjatvi tožene stranke, niso mogli biti uspešni. Tožena stranka pa tudi ni nasprotovala dejstvu preplačila avansa, niti verodostojnosti končne situacije z dne 28. 2. 2011 in dopisa z dne 15. 4. 2011. Zatrjevala je (l. št. 23, drugi odstavek), da se navedena dokaza skuša izvzeti iz celotnega konteksta, in da v navedenih dokazih ni upoštevana njena odškodninska terjatev do tožeče stranke. Tudi glede kontne kartice z dne 14. 7. 2011 (priloga A1) je zatrjevala zgolj (l. št. 13, prvi odstavek), da je tožeča stranka z danim avansom samovoljno enostransko pokrivala neplačan račun v višini 23.474,49 EUR po drugi pogodbi, in da je iz tega razloga navedena listina neverodostojna. Ni pa obrazloženo ugovarjala pravilnosti izračuna, ki izhaja iz kontne kartice. Glede na tovrstne trditve tožene stranke in navedene dokaze, iz katerih je izhajalo preplačilo avansa v višjem znesku, kot ga je v obravnavani pravdi vtoževala tožeča stranka, je sodišče prve stopnje svojo odločitev popolnoma pravilno oprlo na navedene dokaze. Glede na navedeno pa mu tudi ni bilo potrebno izvajati materialno procesnega vodstva. Trditve pravdnih strank in predloženi dokazi so namreč sodišču prve stopnje omogočale, da odloči in svojo odločitev utemelji. Očitek tožene stranke o izostanku materialnega procesnega vodstva tako v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZPP ni utemeljen.

15. Ni utemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Očitana kršitev bi naj bila po stališču tožene stranke v tem, da v izpodbijani sodbi ni pojasnjeno, po kakšnem izračunu je sodišče prve stopnje, izhajajoč iz priznanega zneska 36.758,97 EUR, ugotovilo utemeljenost zahtevka za vračilo 17.953,08 EUR. Sodišče druge stopnje najprej poudarja, da ne drži očitek tožene stranke, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu (točka I. pritožbe). Tožeča stranka je zatrjevala, da zahteva vračilo preplačanega avansa v znesku 17.953,08 EUR (l. št. 4, predzadnji odstavek). V zvezi s tem je predložila tudi dokaze, pri čemer so za odločitev relevantni predvsem končna situacija z dne 28. 2. 2011 (priloga A4) in dopis z dne 15. 4. 2011 (priloga A3) ter kontna kartica (priloga A1), na katere se je tožeča stranka tudi izrecno sklicevala (l. št. 4 in l. št. 18, zadnji odstavek). Tožeči stranki glede na že omenjene ugovore tožene stranke ni bilo potrebno pojasnjevati, kako je prišla do izračuna vtoževanega zneska. Pri tem pa je potrebno tudi upoštevati dejstvo, da sta končna situacija z dne 28. 2. 2011 in dopis z dne 15. 4. 2011 izkazovala preplačilo še v višjem znesku, to je v višini 36.785,97 EUR. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zato pravilno presodilo utemeljenost višine vtoževanega zneska, kar je v izpodbijani sodbi ob sklicevanju na navedene dokazne listine tudi ustrezno pojasnilo (10. točka in prvi odstavek 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na navedeno izpodbijana sodba torej ima razloge o odločilnih dejstvih.

