Jedro

Tožnik v predmetni zadevi uveljavlja vračilo trošarine za porabljeni zemeljski plin za sušenje kremenovega peska, kar ne predstavlja nadaljnje predelave v smislu 3. točke prvega odstavka 55. člena ZTro.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. V točki 1 izreka izpodbijane odločbe je Finančna uprava RS v ponovnem postopku zavrnila tožnikov zahtevek za vračilo plačane trošarine za 674.969,00 Sm3 zemeljskega plina, porabljenega v koledarskem letu 2013, ker ni zakonsko upravičen. O stroških postopka bo izdan poseben sklep (točka 2 izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik vložil zahtevek za vračilo plačne trošarine za koledarsko leto 26. 6. 2014 za porabljeno količino 1.062.329 Sm3 zemeljskega plina z opisom proizvodnih procesov, podatki o količinah proizvedenih izdelkov, opisom merjenja porabe zemeljskega plina za proizvodnjo in ogrevanje, kopijami računov in dokazil o plačilu, tlorisom proizvodnih procesov in razvodom plina ter dodatno še z opisom celotnega proizvodnega procesa in s shemo, opremljeno s podatki o masah porabljenih surovin in pridobljenih posameznih izdelkov. Finančni organ navaja določbe 4. točke prvega odstavka in petega odstavka 30. člena in 3. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o trošarini (v nadaljevanju ZTro). Po slednjem se trošarina ne plačuje od energentov, ki jih proizvajalec v svojih proizvodnih prostorih porabi za nadaljnjo predelavo oz. proizvodnjo netrošarinskih izdelkov ali drugih energentov in električne energije, razen če so bili uporabljeni kot pogonsko gorivo za transportna sredstva. Prvostopenjski organ navaja določbe Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (v nadaljevanju PZTro) in sicer prvi in tretji odstavek 36. člena, ki jih citira ter določbe Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti (v nadaljevanju Uredba) in prilogi I in II k Uredbi ter pojasnila Uredbe. V zvezi z navedbami tožnika glede postopka sušenja kremenovega peska se finančni organ opredeli tudi do Poročila P 1090/12-420-3 int B629/13 o preiskavi surovine in treh proizvodov iz podjetja A., ki ga je opravil B. 23. 12. 2013 (v nadaljevanju Poročilo), ki naj bi dokazoval upravičenost do vračila in podaja svoje ugotovitve (strani 7 in 8 obrazložitve). Po mnenju prvostopenjskega organa tudi po izvedenem postopku sušenja kremen ostaja še vedno v surovem stanju in niti mehanska niti toplotna obdelava ni spremenila njegove kemične ali kristalne zgradbe, zato v danem primeru ne gre za proces predelovalne dejavnosti, kot meni tožnik, saj ni nastal nov izdelek. Postopki pranja, separacije in sušenja izkopanih rudnin, konkretno imenovanega kremenovega peska (v delu, kjer so končni proizvodi kremenovi peski različnih granulacij, vključno s kremenovo moko), po mnenju finančnega organa ne spadajo v področje C (Predelovalna dejavnost) Uredbe, temveč v področje B (Rudarstvo), za kar finančni organ pojasni razloge in se opredeli do Poročila ZAG. Postopek pranja, separiranja in sušenja očisti surovino nezaželenih snovi, vendar samih kremenovih zrn, kljub procentualnemu povečanju (minerološka in kemična sprememba) kremena v izdelkih, ne spreminja v nobenem primeru. Kremenova zrna so ostala v isti obliki in skoraj v istem številu, le očiščena so nečistoč. Tožnik v predmetni zadevi uveljavlja vračilo trošarine za porabljeni zemeljski plin za sušenje kremenovega peska, kar ne predstavlja nadaljnje predelave v smislu 3. točke prvega odstavka 55. člena ZTro.

3. Pritožbeni organ se strinja z utemeljitvijo prvostopenjskega organa glede dejstev, zaradi katerih glede na terminologijo Uredbe v predmetni zadevi ne gre za predelavo materiala oz. za predelovalno dejavnost (Področje C), temveč za pripravo materiala za lažjo uporabo ali nadaljnjo predelavo. V ponovnem postopku se je finančni organ opredelil do navedb tožnika, s katerimi zatrjuje, da gre za predelovalno dejavnost po Uredbi in navedel relevantne okoliščine, da tehnološki proces pridobivanja suhega kremenovega peska predstavlja le dodatno delo za pripravo surovine in da gre za področje B (Rudarstvo).

4. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. V tožbi povzema dosedanji potek postopka. Tožnik meni, da je bilo dejansko stanje v zadevi napačno ugotovljeno in da so bila kršena pravila postopka. Prvostopenjski organ se v celoti ponovno opira na določbe Uredbe, po katerih naj bi sušenje kremenovega peska ne spadalo v področje C (Predelovalna dejavnost), ampak v področje B (Rudarstvo). Odločitev je v nasprotju z obrazložitvijo. Navaja, da v postopku sušenja kremenove surovine prihaja do kemičnih in fizičnih sprememb, in da gre za zapleten postopek sušenja kremenove surovine, pri katerem nastajajo trije novi končni proizvodi, in sicer kremenova moka, dva kremenova peska s trgovskimi nazivi, kot jih navaja. Do nastanka navedenih surovin je prišlo ravno zaradi predhodne kemijske in fizične obdelave. Postopek predelave poteka v 34 različnih fazah, v katerih se dodajajo različni aditivi, ki vplivajo na kemijsko in fizično spremembo surovine. Po prilogi II Uredbe in pojasnil Uredbe pomeni predelovalna dejavnost mehansko in kemično preoblikovanje surovin. Sklicuje se na zaključke iz Poročila Zavoda za gradbeništvo RS. Navedbe finančnega organa so pavšalne. Zrnavostna sestava analiziranih delcev jasno kaže, da je v surovini več finih delcev, ki so v procesu predelave izločeni, opazna pa je tudi velika razlika med surovino ter proizvodi pri ugotavljanju prostorske mase. Napačen je zaključek organa prve stopnje tudi glede difraktogramov. Navedbe finančnega organa, da so kremenovi kristali po postopkih pranja in sušenja fizikalno in kemično popolnoma nespremenjeni, je napačna. Iz Poročila jasno izhaja, da po vseh opravljenih analizah v procesu proizvodnje pride do sprememb mineraloških, kemičnih in fizikalnih lastnostih vhodne surovine in da se končni proizvodi razlikujejo od surovin. Prvostopenjski organ ni upošteval namena Uredbe. V postopku bi prvostopenjski organ moral angažirati ustrezno ustanovo (izvedenca), ki bi bodisi potrdila bodisi zavrgla trditve Zavoda za gradbeništvo RS. Po mnenju tožnika upravna organa ne razpolagata z ustreznim strokovnim znanjem in je potrebno za vprašanje ali tekom postopka predelave, ki je sestavljena iz 34 faz, tekom katere se dodajajo različni aditivi, pride do mehanskega in kemičnega preoblikovanja surovin ali ne, to ugotoviti z izvedbo dokaza z izvedencem. Navaja določbe 189. člena in 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v točki 1 izreka spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku za vračilo plačane trošarine za koledarsko leto 2013 ugodi in da se mu vrne plačana trošarina za količino 674.969,00 Sm3 porabljenega zemeljskega plina, v znesku 12.149,44 EUR, v roku 30 dni po vročitvi te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, ki so vsebinsko identične pritožbenim, in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z njenimi razlogi, kot tudi z razlogi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do vračila plačane trošarine na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZTro, po katerem se trošarina ne plačuje od energentov, ki jih proizvajalec v svojih proizvodnih prostorih porabi za nadaljnjo predelavo oz. proizvodnjo netrošarinskih izdelkov ali drugih energentov in električne energije, razen če so bili uporabljeni kot pogonsko gorivo za transportna sredstva. Finančni organ in toženka sta v predmetni zadevi zaključila, da gre za sušenje kremenovega peska, ki ne pomeni nadaljnje predelave oz. proizvodnje netrošarinskih izdelkov. Tožnikov proces ne štejeta za nadaljnjo predelavo oz. proizvodnjo netrošarinskih izdelkov, zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZTro za vračilo trošarine.

