Jedro

V obravnavanem primeru je sporna 2. točka izreka izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila soglasje za obratovanje gostinskega obrata v podaljšanem obratovalnem času. Pri tem ne gre za diskrecijsko odločanje in tudi ne za odločanje, ki bi bilo arbitrarno, kot se zatrjuje v tožbi, temveč gre za odločanje na podlagi meril, ki jih vsebujejo predpisi in na katere se pravilno sklicuje že organ prve stopnje. Prav tako ne drži tožbena trditev, da bi toženka morala izdati soglasje oziroma dovoliti prijavljeni podaljšani delovni čas. Za izdajo soglasja namreč ni dovolj, da je vloga popolna, in tudi ne, da je izdano pravnomočno gradbeno in uporabno dovoljenje. Izpolnjeni morajo biti tudi nadaljnji, vsebinski pogoji, ki pa v konkretnem primeru niso podani. Dejanskim ugotovitvam ter razlagi oziroma uporabi predpisov v tej zvezi tožnica v tožbi ne ugovarja, tako kot jim tudi ni ugovarjala v pritožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Občinska uprava Občine Medvode je kot prvostopni organ z izpodbijano odločbo (v 1. točki izreka) tožeči stranki za leto 2014 potrdila priglašeni obratovalni čas gostinskega obrata na naslovu ..., zahtevo za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem času pa (v 2. točki izreka) zavrnila.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka dala tri vloge, ki se nanašajo na isti gostinski obrat (A.) in na enak predlagani obratovalni čas in da je zato pristojni organ zadeve združil v en postopek in o vseh treh vlogah odločil z eno – izpodbijano odločbo. Odločal je na podlagi Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (v nadaljevanju Pravilnik) ter Pravilnika o merilih za določitev podaljšanega obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost na območju Občine Medvode (v nadaljevanju Pravilnik Občine Medvode). Pri tem je ugotovil, da je prijava rednega obratovalnega časa (v četrtek, petek in soboto od 20.00 do 22.00 ure) utemeljena, medtem ko zahteva za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času ni utemeljena in jo je kot takšno treba zavrniti.

O zahtevi za izdajo soglasja za obratovanje gostinskega obrata v podaljšanem obratovalnem času je pristojni organ odločal na podlagi meril iz 3. člena Pravilnika Občine Medvode in na podlagi 8. člena istega pravilnika, ki ureja razloge za preklic dovoljenja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, upošteval pa je tudi določbo tretjega odstavka 7. člena Pravilnika Občine Medvode, po kateri Občinska uprava lahko zaprosi za mnenje v podaljšanem obratovalnem času krajevno oziroma vaško skupnost, vse na način, ki je obširno obrazložen v izpodbijani odločbi, ter po tem, ko je izvedel posebni ugotovitveni postopek. Pri tem je na podlagi pridobljenih listinskih dokazil, ki jih je poslal v izjavo tožeči stranki, ugotovil, da je gostinski obrat A., na katerega se vloge tožeče stranke nanašajo, v drugi polovici leta 2013 mnogokrat obratoval izven in preko potrjenega obratovalnega časa. To sledi iz številnih odločb inšpekcije, (v dveh primerih) potrjenih tudi s pravnomočno sodno odločbo, s čimer je po presoji organa podana situacija iz 1. alinee prvega odstavka 8. člena Pravilnika Občine Medvode, ki narekuje preklic soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, s tem pa po stališču pristojnega organa, ki ga posebej obrazlaga na 3. in 4. strani odločbe, tudi zavrnitve vloge za izdajo soglasja. Dejstvo, da je gostinski obrat takrat posloval preko obratovalca B. d.o.o., je, kot se prav tako obširno pojasnjuje v obrazložitvi, neutemeljeno. Pa tudi če bi veljali kriteriji glede obratovalca, je v konkretnem primeru kot nesporno ugotovljeno, da imata obe pravni osebi (B. in tožeča stranka) istega ustanovitelja, istega direktorja, isti sedež in enako najemno pogodbo, tožeča stranka pa je bila ustanovljena istočasno, ko je družba B. prenehala obstajati in je torej utemeljeno šteti, da gre v obeh primerih za istega obratovalca. Sicer pa po ugotovitvah pristojnega organa dovoljeni obratovalni čas sistematično krši že tudi novi obratovalec, to je tožeča stranka, kar pristojni organ ugotavlja po vpogledu na njegovo spletno stran, ki oglašuje prireditve v nočnem času, za kar nima dovoljenja. To pa ne pomeni le, da zavestno krši pravila o obratovalnem času, temveč celo najavlja, da jih namerava kršiti še naprej.

