Jedro

Upravni organ se je pri svoji presoji, ali je smiselno vložiti tožbo v upravnem sporu, oprl na razloge sklepa, zoper katerega želi tožnik vložiti pritožbo, iz katerih izhaja, da so roki za vložitev pravnega sredstva zakonski roki in zato nepodaljšljivi. Organ je v izpodbijani odločbi to stališče, s katerim se sodišče strinja, ocenil za pravilno, tožnik pa mu v tožbi ne oporeka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem na drugi stopnji v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS št. I U 320/2014-12 z dne 28. 11. 2014 in v obliki oprostitve plačila stroškov sodnega postopka. Iz obrazložitve izhaja, da želi prosilec vložiti pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za podaljšanje pritožbenega roka zoper sklep istega sodišča I U 320/2014 z dne 7. 7. 2014. Ker je rok za vložitev pritožbe zakonski rok, ga na podlagi 110. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče podaljšati. Organ zato ocenjuje, da za dodelitev BPP ni izpolnjen pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj tožnik s pritožbo nima verjetnega izgleda za uspeh.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je prejemnik socialne podpore in da dokler mu ne bo nudena ustrezna pravna pomoč, nobena „vaša odločba, sklep ali sodba v imenu ljudstva ni pravilna, in ne temelji na zakoniti pravni podlagi“ ter krši Ustavo RS (URS) in Evropsko konvencijo za človekove pravice in svoboščine (EKČP). Meni, da toženka napačno ugotavlja, da ni izgledov za uspeh v pritožbi, svojih trditev pa da ne obrazloži s tehtnimi argumenti. Poudarja, da nima sredstev za najem odvetnika, da ni pravnik, ki bi pravilno sestavil pritožbo, brez možnosti do odvetnika pa je prikrajšan za pravično in pošteno sojenje. Zaradi nedopustnega ravnanja odvetnikov, „Okrožnega sodišča v Ljubljani – brezplačna pravna pomoč“ in tega sodišča je ostal brez odvetnika, ki bi ga v tej zadevi pravno zastopal. Dodaja, da ni duševno bolan in da naj sodišče pošilja svoje „skorumpirane, pokvarjene odgovorne osebe“ na psihiatrične preglede. Zadevo je treba vrniti sodišču, da mu dodeli odvetnika. Smiselno torej predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi organ utemeljuje, zakaj v zadevi ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji o dodelitvi BPP kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim tudi to, ali zadeva ni očitno nerazumna oz. ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Navedeno pomeni, da se BPP dodeli le tistim prosilcem, ki imajo vsaj verjetne izglede za uspeh v sodnem postopku, v zvezi s katerim vlagajo prošnjo, ne pa vsem, ki si to želijo, pa si zaradi svojega slabega premoženjskega stanja ne morejo zagotoviti odvetnika. Zato obstoj zakonske možnosti za vložitev pravnega sredstva in dejstvo, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, sama zase še ne zadostujeta za dodelitev BPP.

Neutemeljeno je stališče, da izpodbijana odločba nima razlogov. Upravni organ se je pri svoji presoji, ali je smiselno vložiti tožbo v upravnem sporu, oprl na razloge sklepa z dne 7. 7. 2014, zoper katerega želi tožnik vložiti pritožbo, iz katerih izhaja, da so roki za vložitev pravnega sredstva zakonski roki in zato nepodaljšljivi. Organ je v izpodbijani odločbi to stališče, s katerim se sodišče strinja, ocenil za pravilno, tožnik pa mu v tožbi ne oporeka. Zato je pravilen tudi sklep, da tožnik z vloženo pritožbo verjetno ne bi uspel. Zgolj njegovo splošno izraženo nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo tako ne zadostuje za drugačno odločitev v zadevi.

Glede na navedeno je sodišče tožbo – tožnikova prošnja za dodelitev BPP v zvezi z njo je bila zavrnjena z odločbo tega sodišča št. Bpp 39/2015-2 z dne 18. 3. 2015 –, kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Neutemeljena je tudi tožnikova zahteva za oprostitev plačila sodnih taks za ta upravni spor, saj se ta v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1).