Jedro

V obravnavanem primeru je bilo tožniku izrečen prekomeren ukrep oziroma je bilo njegovo neposredno izvrševanje z omejitvijo gibanja v Centru za tujce prekomerno, zaradi česar je bilo celo poseženo v tožnikovo osebno svobodo. Ukrep omejitve gibanja, ki je bil sicer tožniku izrečen utemeljeno, pa bi lahko bil učinkovit na milejši način – to je z omejitvijo gibanja na Azilni dom.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se ugotovi, da je bilo tožniku z izpodbijanim sklepom Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-326/2012/40 (1313-06) z dne 9. 9. 2014 nezakonito omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni od dne 5. 9. 2014 od 13.00 ure do 19. 9. 2014. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 5. 9. 2014 od 13.00 ure do dne 5. 12. 2014 do 13.00 ure.

Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču je predlagal odpravo izpodbijanega sklepa. Hkrati s tožbo je vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

To sodišče je s sodbo in sklepom I U 1498/2014 z dne 18. 9. 2014 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (I. točka izreka) ter ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe in odločilo, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe odloži izvršitev izpodbijanega sklepa ter da mora toženka nemudoma prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep je vložila pritožbo toženka in Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 323/2014 z dne 29. 10. 2014, ki ga je Upravno sodišče prejelo 1. 12. 2014, pritožbi zoper I. točko izreka navedene sodbe in sklepa Upravnega sodišča ugodilo in navedeno točko izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (I. točka izreka). Pritožbi zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča pa je ugodilo tako, da se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Zahtevi za izdajo začasne odredbe se deloma ugodi in se do izdaje pravnomočne sodne odločbe izpodbijani sklep izvršuje tako, da se tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v …“.

Vrhovno sodišče v sklepu navaja, da presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru okoliščina iz 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ni podana ter da razlaga sodišča prve stopnje, da 5. točka navedenega odstavka glede na drugi odstavek 55. člena ZMZ ne more biti samostojna podlaga za izrek omejitve gibanja, ni pravilna. Tako Vrhovno sodišče zaključuje, da sta podana razloga iz 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, na podlagi katerih je toženka tožniku ob pooblastilu iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ utemeljeno omejila gibanje. Dalje Vrhovno sodišče v sklepu navaja, da ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, se do dejstev in okoliščin, ki jih je tožnik navedel o razmerah in načinu uresničevanja izrečenega ukrepa omejitve gibanja, niti ni opredeljevalo in ni opravilo tako imenovanega testa sorazmernosti, to je, ali nista izrečeni ukrep oziroma njegovo neposredno izvrševanje prekomerna glede na okoliščine obravnavanega primera in ali bi ga bilo mogoče izvrševati z milejšimi sredstvi. V novem postopku mora torej sodišče prve stopnje presoditi tudi tožnikove navedbe o načinu izvrševanja izrečenega ukrepa omejitve tožnikovega gibanja v prostorih Centra za tujce v Postojni.

Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožba delno utemeljena.

Na glavni obravnavi dne 5. 12. 2014 je tožnik še navedel, da glede na to, da se ukrep omejitve gibanja po izpodbijani odločbi izteče 5. 12. 2014, postavlja še podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izpodbijani sklep z dne 9. 9. 2014, s katerim je bila tožniku od dne 5. 9. 2014 do dne 19. 9. 2014 kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, nezakonit. Njegov pravni interes za uveljavljanje ugotovitvenega tožbenega zahtevka je v tem, da v bodoče prepreči morebitna podobna nezakonita dejanja ter da lahko iz naslova nezakonito odvzete osebne prostosti uveljavlja odškodninski zahtevek. Sicer pa vztraja pri tožbenih navedbah.

Sodišče ugotavlja, da med strankama ni spora o tem, da je tožnik od prejema prvostopenjske sodbe in sklepa tega sodišča I U 1498/2014, to je od dne 19. 9. 2014, nastanjen v Azilnem domu v … na odprtem oddelku ter da se omejitev gibanja vse do prejema sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 323/2014 z dne 29. 10. 2014, to je po navedbi toženke do dne 4. 12. 2014, ni izvrševala. Tožnik je imel v tem času proste izhode na podlagi izdanih dovolilnic in se je po tem, ko so ga z Azilnega doma obvestili o prejemu sklepa Vrhovnega sodišča, tudi vrnil v Azilni dom.

