Jedro

Po stališču ustaljene sodne prakse je pravni standard normalne pohodne površine v mestnem okolju in na pohodnih površinah za pešce izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin in se v tem primeru šteje, da bi normalno pazljiv pešec neravna tla lahko prehodil brez težav. Odkrušenina in vdolbina okoli cestne kape, pri čemer je poškodovan in odkrušen venec okrog kape meril v širino od 3 do 8 cm in v globino do 3 cm oziroma do 5 cm glede na okoliško betonsko površino, ker je bila cestna kapa, v premeru 145 mm, cca 2 cm pod nivojem okoliškega betona, in je bila 70 cm oddaljena od stopnice lokala, s katere je tožnik sestopil na pločnik, ne predstavlja odstopanja oziroma neravnine, ki je normalno pazljiv pešec ne bi mogel pravočasno opaziti in prehoditi brez težav.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna drugotožencu v 15 dneh povrniti 294,92 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastopa zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24. 2. 2020 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), s katerim je ta od toženk zahtevala solidarno plačilo zneska 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2017 dalje. Odločilo je tudi o pravdnih stroških ter tožniku naložilo, da v 15 dneh prvotoženki povrne 581,28 EUR pravdnih stroškov, drugotožencu pa 2.044,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Tožnik je v pritožbi uveljavljal pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je zatrjeval, da so zaključki sodišča, da povprečno pazljiv odrasel pešec pri hoji po stopnicah navzdol gleda predse, zmotni, ker je sodišče spregledalo, da pri tožniku ni šlo za običajen sestop s stopnic. Tožnik je sestopal v gneči oziroma gruči, saj je bilo v lokalu in pred lokalom večje število ljudi. Zato pohodne površine ni mogel natančno opazovati. Sicer pa bi morale biti pohodne površine pred vstopi v lokale prednostno oziroma hitrejše popravljene oziroma obnovljene. V tem delu je mogoče zatrjevati vrstni red sanacij pločnika ali vsaj ustrezno zavarovanje tega dela pohodne površine. Ker je tožnik ravnal s potrebno pazljivostjo, je njegova odgovornost izključena oziroma bi se lahko ugotavljal morebitni njegov soprispevek. Razlogi iz sodb II Ips 85/2013 in II Ips 19/2009 za konkretni primer niso uporabni. Konkreten primer je drugačen od v teh zadevah obravnavna, saj je v teh šlo za ravno pohodno površino, v konkretni zadevi pa za sestop iz lokala v gneči, kar bi moral upravljalec predvideti in takšna mesta prioritetno sanirati. Iz ugotovitev izvedenke, da je cestna kapa bila cca 2 cm pod nivojem okoliškega betona, okolica cestne kape pa najedena od vremenskih vplivov in odkrušena, v celotnem vencu okrog kape je bil beton okrušen in izdolben v širini od 3 do 8 cm in v globino do 3 cm pod kapo oziroma do 5 cm pod okoliško betonsko površino, izhaja, da ne gre za takoimenovano manjšo neravno površino, ampak takšno, ki dejansko odstopa od drugih neravnih površin na tem delu pločnika. Navedeno kaže na krivdno odgovornost drugotoženke ter posledično odgovornost prvotoženke. Podana je tudi kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem gre za nasprotja med razlogi sodišča, izvedeniškim mnenjem, iz katerega izhaja večja poškodba, kot jo je potem minimaliziralo sodišče, izpovedbo tožnika in priče G. (slednjega predvsem glede gneče pred frizerskim salonom). Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da ni podana krivdna odgovornost upravljalca ceste in bi moral tožnik biti bolj pozoren pri sestopanju s stopnic. V tem delu pa sploh ni ugotavljalo morebitnega soprispevka tožencev.