Zavrnitev soglasja se po presoji pristojnega organa terja tudi na podlagi 3. člena Pravilnika Občine Medvode, zlasti po kriteriju „območje, kjer gostinski obrat leži“ iz 3. alinee citiranega člena in tudi glede na kriterij „varstvo pred hrupom“ iz 4. alinee istega člena. Zavrnitev soglasja pa narekuje nenazadnje tudi odločno nasprotovanje krajanov iz bližnje okolice, ki je jasno izraženo v dopisu Krajevne skupnosti C. z dne 6. 1. 2014 in ki je bilo pridobljeno ter upoštevano na podlagi tretjega odstavka 7. člena Pravilnika Občine Medvode.

Sklicevanje tožeče stranke na ustavno načelo o svobodni gospodarski pobudi pristojni organ zavrača ter pojasni, da se o zahtevi tožeče stranke odloča zgolj z vidika poslovanja pozno zvečer in ponoči ter da odločba nikakor ne pomeni nesorazmernega posega v pravice tožeče stranke, še zlasti, ker se o njem odloča na podlagi meril iz Pravilnika, ki je izdan na podlagi in v skladu z zakonskim pooblastilom (iz Zakona o gostinstvu).

Župan Občine Medvode kot drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti sledi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori najprej ugotavlja, da v zadevi ni bilo odločeno po prostem preudarku in tudi ne arbitrarno, temveč na podlagi meril iz Pravilnika Občine Medvode. Pritožbena trditev, da bi tožeči stranki morala biti izdana ugodna odločba, nima podlage v Pravilniku, po katerem se vsaka vloga ocenjuje po vnaprej znanih merilih. Ocenjevanje meril pa se je v konkretnem primeru izteklo v škodo tožeče stranke. Kje in zakaj naj bi bila narejena ocena napačna, tožeča stranka ne navede in zato organ druge stopnje, ki v tej zvezi ne najde ničesar spornega, narejeno oceno sprejema. Pritožba tudi ne postavlja pod vprašaj predpisanih meril iz Pravilnika Občine Medvode ter stališč, ki jih je v zvezi z uporabo 8. člena zavzel prvostopni organ. Razlaga tudi sicer ni videti pravno sporna in je zato tudi za organ druge stopnje, ob nesporno ugotovljenih dejanskih okoliščinah glede položaja obratovalca ter poslovanja gostinskega obrata (preko dovoljenega obratovalnega časa) povsem sprejemljiva. Iz enakih razlogov kot prva stopnja, pa zavrne tudi pritožbeno sklicevanje na pravico do svobodne gospodarske pobude, ki ga oceni kot pavšalno in za pritožbeni postopek neupoštevno.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja ter navaja, da sta obe izdani odločbi nepravilni in nezakoniti. Več vlog je tožeča stranka dala zato, ker o njih ni bilo odločeno v razumnem roku. Meni, da bi Občina Medvode morala v konkretnem primeru tožeči stranki izdati soglasje za obratovanje v podaljšanem času, kot je zaprosila v vlogi. Za obratovanje v podaljšanem času je zaprosila le za tri dni v tednu in torej v skrajno omejenem času, saj drugače ne more opravljati svoje gostinske dejavnosti kot nočni bar in diskoteka. Z izpodbijano odločbo so zato zavestno kršene določbe Zakona o gostinstvu, Pravilnika in Pravilnika Občine Medvode, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o gostinstvu in Pravilnika. Podaljšani obratovalni čas bi morala tožena stranka dovoliti v skladu s 4. členom Pravilnika Občine Medvode, kjer je določeno, da lahko do 4. ure naslednjega dne poslujejo nočni bari in diskoteke, pri čemer nima diskrecijske pravice, pač pa dolžnost, da odloča in postopa v skladu s Pravilnikom. V nasprotnem primeru diskriminira tožečo stranko in ji povzroča veliko premoženjsko škodo. Vloge tožeče stranke so popolne in utemeljene, zato bi morala biti izdana pozitivna odločba, kar je povsem rutinsko opravilo, saj si v skladu z Zakonom o gostinstvu vsak gostinec določi svoj obratovalni čas. Tožeča stranka še poudari, da izpolnjuje vse pogoje za obratovanje ter da ima gostinski obrat pravnomočno gradbeno in uporabno dovoljenje, kar bi morala tožeča stranka dosledno upoštevati. Kot dokaz tožeča stranka predlaga zaslišanje direktorice tožeče stranke in Župana občine Medvode Č.Č. ter vpogled v obe izdani odločbi in listine spisa. Sodišču pa predlaga, da napadeno odločbo odpravi ter toženi stranki naloži, da tožeči stranki izda zaprošeno soglasje za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času in ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka je na poziv sodišča predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna ter skladna s predpisi, na katere se sklicuje. Pravilna in zakonita je tudi drugostopna odločba, ki v celoti in pravilno odgovori na vse pritožbene ugovore in jih po presoji sodišča utemeljeno zavrne. Ker so tožbeni ugovori pretežno enaki pritožbenim, se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane in drugostopne odločbe.