Glede na to, da ukrep omejitve gibanja tožniku po izpodbijanem sklepu preneha z današnjim dnem (5. 12. 2014) ob 13.00 uri, po presoji sodišča ni podan pravni interes tožnika za njegov primarni (izpodbojni) tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanega sklepa.

Tako je sodišče presojalo utemeljenost podrednega tožbenega zahtevka, za katerega sodi, da je tožnik pravni interes z navedbo na glavni obravnavi dne 5. 12. 2014, da lahko iz naslova nezakonito odvzete osebne prostosti uveljavlja odškodninski zahtevek, izkazal. Najprej sodišče, ob upoštevanju sklepa Vrhovnega sodišča I Up 323/2014 zaključuje, da so v danem primeru v času izdaje izpodbijane odločbe bili izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožniku po 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ v zvezi z 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ.

V zvezi z vprašanjem obstoja okoliščin po 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ je Vrhovno sodišče v tem sklepu navedlo, da dejstvo, da je tožnik v prošnjah za mednarodno zaščito in na ustnem zaslišanju navajal razloge, zakaj zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, v okviru presoje razlogov za omejitev njegovega gibanja samo po sebi še ne pomeni, da je tožnikov dejanski namen, da se o njegovi prošnji tudi odloči oziroma da prošnje ni vložil samo zato, da bi odložil ali pa celo onemogočil svojo odstranitev iz države. Presoja, ali je navedena okoliščina podana, je odvisna od vseh dejstev in okoliščin vsakega posameznega primera posebej, še posebej pa od prosilčevih (preteklih) ravnanj. Ta pa po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na to, da je sum, da bo tožnik tudi v tretje zlorabil postopek mednarodne zaščite in ponovno zapustil Republiko Slovenijo, ali pa bival v Republiki Sloveniji, ne da bi poročal, kje se nahaja, in tako ne bi bil dosegljiv pristojnim organom v Republiki Sloveniji, ali bi tako onemogočal dokončanje postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, utemeljen. Vrhovno sodišče še izpostavlja, da v obravnavani zadevi tožnikova begosumnost ni neko hipotetično dejstvo, temveč so njegova pretekla ravnanja (že dvakratna samovoljna zapustitev Azilnega doma) dovolj realna podlaga za verjetnost, da bo ponovno, še pred odločitvijo o njegovi prošnji, samovoljno zapustil Azilni dom ali celo Republiko Slovenijo. Glede na to namreč, da je tožnik vložil že tretjo prošnjo za mednarodno zaščito, da na odločitev o prvih dveh prošnjah ni počakal, temveč je obakrat samovoljno zapustil Azilni dom v …, to dejansko utemeljuje sum, da svoje prošnje vlaga zgolj zato, da bi odložil ali celo onemogočil odstranitev iz države in s tem zavaja in zlorablja postopek mednarodne zaščite.1 To pomeni, da je okoliščina iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ (tožnik je vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države) podana.

Kot izhaja iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS, pa je podana tudi okoliščina iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ (tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost). Kot je ugotovilo to sodišče že v sodbi in sklepu I U 1498/2014 z dne 18. 9. 2014, je tožnik, zaslišan na glavni obravnavi 18. 9. 2014, v zvezi s tem vprašanjem izpovedal, da 16. 6. 2014 ni samovoljno zapustil Azilnega doma, temveč je vsak teden dobil dovoljenje, da lahko živi izven Azilnega doma. Svojega socialnega delavca in vodjo Azilnega doma je zaprosil za dovoljenje za bivanje izven Azilnega doma za 3 mesece. Nato mu je dovolilnico izročil varnostnik. Dovoljenja ni pogledal, dal ga je v žep in samodejno mislil, da velja za tri mesece. V vsem tem času, od 16. 6. 2014 do vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito oziroma do dne 4. 9. 2014, ko se je zglasil na PP … in ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, je živel v Sloveniji, in sicer pri dekletovih starših v …, nekaj časa v … , nekaj časa pri prijateljih, nekaj časa pa v hotelu v Ljubljani. Ko je izgubil izkaznico za azil in dovolilnico, se je nato oglasil v Azilnem domu, da bi dobil ponovno dovolilnico in da bi vprašal, kako je z njegovo prošnjo za azil. Ko je prišel tja, mu je uradna oseba A.A. povedal, da je njegova prošnja končana oziroma da je postopek ustavljen. Ker takrat ni mogel govoriti s svojo uradno osebo B.B. oziroma s svojim pooblaščencem, je šele potem, ko je stopil v stik s pooblaščencem, dne 4. 9. 2014 odšel na PP … in zaprosil za mednarodno zaščito. To je bilo kakšnih 10 do 15 dni po tem, ko mu je uradna oseba A.A. povedal, da je bil njegov postopek za mednarodno zaščito ustavljen.