3. Drugotoženec je na pritožbo tožnika odgovoril. V odgovoru na pritožbo je navajal, da pritožnik ne izpodbija nobenih za odločitev sodišče prve stopnje pomembnih dokaznih zaključkov. Pritožbeno zatrjevanje, da je sestopal v gruči in v gnečo pred lokalom predstavlja nedopustno in neupoštevno pritožbeno novoto, ki pa tudi sicer ni resnična. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da povprečno pazljiv pešec pri hoji po stopnicah gleda predse. Tožnik je sestopal neprevidno, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpovedbo priče G., da je tožnik pri sestopu iz lokala stopil čez dve stopnici in se ob pristanku opotekel. Pravilno je tudi razlogovanje sodišča o nemožnosti očitanja drugotožencu kakšne opustitve dolžnega ravnanja ter odločitev sodišča o zavrnitvi tožnikovega odškodninskega zahtevka. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil stroške vloženega odgovora na pritožbo teh zahteval njihovo povrnitev od tožnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek zoper prvotoženko in drugotoženca za plačilo škode, ki je tožniku nastala zaradi poškodbe, ki jo je utrpel, ko je po odhodu iz frizerskega salona pri sestopu s stopnice lokala na pločnik, sicer javno pohodno prometno površino na P. ulici 15, v ..., z levo nogo stopil v neravnino oziroma vdolbino ob cestni (litoželezni) kapi in si navznoter zvil levi gleženj. Sodišče prve stopnje je (na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke gradbene stroke) ugotovilo, da je litoželezna cestna kapa, ki pokriva ventil na vodovodnem priključku, premera 145 mm, bila oddaljena od spodnje stopnice frizerskega salona 70 cm, pločnik pred lokalom pa je širok več kot tri metre. Cestna kapa je bila cca 2 cm pod nivojem okoliškega betona, okolica te cestne kape pa je bila najedena od vremenskih vplivov in odkrušena in sicer je v celotnem vencu okoli kape bil beton okrušen in izdolbljen v širini od 3 do 8 cm in v globino do 3 cm pod kapo oziroma do 5 cm pod okoliško betonsko površino. Pločnik na P. ulici je bil sicer precej dotrajan, podobno okrušenih in dotrajanih mest na pločniku je bilo veliko. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke gradbene stroke je sodišče tudi ugotovilo, da ugotovljena vdolbina na mestu tožnikovega poškodovanja na pločniku ne predstavlja večje nevarnosti za hojo, saj se pešci večinoma zavestno in nezavedno izogibajo poškodovanim površinam. Na podlagi takšnih ugotovitev izvedenke, lastnega uvida v izgled pločnika in poškodovanega mesta na njem iz po strankah predloženih fotografij, ocene, da je od povprečno skrbnega pešca pri hoji in sestopu po stopnicah z lokala na pločnik mogoče pričakovati, da bo gledal predse in stališča sodne prakse, izhajajočega iz odločb VS RS II Ips 85/2013 in II Ips 19/2009, je zaključilo, da udrtina oziroma razpoke ob cestni kapi na pločniku, v katero je stopil tožnik in se pri tem poškodoval, ne predstavlja takšne udrtine oziroma neravnine, da je običajno skrben pešec ne bi mogel prehoditi brez težav in bi lahko predstavljala nevarnost za pešce. Glede na ustaljena stališča sodne prakse, kot izhajajo iz navedenih odločb VS RS, da so razpoke in neravna tla na pohodnih površinah za pešce v mestnem okolju nekaj vsakdanjega in pričakovanega, saj je absolutna ravnost le-teh nenavadna in neživljenjska, takšne zahteve od upravljavcev teh površin pa tudi pretirano stroge, pa je tudi zaključilo, da ugotovljena pohodna površina pločnika kljub ugotovljeni udrtini ob kapi jaška (še vedno) ustreza pravnemu standardu normalne pohodne površine za povprečno skrbnega pešca. Zato pa opustitev vzdrževanja pločnika ne pomeni opustitve dolžnega ravnanja v smislu nedopustnega ravnanja kot potrebne predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti zavarovanca prvotoženke in drugotoženca.

