Jedro

Tožnik je socialno ogrožena oseba. Njegova življenjska situacija je z vidika materialnega položaja vseskozi zelo težka. V takšnih okoliščinah ter ob upoštevanju tožnikovih osebnostnih lastnosti, ko nima spretnosti, veščin in znanja, da bi si sam znal in zmogel zagotoviti minimalne pogoje za preživetje in s tem vsaj minimalno socialno varnost, ni mogoče pristajati na očitek tožene stranke o obstoju izključitvenega krivdnega razloga za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, da naj bi se sam spravil v tak položaj z nepremišljenimi ravnanji v preteklosti. Pri reševanju konkretnega življenjskega primera je potrebno upoštevati tožnikove individualne lastnosti in sposobnosti, ki so takšne, da si sam ni zmožen zagotoviti eksistenčnih pogojev za golo preživetje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 10. 2016 in prvostopenjsko št. ... z dne 24. 8. 2016 v prvem in tretjem odstavku izreka ter v tem obsegu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje (I. tč. izreka). Toženo stranko je zavezalo, da v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe po pristojnem centru za socialno delo tožniku izda nov upravni akt o denarni socialni pomoči in pravici do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (II. tč. izreka). Presodilo je, da izpodbijana zavrnilna upravna akta nista pravilna, niti zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Napačno je stališče sodišča, da porabe kupnine od stanovanja za poplačilo dolgov ni mogoče obravnavati kot krivdni razlog za zavrnitev pravice do denarne socialne pomoči. V predmetni zadevi je podan krivdni razlog iz 11. točke 2. odstavka 28. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih1 (ZSVarPre) saj je tožnik prodal stanovanje za kupnino v višini 52.000,00 EUR ne da bi izkazal namensko porabo teh sredstev in si s prodajo izboljšal materialnega položaja, temveč je poplačal dolgove, ki so izvirali iz njegovih preteklih nepremišljenih dejanj. Ni bistveno, kdaj je tožnik odsvojil nepremičnino ID ..., niti da je bil prejemnik denarne socialne pomoči od 1. 3. 2002. Bistveno je, da je bila po nadgradnji obstoječih zbirk podatkov na podlagi 51. člena ZUPJS-a, odsvojitev nepremičnine v sistemu zaznana ob odločanju o zahtevi z dne 12. 8. 2016. Stališče sodišča, da porabe kupnine od prodanega stanovanja za poplačilo dolgov ni mogoče šteti za krivdni razlog je v nasprotju z načeli pravične razdelitve javnih sredstev, ekonomičnosti in subsidiarnosti. Določbo 28. člen ZSVarPre je potrebno interpretirati na način, da določa pozitivna ali negativna ravnanja upravičenca pri ustvarjanju pogojev oz. okoliščin, zaradi katerih mora zaprositi za denarno socialno pomoč. Tožnik je z odsvojitvijo nepremičnine izpolnil izključitveni krivdni razlog, saj je v dolžniško upniška razmerja stopil na podlagi nepremišljenih odločitev in za njih v celoti odgovarja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane ugoditvene sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pisni odpravek sodbe je utemeljen s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi materialnopravnimi razlogi, zato je na pritožbeno izvajanje potrebno poudariti predvsem naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za spor o pravici do denarne socialne pomoči in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, saj je bila tožnikova zahteva, vložena 12. 8. 2016 v predsodnem upravnem postopku zavrnjena z utemeljitvijo obstoja izključitvenega krivdnega razloga.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje, je podana v ZSVarPre. Po splošni določbi 2. člena ZSVarPre je denarna socialna pomoč namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati. Sicer je glede na 1. odstavek 6. člena ZSVarPre vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživljanje sebe in svojih družinskih članov. Kdor si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih, ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati ali na drug način, ima pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določeni s tem zakonom (2. odstavek 6. člena ZSVarPre). Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki si zase in svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati in so uveljavile pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitve in olajšav, ter izpolnjujejo druge pogoje po zakonu (3. odstavek 6. člena ZSVarPre).