Sodišče tako, ob upoštevanju navedene tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi 18. 9. 2014 ugotavlja, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost, saj je bil s strani uradne osebe, zaposlene v Azilnem domu, seznanjen s tem, da je njegov prejšnji postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavljen. Ker je bil torej s strani uradne osebe seznanjen z ustavitvijo postopka za priznanje mednarodne zaščite, se tožnik po presoji sodišča ne more uspešno sklicevati na to, da je v zvezi z vprašanjem rešitve njegove (prejšnje) prošnje za mednarodno zaščito želel govoriti (še) s svojim pooblaščencem ali z uradno osebo, ki je obravnavala njegov primer, zaradi česar je (tretjo) prošnjo za mednarodno zaščito vložil (šele) 10 do 15 dni po tem, ko je izvedel, da je bil prejšnji postopek ustavljen. Tako je bila za omejitev gibanja tožniku podana tudi okoliščina iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Kot je navedlo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 323/20142, je omejitev gibanja zakoniti ukrep, ki ga lahko pristojni organ izreče prosilcu za mednarodno zaščito, če so izpolnjeni v ustavi in v ZMZ predpisani pogoji. Ker pa omejitev gibanja pomeni poseg v ustavno zavarovano pravico do svobode gibanja, v določenih primerih pa lahko po svoji vsebini pomeni celo odvzem osebne svobode, mora biti pravna podlaga za izrek navedenega ukrepa jasno in nedvoumno podana. Kot je to navedlo že Ustavno sodišče v odločbi Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, pa je presoja, ali izrečeni ukrep pomeni omejitev svobode gibanja (prvi odstavek 32. člena Ustave) ali poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), odvisna že od vsakokratnih specifičnih okoliščin konkretnega primera, v okviru katerih je treba upoštevati celo vrsto kriterijev, kot so: vrsta, trajanje, učinki in način izvrševanja ukrepa, ki omejuje posameznikovo prostost. Razlika med odvzemom prostosti in omejitvijo svobode gibanja je lahko zgolj v stopnji oziroma intenzivnosti odrejenega ukrepa in ne nujno v naravi oziroma vsebini tega ukrepa. Tožnik je v obravnavani zadevi v tožbi in na ustnem zaslišanju navedel taka dejstva in okoliščine o razmerah in načinu uresničevanja izrečenega ukrepa omejitve gibanja, za katere Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za enake oziroma podobne okoliščine, kot jih je Ustavno sodišče RS navedlo že v citirani odločbi, zato gre lahko v tožnikovem primeru dejansko za odvzem osebne svobode, ne pa za omejitev gibanja.

Glede vprašanja, ali ni bil izrečeni ukrep omejitve gibanja (kot je navedla toženka v izreku izpodbijanega sklepa) na Center za tujce v Postojni prekomeren glede na okoliščine obravnavanega primera in ali bi ga bilo mogoče izvrševati z milejšimi sredstvi (omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma v …), pa sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijanem sklepu s tem v zvezi navaja zgolj, da se je za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce odločila zato, ker bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Razlogov za takšno odločitev pa toženka v izpodbijanem sklepu sploh ni navedla.

