Jedro

Sodišče drugače kot upravni organ meni, da je tožnik zatrjeval huda nasilna dejanja, ki jim je bil izpostavljen s sosedove strani zaradi očetovega sodelovanja v stranki DNZ, katere član naj bi bil tudi on sam, pristojnim oblastem (policiji) pa ni zaupal zaradi razširjene korupcije. Te okoliščine so po mnenju sodišča takšne, da bi lahko pomenile dejanja preganjanja v smislu 26. člena ZMZ, saj ni že na prvi pogled jasno (očitno), da ne gre za taka dejanja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3/2015/2 (1312-15) z dne 23. 1. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve izhaja, da je bila odločba izdana v pospešenem postopku in prošnja kot očitno neutemeljena zavrnjena na podlagi razlogov iz 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi oporeka stališču toženke, da zakonski dejanski stani iz 55. člena ZMZ že sami po sebi pomenijo, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za pridobitev mednarodne zaščite in da lahko zato ob ugotovitvi obstoja teh dejstev organ odloči, da je prošnja očitno neutemeljena. To, da prošnjo lahko zavrne, ne pomeni, da jo mora. Oporeka presoji, da je zatrjeval okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, zato pogoj za odločanje v pospešenem postopku ni izpolnjen. Prošnjo je namreč vložil zaradi strahu pred maščevanjem sosedov, toženki pa tudi pojasnil, da se je leta 1990 (in ne 1997 kot je napačno napisano v odločbi) z družino vrnil kot begunec nazaj v Bosno in Hercegovino (BiH) in da so se takrat začele njihove težave s sosedi zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. Sosedje jih niso sprejeli in že kot otrok je imel težave, ki so se stopnjevale do te mere, da so mu celo podtaknili nasad marihuane v njegovo hišo. Sklicuje se na 26., 24. in 25. člen ZMZ ter poudarja, da na policijo ni šel, saj se je bal za svojo varnost. Če je toženka menila, da so njegove izjave o dejstvih, na katere je oprla svojo odločitev, nerazumljive ali kontradiktorne, bi morala z njim opraviti osebni razgovor, na katerem bi lahko odpravil nejasnosti. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 906/2001 z dne 24. 10. 2001, na sodbo tega sodišča I U 979/2009 in na standarde Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke, med drugim o tem, da je tožnik navajal razloge za preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. Res je navedel, da naj bi bil zaradi tega preganjan, vendar pa v zvezi s tem v prošnji ni navedel razlogov, ampak je opisoval težave s sosedi v letu 1997, ker se je njegov oče boril pri stranki DNZ, navajal, da ga je sosed naslednje leto namerno povozil, da je leta 1999 dobil poziv za služenje vojske, ko je po šestih mesecih prišel nazaj, pa so ga žalili, da je njegov oče ..., da je leta 2001 odšel na otok Brač ter dogodke v zvezi z marihuano. Meni, da s tem v postopku ni navedel, da bi imel zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini (kateri skupini iz tožbenih navedb niti ni razvidno) kakšne večje težave. Zavrača stališče, da bi moral biti s tožnikom opravljen osebni razgovor za razjasnitev vseh nejasnosti. Pred pričetkom podaje prošnje je bil namreč s strani uradne osebe še enkrat opozorjen (po podaji informacij o postopku s strani predstavnikov Pravno- informacijskega centra nevladnih organizacij), da mora natančno navesti vse podatke, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo in da je sam dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine. Gre namreč za postopek, ki se vodi na pobudo vlagatelja, zato je on tisti, ki mora pojasniti okoliščine, ki so pomembne za njegov postopek. Ni naloga toženke, da iz prosilcev „vleče“ razloge za mednarodno zaščito, kar je zapisano tudi v 21. členu ZMZ. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