7. ZSVarPre seveda določa tudi krivdne razloge, ki izključujejo pravico do denarne socialne pomoči. Po 1. odstavku 28. člena ZSVarPre namreč do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla oziroma je lahko vplivala, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oz. privedejo do zaposlitve ali do drugega načina izboljšanja socialnega položaja. Kot krivdni razlog je v 11. točki 2. odst. 28. člena ZSVarPre določena izguba sredstev za preživljanje oziroma kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne iz razlogov, na katere je oseba sama vplivala. Vendar v okoliščinah konkretnega primera ni izpolnjeno dejansko stanje iz cit. abstraktne norme iz razlogov, ki so prepričljivo ugotovljeni in utemeljeni v izpodbijani sodbi.

8. Zmotno in zato nesprejemljivo je vztrajanje tožene stranke na materialno pravni interpretaciji 11. tč. 2. odstavka 28. člena ZSVarPre, kot jo je v okoliščinah konkretnega primera uporabila v predsodnem postopku. To toliko bolj, ko tožnik nima prav nobenih dohodkov ne premoženja za preživljanje, da je socialno ogrožen, in da mu denarna socialna pomoč predstavlja edini vir za preživetje.

9. Sodišče prve stopnje je v skladu z 8. členom ZPP metodološko pravilno in prepričljivo ocenilo izpoved tožnika, pisno pojasnilo socialne delavke Centra za socialno delo A. ter razpoložljivo listinsko dokumentacijo. Dejanskih zaključkov sodišča, da je tožnik 23. 8. 2012 prodal stanovanje za približno 52.000,00 EUR da je lahko vrnil dolg fizični osebi, od katere si je leta 2008 sposodil denar in mu je grozila s smrtjo, da je od preostanka kupnine kupil bivalno prikolico na Hrvaškem v vrednosti 8.500,00 EUR, v njej živel 1 leto, nato pa moral zapustiti Hrvaško, ker ni imel dovoljenja za bivanje, in da je prikolica, ki je praktično brez vrednosti, ostala na Hrvaškem, pritožba niti ne prereka. Ne zanika niti ugotovitve, da tožnik denarno socialno pomoč prejema že od leta 2002, in da je njegova življenjska situacija z vidika materialnega položaja vseskozi zelo težka. Gre za socialno ogroženo osebo, ki se po prepričljivih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča vrti v začaranem krogu, saj nima podpornega okolja, spretnosti in veščin ter znanja, da bi živela drugače. To potrjuje tudi dejstvo, da je bil nad tožnikom 12. 11. 2015 uveden osebni stečaj, da se je po vrnitvi v Slovenijo vselil v stanovanje B., kjer so bivanjske razmere zelo slabe, saj najemniki živijo v sobah, velikih 6 kvadratnih metrov, in da se je po enoletnem zdravljenju odvisnosti umaknil iz nečloveških razmer tako, da se je preselil na drug naslov, kjer mora plačevati najemnino.

10. V takšnih okoliščinah konkretnega primera pa ob upoštevanju tožnikovih osebnostnih lastnosti, ko enostavno nima spretnosti, veščin in znanja, da bi si sam znal in zmogel zagotoviti minimalne pogoje za preživetje in s tem vsaj minimalno socialno varnost, ni mogoče pristajati na očitek tožene stranke o obstoju izključitvenega krivdnega razloga, ker da se je sam spravil v tak položaj z nepremišljenimi ravnanji v preteklosti. Pri reševanju konkretnega življenjskega primera je potrebno upoštevati tožnikove individualne lastnosti in sposobnosti, ki so po prepričljivi ugotovitvi sodišča prve stopnje takšne, da si sam ni zmožen zagotoviti eksistenčnih pogojev za golo preživetje.

11. Ker tudi po presoji pritožbenega sodišča zavrnilna upravna akta nista pravilna in zakonita, sta z izpodbijano sodbo utemeljeno odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje z odreditvijo, da se izda nov upravni akt o denarni socialni pomoči in pravici do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Pritožbo tožene stranke je potrebno kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008.