V zvezi z izvajanjem ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce je tožnik v tožbi navedel, da prebiva v manjši sobi zgornjega nadstropja v prostoru, mimo katerega je mogoče priti le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat ob spremstvu policistov. Giblje se lahko zgolj v oddelku, v katerem je nastanjen, ki pa je prostorsko zelo omejen. Med nastanitvenimi oddelki centra oziroma drugimi prostori ni prostega prehajanja, temveč samo ob spremstvu policistov. Prebivanje v centru je organizirano po urniku dnevnih aktivnosti, ki se ga mora tožnik držati. Na dan ima dovoljenje le za dve uri rekreacije na prostem, ki poteka ob stalnem nadzoru policistov. V času bivanja mu ni dovoljeno nositi svojih oblačil in obutve, temveč le sivo trenerko in natikače, ki jih prejme v Centru za tujce. Obiske lahko sprejema le po strogo določenem urniku, ki potekajo v za to namenjeni sobi, v kateri so kamere, preko katerih poteka nadzor policistov. Na glavni obravnavi dne 18. 9. 2014 je tožnik s tem v zvezi izpovedal, da je Center za tujce zapor; karkoli je tam, je zapor, ker je policija s teboj; da je v sobi šest postelj, vendar so notri samo trije ter da ima soba okna, imajo pa tudi kopalnico; v zvezi s prehrano je povedal, da je včasih dobro, včasih ne ter da gredo v času obrokov tja, kjer je kuhinja; glede možnosti bivanja na prostem je povedal, da so na dan določene ure, ko jih peljejo ven za športne dejavnosti ter da je dvorana odprta – tožnik je pokazal na atrij sodišča, ki je velik kot košarkarsko igrišče in iz vseh strani zaprt s stavbo. Tožnik je na glavni obravnavi dne 18. 9. 2014 s tem v zvezi še izpovedal, da je to edini prostor, na katerem so lahko zunaj; glede skupnih prostorov je navedel, da je to samo hodnik pred sobo ter da je izven sobe tudi televizija. Glede počutja v Centru za tujce je ponovil, da je to zapor in da se tam nihče ne more dobro počutiti. Poudaril je tudi, da kamorkoli gre, mora biti vedno policist z njim. Prav tako v Centru za tujce ni dovoljeno imeti svojih oblek. Nosi obleke, ki jih je pred njim nosilo že veliko ljudi. V zvezi z obiski je izpovedal, da imajo sobo za obisk in da je časa za obisk 30 minut ter da je soba pod nadzorom kamere in da ima lahko en obisk na dan.

Sodišče ugotavlja, da toženka niti v odgovoru na tožbo, niti na glavni obravnavi 18. 9. 2014 ni z ničemer prerekala tožnikovih navedb in njegove izpovedbe glede načina uresničevanja tega ukrepa v Centru za tujce.

Na glavni obravnavi dne 5. 12. 2014 je tožnik v zvezi z izvrševanjem ukrepa omejitve gibanja v Centru za tujce ponovno izpovedal, da je tam zapor, da je tam težje kot v Azilnem domu, tam je policija z njimi 24 ur – tudi če gre k socialni delavki, je zraven policist, ali če želi telefonirati, iti na internet, k zdravniki, v prostor za šport ali zgolj obriti se, vedno je prisoten policist. Izpovedal pa je tudi, da so mu v Centru za tujce, za razliko od Azilnega doma v …, ob nastanitvi v Centru za tujce, vzeli vse osebne predmete, ki jih je imel pri sebi (mobilni telefon, vžigalnik, oblačila).

Glede izvrševanja tega ukrepa v Centru za tujce je toženka na glavni obravnavi dne 5. 12. 2014 navedla, da tam velja zaprti režim, kar pomeni, da prosilci ne morejo zapuščati območja Centra za tujce, ki ga varujejo policisti. Prosto se lahko gibajo znotraj Centra za tujce in imajo izhod na notranje dvorišče. Poudarila je, da so prosilci sami zunaj, nadzirajo pa jih policisti. V Centru za tujce imajo sicer popolno oskrbo – tudi zdravstveno, vključno s psihiatrom, zaposlene imajo socialne delavce, ki prosilcem nudijo socialno pomoč. Največkrat sta v sobi nastanjena dva prosilca, če ni zaprtih preveč tujcev, imajo lahko tudi vsak svojo sobo. Sobe niso zaprte in lahko se prosto sprehajajo po Centru za tujce, kar omogoča druženje.

Pooblaščenec tožnika je glede navedbe pooblaščenke toženke, da se lahko prosilci prosto sprehajajo po Centru za tujce, navedel, da je območje, v katerem se lahko sprehajajo, zelo omejeno. Poleg sob, v katerih spijo, imajo dostop le do manjšega hodnika (skupnega prostora), ki povezuje te sobe. Posamezni oddelki v Centru za tujce pa so med seboj ločeni.