16. Upoštevajoč navedeno in še v nadaljevanju pojasnjena dejstva, za obravnavano zadevo niso relevantne sodne odločbe, na katere se je sklicevala tožena stranka v pritožbi (l. št. 42 oziroma 3. stran pritožbe). Sodišče druge stopnje najprej poudarja, da se odločba II Ips 770/2008 z dne 17. 5. 2012 ne nanaša na situacijo, kot je obstajala v obravnavanem postopku. Tam se je namreč Vrhovno sodišče ukvarjalo z vprašanjem ustrezne konkretizacije dokaznega predloga za vpogled v listine, ki se nahajajo v drugem spisu. V obravnavanem primeru pa so se listine, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, nahajale v samem spisu, pri čemer se je tožeča stranka nanje tudi ustrezno sklicevala v dokaz svojih trditev. Tudi odločba VSL I Cp 3474/2010 z dne 10. 3. 2011 za obravnavani primer ni uporabljiva. V tisti pravdi namreč tožeča stranka sploh ni zatrjevala, kaj vtožuje. Tožeča stranka pa je v konkretnem postopku, kot že navedeno, pojasnila, da vtožuje preveč plačan avans. Kar se tiče odločbe VSL I Cp 3998/2010 z dne 28. 2. 2011, pa je sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke, potem ko tožeča stranka kljub ugovoru tožene stranke glede višine vtoževanega zneska, le-te ni opredelila. Kot že navedeno pa tožena stranka v konkretnem primeru sami višini vtoževanega zneska obrazloženo ni nasprotovala. Kar se tiče stališča tožene stranke o dolžnosti substanciranja dokaznih predlogov, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je tožeča stranka temu pogoju zadostila. Glede vseh dokaznih listin je namreč pojasnila, kaj iz njih izhaja, oziroma katero dejstvo se z njimi dokazuje. Tako je dokazni predlog glede kontne kartice substancirala na l. št. 4 v predzadnjem odstavku, glede končne situacije z dne 28. 2. 2011 in dopisa z dne 15. 4. 2011 pa na l. št. 18 v zadnjem odstavku.

17. Prepozne so pritožbene navedbe tožene stranke, da iz dopisa z dne 15. 4. 2011 izhaja, da tožeča stranka toženi stranki še ni poravnala računa št. 012-10 v višini 23.474,49 EUR (točka III. pritožbe tožene stranke, prvi odstavek) in da bi sodišče prve stopnje moralo znesek po navedenem računu poračunati z avansom. Tudi teh dejstev oziroma podlage za tovrstno poračunavanje namreč tožena stranka ni zatrjevala oziroma uveljavljala pred sodiščem prve stopnje. Še več, ravno nasprotno je zatrjevala (slednje izhaja že iz 12. točke obrazložitve te sodbe), da je tožeča stranka iz plačanega avansa pokrivala tudi ta račun, kar enostransko oziroma samovoljno ne bi smela. Sodišče druge stopnje zato pravkar omenjenih prepoznih trditev tožene stranke ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje pa ob pomanjkanju tovrstnih trditev tožene stranke prav tako ni moglo kršiti načelo proste presoje dokazov s tem, ko ni upoštevalo celotne vsebine dopisa z dne 15. 4. 2011. Vsebino predloženih listin namreč sodišče upošteva kot dokaz zgolj v okviru pravočasnih trditev pravdnih strank o pravno relevantnih dejstvih.

18. Sodišče prve stopnje torej ni storilo nobene izmed očitanih kršitev. Tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobene kršitve. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno ugodilo zahtevku tožeče stranke na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ).

19. Sodišče druge stopnje je zato v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

20. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka, ki so ji nastali (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tožeči stranki v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP ni priznalo stroškov pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo namreč ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje o vloženi pritožbi. Zato tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 17/95, 35/98, 91/98, 22/00, 31/00, 113/00, 62/01, 102/01, 88/01, 22/02, 15/03, 75/04, 138/04, 74/05, 5/07, 82/07, 16/08, 93/08, 110/08, 117/08, 22/10 in 48/11. Op. št. (2): četrti odstavek 296. člena Sodnega reda, ki se sicer očitno pomotoma sklicuje na tretji odstavek 285. člena Sodnega reda, vendar iz vsebine slednjega člena nedvomno izhaja, da se četrti odstavek dejansko cilja na četrti odstavek 285. člena Sodnega reda.

Op. št. (3): Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14).

Op. št. (4): dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2005, stran 176 in 177. Op. št. (5): smiselno enako tudi mag. Nina Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2005, stran 638 in 639, in dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2005, stran 178. Op. št. (6): Sodba VSL II Cpg 394/2011 z dne 18. 5. 2011 in sodba VSL II Cp 729/2009 z dne 3. 6. 2009. Op. št. (7): dr. Lojze Ude: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, stran 193. Op. št. (8): 285. člen ZPP določa: Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.