6. Glede na to, da je po stališču ustaljene sodne prakse1 pravni standard normalne pohodne površine v mestnem okolju in na pohodnih površinah za pešce izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin in se v tem primeru šteje, da bi normalno pazljiv pešec neravna tla lahko prehodil brez težav2, so takšni zaključki in takšna presoja sodišča prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilni. Pri tem okoliščina, da je tožnik stopil v udrtino (70 cm od stopnice oddaljene) kape jaška na pločniku po sestopu s stopnic lokala ob pločniku, ne pomeni okoliščine, zaradi katere navedeno stališče sodne prakse za konkreten primer ni uporabljivo. Lokali ob mestnih pločnikih, v katere se vstopa in izstopa s pločnikov, ne spreminjajo pomena in namena pločnikov kot pešcem namenjenih pohodnih površin. Odkrušenina in vdolbina okoli cestne kape, pri čemer je poškodovan in odkrušen venec okrog kape meril v širino od 3 do 8 cm in v globino do 3 cm oziroma do 5 cm glede na okoliško betonsko površino, ker je bila cestna kapa, v premeru 145 mm, cca 2 cm pod nivojem okoliškega betona, in je bila 70 cm oddaljena od stopnice lokala, s katere je tožnik sestopil na pločnik, ne predstavlja odstopanja oziroma neravnine, ki je normalno pazljiv pešec ne bi mogel pravočasno opaziti in prehoditi brez težav. Ta na sicer dotrajanem pločniku ni bila nepričakovana ali zakrita. Zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanki prvotoženke in drugotožencu ni mogoče očitati nedopustne opustitve dolžnega ravnanja, kot predpostavke za nastanek odškodninske terjatve, je tako pravilen. Ker normalne pohodne površine zaradi zagotovitve varnosti njene uporabe za pešce ni potrebno zavarovati, pa tudi ni izkazane njune nedopustne opustitve zavarovanja mesta tožnikovega poškodovanja. Posledično je pravilna tudi zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka, brez da bi sodišče ob tem ugotavljalo tudi morebitni tožnikov soprispevek. Ob ugotovljenem neobstoju odškodninske odgovornosti tožencev podlage za ugotavljanje tožnikovega soprispevka (glede na določbo 171. člena OZ v zvezi s 185. členom OZ, torej deljene odgovornosti tožnika), sodišče ni imelo. Pritožbena zatrjevanja o spregledanosti dejstva tožnikovega sestopa ″v gneči oziroma gruči ljudi, ki so bili v in pred lokalom″ ob presoji potrebne pazljivosti in skrbnosti tožnika pri sestopu s stopnice na pločnik, predstavljajo zatrjevanje nedopustnih pritožbenih novo zatrjevanih dejstev. Teh tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, v pritožbi pa tudi ni pojasnil, zakaj tega ni mogel storiti pravočasno brez svoje krivde (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato teh pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Glede na zgoraj že poudarjen pomen pravnega standarda normalne pohodne površine za pešce v mestnem okolju, pa takšna dejstva niti ne bi bila odločilna. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o pravni zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje o neobstoju krivdne odgovornosti drugotoženca in posledično zavarovanca prvotoženke ter pritožbene trditve o podanosti morebitnega tožnikovega soprispevka za nastalo škodo.

7. Pritožbeni očitki o podanosti absolutnih bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso konkretizirani tako, da bi pritožbeno sodišče lahko nanje odgovorilo. Splošen očitek, da iz izvedeniškega mnenja izhaja večja ″poškodba″, kot je to ugotovilo sodišče, pa glede na jasen zapis izvedenke v pisnem izvedeniškem mnenju (list. št. 108) in v zapisniku o zaslišanju izvedenke (list. št. 160) tudi ni utemeljen.

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške, drugotožencu pa je dolžan povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški drugotoženca predstavljajo stroške vloženega odgovora na pritožbo v znesku 294,92 EUR. Te stroške predstavlja sestava odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT v višini 375 točk, poročilo stranki o drugostopni odločbi po tar. št. 39/1 20 točk, materialni izdatki po tretjem odstavku 11. člena OT 7,9 točk, skupaj 402,9 točke (1 točka je 0,6 EUR), oziroma 241,74 EUR in 22 % DDV v znesku 53,18 EUR.

1 Kot izhaja iz odločb II Ips 85/2013, II Ips 19/2009 in odločbe II Ips 270/2016. 2 Tako VS RS v zadevah II Ips 85/2013 in II Ips 270/2016.