O prošnji za mednarodno zaščito mora pristojni organ praviloma odločiti v rednem postopku. Izjemoma lahko odloči v pospešenem postopku, in sicer če se da dejansko stanje v celoti ugotovitvi na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani (54. člen ZMZ). V prvem odstavku 55. člena so taksativno našteti razlogi, ko lahko organ prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno, med drugim, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člena tega zakona (3. točka), če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je zato imel možnost (5. točka) in če je vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka). Na navedene določbe je oprta izpodbijana odločitev, kar pomeni, da je upravni organ preverjal, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena O zavrnitvi prošnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ Iz navedenih določb 54. člena ZMZ in 3. točke naslednjega člena izhaja, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito takrat, ko zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, kot tudi tedaj, ko bi njegove navedbe sicer lahko pomenile preganjanje, vendar je na podlagi dejstev in okoliščin iz 5. do 8. alineje 23. člena ZMZ (npr. dokazov, uradnih podatkov ali druge dokumentacije, s katero razpolaga pristojni organ ter splošnih informacij o izvorni državi) očitno, to je na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje (12. točka odločbe Ustavnega sodišča RS Up-96/09). V obravnavanem primeru je upravni organ ugotovil, da okoliščine, ki jih je tožnik navedel v prošnji, ni mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ niti resne škode v smislu 28. člena ZMZ. Po prvem odstavku 26. člena morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije: - dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti; - ali predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Po drugem odstavku istega člena so dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije med drugim dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja.

Iz tožnikove prošnje v upravnih spisih, ki je povzeta tudi v izpodbijani odločbi, izhaja, da je tožnik v njej med drugim navedel, da je bil v izvorni državi (BiH) preganjan zaradi svojega političnega prepričanja. Je pripadnik stranke Fikreta Abdića, to je Demokratske narodne zajednice (DNZ), ki si je prizadevala za avtonomno pokrajino Zahodno Bosno. Za to stranko se je kot član boril tudi njegov oče, ki je med vojno umrl v boju s 5. korpusom, čeprav so bili vsi muslimani. Ko so se leta 1997 kot begunci vrnili iz Hrvaške nazaj domov, so se takoj začele težave s sosedi zaradi pripadnosti DNZ, saj so bili sosedje člani stranke SDA, ki jo je vodil Alija Iztebegović in ki je simpatizirala s 5. korpusom. Leta 1998 ga je sosed namerno povozil, v letu 2000 so ga začeli žaliti in nazivati s četnikom (Fikret Abdić je imel v začetku 90. let podporo Republike Srpske), v letu 2001 pa je po večmesečni odsotnosti ob povratku domov našel nasad marihuane. Poklical je strica, ker je mislil, da je to nasadil njegov sin, stric pa je poklical policijo, vendar ga je sodišče izpustilo. Čez več kot pol leta po tem dogodku pa sta domov prišla sosedov zet in neznanec, odpeljali so ga v gozd in brutalno pretepli (imel je vodo in kri v pljučih, zlomljene noge in roke, zlomljene prste na nogah; poškodbe je pokazal uradni osebi ob podaji prošnje). Lovci so ga takrat našli pretepenega in golega zavezanega ob drevo, v bolnici pa je bil več kot mesec in pol. Po izhodu iz bolnice ni bil nikoli več dlje časa v svoji hiši, kadar pa je prišel, ga je sosed vedno klical in poniževal, zato je zaradi svoje varnosti hitro zapustil hišo. Pretepa ni upal prijaviti policiji, ker se je bal, da bi ta za 100 mark komu kaj izdala. Policija je sicer prišla k njemu v bolnico in mu rekla, da ga bodo zaščitili, vendar pa se je preveč bal za svoje življenje in ni povedal nič, saj je policija v BiH skorumpirana in nesposobna. Večino časa je preživel na Hrvaškem ali v Sloveniji ali Črni Gori, bil je tudi v Nemčiji in iskal varnost, delo oziroma možnost, da bi nekje živel. Meni, da je bilo vse to zaradi politike in da mu je tudi marihuano podtaknil ta sosed in njegov zet. Kot je razvidno iz obrazložitve odločbe, je organ na podlagi teh navedb ugotavljal, ali dogodki, na katere se je tožnik skliceval, ustrezajo standardom preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije. Presojo, da ne gre za taka dejanja, je oprl na časovno oddaljenost dogodkov, na tožnikovo večkratno prostovoljno vračanje v BiH v kasnejšem obdobju, na oceno, da je šlo le za težave s sosedom brez političnega predznaka, in na dejstvo, da dogodkov (tudi tega, da je svojega psa iz otroštva našel razparanega) sploh ni prijavil policiji oziroma ji v zvezi z dogodkom, ko je bil brutalno pretepen, ni povedal ničesar.