V zvezi s tožbenimi navedbami le še dodaja, da tožnik v zvezi s 1. točko izreka izpodbijane odločbe ugovorov nima. Sporna je 2. točka izreka, s katero je tožena stranka zavrnila soglasje za obratovanje gostinskega obrata A. v podaljšanem obratovalnem času. Pri tem pa nikakor ne gre za diskrecijsko odločanje in tudi ne za odločanje, ki bi bilo arbitrarno, kot se zatrjuje v tožbi, temveč gre za odločanje na podlagi meril, ki jih vsebujejo predpisi in na katere se pravilno sklicuje (in jih citira) že organ prve stopnje. Prav tako ne drži tožbena trditev, da bi tožena stranka morala izdati soglasje oziroma dovoliti prijavljeni podaljšani delovni čas. Takšna zahteva je v nasprotju že s samim poimenovanjem akta, katerega izdaja se zahteva (soglasje). Česa takega pa tudi ne določa 4. člen Pravilnika Občine Medvode, na katerega se sklicuje tožeča stranka v tožbi. V tej določbi je postavljena zgolj časovna meja, do katere lahko poslujejo nočni bari in diskoteke, medtem ko so pogoji za izdajo soglasja določeni v 7. členu Pravilnika. Po 7. členu se soglasje za podaljšani obratovalni čas izda, če so upoštevane vse določbe Pravilnika in če je obratovalni čas določen v skladu z merili iz Pravilnika (2. in 3. alinea prvega odstavka 7. člena). Če pa občinska uprava v postopku ugotovi, da kateri izmed v prejšnjem odstavku navedenih pogojev ni izpolnjen, z odločbo deloma ali v celoti zavrne podaljšani obratovalni čas (drugi odstavek 7. člena Pravilnika). Za izdajo soglasja torej ni dovolj, da je vloga popolna in s tem izpolnjen pogoj iz 1. alinee prvega odstavka 7. člena, in tudi ne, da je izdano pravnomočno gradbeno in uporabno dovoljenje, ko se navaja v tožbi. Izpolnjeni morajo biti tudi nadaljnji, vsebinski pogoji, ki pa po obširnih in izčrpnih ugotovitvah tožene stranke oziroma prvostopnega organa v konkretnem primeru niso podani. Dejanskim ugotovitvam ter razlagi oziroma uporabi predpisov v tej zvezi tožeča stranka v tožbi ne ugovarja, tako kot jim tudi ni ugovarjala v pritožbi. Sodišče zato glede na razloge izpodbijane odločbe in podatke spisov v pravilnost dejanskih ugotovitev ne dvomi, sledi pa tudi njihovi subsumpciji pod relevantne predpise. Ne sledi pa predlogu tožeče stranke za zaslišanje direktorice tožeče stranke in Župana Občine Medvode, saj iz tožbenih navedb ne izhaja, v čem bi njuno zaslišanje lahko pripomoglo k drugačni odločitvi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.