Jedro

Tožnica je utrpela zdrobljen odprt prelom obeh kosti leve podlahti, raztrganine komolca in podlahti, defekt kože in stisnjenje leve spodnje podlahti. Upravičena je do zadoščenja v višini 50,3 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako (da se pritožbi delno ugodi tudi v delu, s katerim izpodbija odločbo o zamudnih obrestih), da morata toženi stranki tožnici nerazdelno plačati zamudne obresti od zneska 7,300.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 14.5.2002, in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

Sicer se revizija zavrne.

Tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenim zahtevkom in toženi stranki zavezalo, da morata tožniku poleg odškodnine za premoženjsko škodo (762.477 SIT) plačati 6.500.000 SIT zadoščenja za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek (tožnica je zahtevala 10,000.000 SIT zadoščenja za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1995 in 798.366 SIT odškodnine za premoženjsko škodo) je zavrnilo, toženi stranki pa zavezalo, da morata tožnici povrniti 839.291 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih zneskov stroškovne terjatve.

Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi delno ugodilo in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 800.000 SIT. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je zavezalo, da morata tožnici povrniti 886.024 SIT pravdnih stroškov in 58.400 SIT stroškov pritožbenega postopka. Pravnomočno priznana odškodnina za nematerialno škodo predstavlja zadoščenje za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (2,500.000 SIT), za strah (500.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (3,500.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi skaženosti (800.000 SIT).

Tožnica je vložila revizijo zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njenih višjih zahtevkov iz naslova nepremoženjske škode ter na zavrnitev obrestnega zahtevka glede odškodnine za to škodo.

Navaja, da sodišči nista ustrezno pravno ovrednotili dejstva, da kontinuirano trpi telesne bolečine ter da je za njo poškodovana levica le izvor stalnih bolečin (ki jo spremljajo praktično na vsakem koraku, ji jemljejo spanec itd.), zaradi česar mora jemati večje odmerke analgetikov (kar je zdravju škodljivo). Čeprav pri navajanju bolečin ni pretiravala, ji sodišči očitno (kljub mnenjem izvedencev) nista verjeli. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti (zaradi velikih brazgotin je tožničina roka ogabno grda, kar jo hudo boli) ter odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Levica je v funkcionalnem pogledu praktično neuporabna in le odvečen del telesa, vir kroničnih bolečin. Tožnica je zato prikrajšana za vse aktivnosti, pri katerih je treba uporabljati levo roko. Ne zmore niti najpreprostejših gospodinjskih opravil. Kot invalid je pristala na socialnem obrobju. Vse to ji povzroča neznosno duševno trpljenje (ki ga ni konca). Pri odmeri zadoščenja bi bilo treba upoštevati sorazmerno dolg čas čakanja na pravično denarno odškodnino.

Tožnica vlaga revizijo tudi zoper odločbo, ki se nanaša na zavrnitev obrestnega zahtevka, pri tem pa se sklicuje na načelo pravičnosti, na prepoved zlorabe pravic in na dolžnost izpolnitve obveznosti. S tem, ko je sodišče priznalo zakonske zamudne obresti le od izdaje sodbe, jo je grobo diskriminiralo. Sodna praksa iz časa nekdanje SFRJ je zastarela in protiustavna. Tožnica se sklicuje tudi na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija je delno utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija zato ne more uspeti s trditvami, ki gredo v smeri izpodbijanja dejanskega stanja (npr., da bi morali sodišči verjeti tožnici pri navajanju bolečin, da je njena leva roka zgolj odvečen del telesa, vir kroničnih bolečin itd.).

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. razloge sodbe sodišča prve stopnje na 11. do 14. strani in razloge sodbe pritožbenega sodišča na tretji strani) ter sodna praksa v podobnih primerih nepremoženjskih škod tožnico upravičujejo do dosojenih zneskov zadoščenja. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR).

Pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine sodišče sicer upošteva tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, vendar le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je takšna, da sodišča dosojajo odškodnine za nepremoženjsko škodo šele po nekaj letih od vložene tožbe. To pa pomeni, da se okoliščina čakanja na prisojo odškodnine odraža v primerljivih primerih iz sodne prakse. Če bi torej sodišče v obravnavani zadevi, ko ni šlo za ekscesno dolgo trajanje postopka, odškodnino še dodatno zvišalo, bi s tem prekršilo temeljno načelo pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo - načelo enakosti.

V skladu s 186. členom ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele večplastno funkcijo. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožnici prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije s tem, ko vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako, in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 - OZ) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001 - ZPOMZO-A). To načeno pravno mnenje (gl. Pravna mnenja, I/2002, str. 11-14) se glasi: "Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. - 183. člen OZ oziroma 200. - 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1. januar 2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti ZPOMZO-A: do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšanje za temeljno obrestno mero; od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-A)." Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancem in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Revizija je tako delno utemeljena le glede odločbe o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem namreč pripadajo oškodovancu zamudne obresti od uveljavitve OZ do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizijsko sodišče je zato reviziji delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da morata toženi stranki tožnici plačati zamudne obresti od zneska 7,300.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 14.5.2002, in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker tožnica z revizijo zoper odločbo o glavni stvari ni uspela, revizijsko sodišče ni posegalo v stroškovne odločbe sodišč prve in druge stopnje in je zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).