9. Tožnikove razloge, da sušenje kremenovega peska predstavlja mehansko in kemično spremembo vhodne surovine, kjer se pridobi tri nove proizvode, ki imajo svoja trgovka imena, in da gre za kemično in fizikalno spremenjene lastnosti in sestavo, ki jih pred predelavo niso imeli, ki jih je tožnik podprl z Poročilom Zavoda za gradbeništvo RS, iz katerega po mnenju tožnika izhaja, da gre pri njegovem postopku sušenja kremenovega peska za takšno mehansko in kemično preoblikovanje kremenovih peskov, da gre za postopek predelave oz. proizvodnje, ki sodi v področje C (Predelovalne dejavnosti) in ne za področje B (Rudarstvo) uredbe, sta argumentirano in obrazloženo zavrnila tako organ prve stopnje kot toženka. Sodišče se z njunimi razlogi strinja. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot toženka zavrača. 10. Oba organa sta se opredelila tudi do Poročila, s katerim tožnik utemeljuje svoje razloge, da gre v obravnavani zadevi za področje C (Predelovalne dejavnosti). Po presoji sodišča je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, saj sta oba upravna organa izhajala iz podatkov o tožnikovem procesu, ki jih je tožnik predložil in sta tudi pojasnila, zakaj ocenjujeta, da gre v obravnavanem primeru za razvrstitev v področje B (Rudarstvo), pri čemer sta se sklicevala na pravilne določbe Uredbe in njene priloge I in II ter njena pojasnila, ki sta jih tudi pravilno uporabila glede na ugotovljeno dejansko stanje. Iz Uredbe izhaja, da pomeni predelava izkopanih materialov mehansko, kemično in drugo nadaljnjo predelavo in obdelavo surovine, razen drobljenja, mletja, čiščenja, sušenja, separiranja in mešanja.

11. Pri separiranju in pranju surovine se s posebnim postopkom iz surovine izločajo materiali z manjšo granulacijo. Postopek pranja očisti surovino, kremenovih zrn pa ne spreminja, saj ta ostanejo v enaki obliki, so le očiščena nečistoč. V postopku pridobivanja kremenovega peska se kremenova surovina ni niti mehansko niti kemijsko preoblikovala, kar je pogoj za uvrstitev v predelovalno dejavnost (področje C), kamor se uvršča tudi proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov. Pravilno sta se opredelila tudi do Poročila, iz katerega res izhaja, da je v postopku pridobivanja kremenovega peska prišlo do spremembe mineraloške sestave vhodne surovine, vendar pa je iz opisa postopka razvidno, da je navedeno posledica postopka odstranjevanja nečistoč in ne kemijskih reakcij. Tudi sprememba zrnavosti sestavine je nastala zaradi postopka ločevanja oz. sejanja in ne zaradi kemijske oz. mehanske predelave. Sodišče se strinja z zaključkom obeh upravnih organov, da v obravnavani zadevi glede na terminologijo Uredbe ne gre za predelavo materiala (Področje C), marveč le za pripravo materiala za lažjo uporabo ali nadaljnjo predelavo in da gre pravilno za razvrstitev v področje B (Rudarstvo).

12. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da gre za kršitev postopka, ker prvostopenjski organ ni postopal po 189. člena ZUP in angažiral izvedenca ustrezne stroke, kot je predlagal tožnik. Sodišče ocenjuje, da je razlaga določb Uredbe v pristojnosti finančnega organa in toženke. Sodišče se strinja s stališčem obeh upravnih organov, da ima vsebina izrazov iz priloge II Uredbe pomen, kot je opredeljen v sami Uredbi in njenih pojasnilih. Predelava izkopanih materialov po Uredbi pa pomeni mehansko, kemično in drugo nadaljnjo predelavo in obdelavo surovine, razen drobljenja, mletja, čiščenja, sušenja, separiranja in mešanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi ne gre za predelavo, kar je organ prve stopnje tudi pojasnil in pri tem pravilno uporabil določbe Uredbe in njenih prilog I in II ter njena pojasnila ter pravilno razlagal vsebino in pomen izrazov Uredbe, ki jih je uporabil pri svoji odločitvi. Zato po presoji sodišča odločitev ni odvisna od tega, kaj bi ugotovil izvedenec tehnološke stroke, kot meni tožnik, kateri naj bi odgovoril na vprašanje ali pri sušenju kremenovega peska pride do mehanskega in kemičnega preoblikovanja surovin, kot meni tožnik, temveč od vsebine izrazov, ki jih opredeljuje Uredba, priloga I in II ter njena pojasnila, ki jih za potrebe carinskih in trošarinskih postopkov kot podlago za odločitev uporablja organ prve stopnje, saj izvedenec tehnološke stroke ne more vsebinsko tolmačiti izrazov, ki jih opredeljuje Uredba, priloga I in II ter njena pojasnila. Iz tega razloga tudi sodišče ni sledilo temu tožnikovemu dokaznemu predlogu.

13. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Po presoji sodišča sta upravna organa podala pravilno oceno predloženih dokazov, za kar sta navedla razloge, ki se jih da preizkusiti in se sodišče z njuno oceno strinja. Izpodbijana odločba ima vse elemente, kot jih določa 214. člen ZUP in jo je tudi mogoče preizkusiti.

14. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji finančni organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne toženka. Tožbene navedbe in ugovori so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato v ostalem sklicuje na razloge obeh odločb in jih ponovno ne navaja. Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, sodišče v postopku tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.