Na podlagi navedenega sodišče drugače kot upravni organ meni, da je tožnik s temi navedbami zatrjeval huda nasilna dejanja, ki jim je bil izpostavljen s sosedove strani zaradi očetovega sodelovanja v stranki DNZ, katere član naj bi bil tudi on sam, pristojnim oblastem (policiji) pa ni zaupal zaradi razširjene korupcije. Te okoliščine so po mnenju sodišča takšne, da bi lahko pomenile dejanja preganjanja v smislu 26. člena ZMZ, saj ni že na prvi pogled jasno (očitno), da ne gre za taka dejanja. Navedeno potrjuje tudi stališče upravnega organa, ki je v drugem odstavku na 7. strani, in sicerda tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, ker da ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ.

V takem primeru, torej ko organ ocenjuje in presoja stopnjo intenzivnosti kršitve človekovih pravic, pa je treba po stališču Ustavnega sodišča RS, izraženem v več odločbah (Up-2214/06, Up-1187/06, Up-96/09) izvesti redni postopek.

Glede na navedeno sodišče meni, da za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku ni bil izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Pri tem se upravni organ neutemeljeno sklicuje na kontradiktornost med izjavo, ki jo tožnik dal v policijskem postopku (da je imel v BiH probleme z mafijo, da so mu grozili s smrtjo, ko jih je prijela policija zaradi trgovanja z drogo), medtem ko je pri podaji prošnje navedel, da to ne drži in da je na policiji omenil samo dogodek z marihuano. Če je toženka omenjeno kontradiktornost štela za pomembno v smislu potrditve njenega stališča, da gre za očitno neutemeljeno prošnjo, se sodišče strinja s tožbo, da bi v takem primeru morala s tožnikom opraviti osebni razgovor, kjer bi omenjena razhajanja pojasnil. O zavrnitvi prošnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ V zadevi ni sporno, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele 13. 1. 2015, ko je bil obravnavan v postopku zaradi ilegalnega nahajanja v Republiki Sloveniji, čeprav je priložnost za to imel že pri prejšnjih nahajanjih v Sloveniji v letu 2013 in med prestajanjem zaporne kazni v Novem mestu od 6. 2. 2014 do približno 24. 5. 2014. Vendar je po mnenju sodišča neutemeljena presoja, da naj bi tožnik očitno vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz Slovenije zaradi nelegalnega nahajanja v njej. Toženka namreč ni ugotovila, da bi mu bil tak ukrep izrečen, zato je treba upoštevati, da iz narave stvari, ko oseba vloži prošnjo za mednarodno zaščito zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem oziroma resno škodo, izhaja, da je prošnja vložena ne samo, da prosilec ne bi bil odstranjen iz države, ampak tudi, da bi dobil zaščito.

Ker je torej tožnik v obravnavanem primeru vložil prošnjo, ker je menil, da je v izvorni državi preganjan s strani soseda zaradi pripadnosti drugi politični stranki (DNZ) in dejanj njegovega očeta, povezanih z izvajanjem stališč te stranke (avtonomija zahodnega dela BiH), posledica političnih razhajanj naj bi bili tudi nadaljnji dogodki (podtaknjen nasad marihuane, pretep v gozdu, usmrtitev tožnikovega psa), tožnik pa policiji zaradi skorumpiranosti ne zaupa, toženka po mnenju sodišča te določbe kot podlage za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene ne bi smela uporabiti.

O zavrnitvi prošnje na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ Ker je sodišče ugotovilo, da je toženka nepravilno uporabila 3. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, je odpadla tudi podlaga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v zvezi s 5. točko istega člena, torej ker prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Po drugem odstavku istega člena se namreč prošnja ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke.

Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).