Glede izvrševanja ukrepa omejitve gibanja na območju Azilnega doma v … pa je pooblaščenka toženke na glavni obravnavi dne 5. 12. 2014 navedla, da je Azilni dom obdan z ograjo, da pa nadzora ne izvaja policija, temveč varnostniki, ki nimajo takšnih pooblastil kot policija. To pomeni, da lahko prosilci preplezajo ograjo in odidejo, česar jim varnostniki pravzaprav ne morejo preprečiti. Sicer se lahko prosilci, ki jim je gibanje omejeno na območje Azilnega doma, prosto sprehajajo na tem območju, na smejo pa ga zapustiti. Glede na to, da varnostniki nimajo prav nobenih pooblastil, da bi lahko zaustavili prosilce, ki želijo zapustiti območje Azilnega doma tudi skozi vhodna vrata, omejitev gibanja na območje Azilnega doma, kolikor se prosilec z njo ne strinja, pravzaprav ni učinkovita.

Glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa s tem v zvezi, zgoraj navedene navedbe strank in izpovedbo tožnika na obeh glavnih obravnavah sodišče zaključuje, da je bil v obravnavanem primeru tožniku izrečen prekomeren ukrep oziroma je bilo njegovo neposredno izvrševanje z omejitvijo gibanja v Centru za tujce prekomerno, zaradi česar je v tem primeru bilo celo poseženo v tožnikovo osebno svobodo. To namreč potrjujejo dejstva in okoliščine, ki jih je tožnik izpovedal na zaslišanjih na glavnih obravnavah dne 18. 9. 2014 in 5. 12. 2014, in sicer da je moral v času od 5. 9. 2014 do 19. 9. 2014 prebivati na točno določenem mestu – znotraj tesno omejene lokacije, pri čemer mu je bil še celo izhod na notranje dvorišče omogočen le v odmerjenem času (po njegovih navedbah, ki jih pooblaščenka toženke ni prerekala, je notranje dvorišče Centra za tujce veliko kot atrij sodišča, ki se ga vidi iz obravnavne dvorane; opomba sodišča: po oceni sodišča velikosti košarkaškega igrišča), da so bili ves čas prisotni policisti, če je želel oditi z oddelka, da so mi bile ob sprejemu v Centru za tujce odvzete vse osebne stvari, vključno z obleko, da med nastanitvenimi oddelki Centra za tujce ni prostega prehajanja, da je bilo prebivanje v Centru za tujce organizirano po urniku dnevnih aktivnosti, ki se jih je moral tožnik držati. Zaradi navedenih dejanskih okoliščin izvajanja izrečenega ukrepa, ki jih toženka vse do današnje obravnave sploh ni prerekala, na današnji obravnavi pa tudi ni navedla prepričljivih argumentov, ki bi sodišču dokazovali nasprotno, treba šteti, da gre za poseg v pravico do osebne svobode tožnika. Za takšen poseg pa po presoji sodišča toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage. Sodišče sodi, da bi namreč ukrep omejitve gibanja, ki je bil sicer tožniku izrečen utemeljeno, lahko bil učinkovit na milejši način – to je z omejitvijo gibanja na Azilni dom v …. Pri tem sodišče poudarja, da je tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa sicer res že dvakrat zapustil Azilni dom, vendar pa mu v tistem času po podatkih spisa gibanje ni bilo omejeno. Trditev, da bi bilo mogoče izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku uspešno izvrševati na milejši način, pa po presoji sodišča dodatno podkrepljuje dejstvo, da tožnik od 19. 9. 2014 pa do današnjega dne kljub temu, da mu gibanje v tem času ni bilo omejeno, ni pobegnil oziroma je takoj, ko so mu z Azilnega doma sporočili, da se mora vanj vrniti, ko je bil na na podlagi izdane dovolilnice pri dekletu, to tudi storil in se v Azilni dom vrnil. Po vsem povedanem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Sodišče pa je tožbi le delno ugodilo, saj je tožnik predlagal, da sodišče kot nezakonit izreče izpodbijani sklep v celoti, s katerim mu je bila od 5. 9. 2014 do 19. 9. 2014 kršena pravica do osebne svobode. Ker pa je sodišče, kot že navedeno, ugotovilo, da je bil ukrep omejitve gibanja sicer utemeljen, vendar da se je v času od 5. 9. 2014 do 19. 9. 2014 izvajal na nezakonit način, je tožbi le delno ugodilo, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo.