Jedro

Skupni stroški delitve solastnine se razdelijo v sorazmerju z velikostjo solastniških deležev (126. člen ZNP). Dejstvo, da je imela pritožnica BPP za povračilo stroškov postopka, še ne pomeni, da mora BPP plačati nasprotni stranki tisti del stroškov, ki v presežku založenih, odpade na pritožnico.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da mora nasprotna udeleženka plačati predlagateljema 378,55 EUR stroškov postopka.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo nasprotna udeleženka in uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Nasprotna udeleženka ima odločbo o brezplačni pravni pomoči z dne 15. 10. 2010, ko je bila oproščena vseh stroškov postopka. ZNP določa, da skupne stroške trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo solastniškega deleža. Vendar je bila nasprotna udeleženka oproščena plačila stroškov in tudi ima odločbo o izredni brezplačni pravni pomoči. Zato bi sodišče moralo delež izterjati iz sredstev Bpp in tudi 378,55 EUR, ki pripadajo po poračunavanju na delež nasprotne udeleženke ter bi Bpp vrnil to predlagateljema, kar sta plačala predujma. Sodišče je 849,58 EUR za izvedenca že plačalo iz sredstev Bpp, za ostalih 378,55 EUR, kar je po poračunavanju pa ne more naložiti nasprotni udeleženki. Odločba Bpp 2550/2010 ni razveljavljena in zato ne morejo biti stroški naloženi nasprotni udeleženki. Sodišče je tudi zagrešilo bistveno napako v postopku v zvezi s stroški izvedencev, saj je odločalo o stroških štirih izvedencev, pri tem pa je zavrglo mnenja treh in jih ni upoštevalo. To je vse nastalo po krivdi predlagatelja. To velja za stroške izvedenca J., B. in Z., saj je šlo v drugo smer odločanja. Sodišče se je odločilo odločati po ZVEtL in ne o klasični delitvi nepremičnine. Postopek je potekal 23 let po SPZ, nato pa je sodišče to opustilo in odločalo po ZVEtL-u. S tem je zavrglo tudi delo pooblaščencev kot tudi sredstva zastopanja. Predlagatelj je tik pred koncem spremenil pravno podlago in zato ti stroški ne morejo bremeniti nasprotne udeleženke. Sodišče je 15. 9. 2019 že izdalo sklep in nepremičnino razdelilo med solastniki. Odločilo je, da se o stroških odloči s posebnim sklepom. Sklep o stroških je sestavni del glavne stvari. Zato predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi.

3. Na vročeno pritožbo predlagajoča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločalo s posebnim sklepom N 55/1996 o glavni stvari, sedaj pa odloča še o stroških. Sklep N 55/1996 je pravnomočen, ker je bila pritožba nasprotne udeleženke zavržena kot prepozna. Proti temu sklepu višjega sodišča je sicer nasprotna udeleženka vložila revizijo, vendar o reviziji ni odločeno.

6. V taki procesni situaciji pritožbeno sodišče šteje, da je zadeva o glavni stvari pravnomočna in mora odločiti še o pritožbi proti stroškom. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi 126. člena ZNP, da skupne stroške delijo stranke v sorazmerju z velikostjo svojih solastninskih deležev. Pri tem je ugotovilo, koliko znašajo ti stroški. Ti stroški so bili za štiri izvedence v tem postopku. Pri tem je treba ugotoviti, da so stroški izvedenca J. bili odmerjeni s sklepom 5. 6. 1997, za Z. s sklepom 10. 1. 2003, izvedenca B. s sklepom 10. 2. 2012 in izvedenca D. s sklepom 14. 7. 2014 in 4. 10. 2019. Skupni stroški strank tako znašajo 3.570,41 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo deleže, ki jih imajo stranke na skupnih delih stavbe in napravah, saj je odločilo o etažiranju in skupnih delih stavbe v sedaj pravnomočnem sklepu. Delež pritožnice je tako 1009/2955 in torej znaša 1.219,12 EUR. Delež predlagateljev pa je 1946/2955 in znaša 2.351,00 EUR. Predlagajoča stranka je že založila in plačala 2.729,83 EUR. Nasprotna udeleženka pa 840,58 EUR. Tako sodišče pravilno ugotavlja, da mora po poračunu nasprotna udeleženka plačati predlagajoči stranki 378,55 EUR.

7. Pri tem na odločitev o stroških ne more vplivati sprememba pravne podlage, ki je nastopila med odločanjem na prvi stopnji. Ni mogoče zato naprtiti krivde predlagajoče stranke za nastalo pravno situacijo. Gre za skupne stroške in nobeni stranki ni mogoče očitati krivde, da so skupni stroški nastali.

8. Ostane še odgovor na vprašanje, ki ga zastavlja pritožba, ali mora te stroške plačati nasprotna udeleženka, ki ima odločbo o brezplačni pravni pomoči za zastopanje in kot sama v pritožbi navaja tudi za stroške postopka z odločbo Bpp 2550/2010, z dne 15. 10. 2010. Pritožnici je treba pojasniti, da vse odločbe Bpp učinkujejo za naprej oziroma za tista procesna dejanja in stroške, ki so nastali po izdaji odločbe. Republika Slovenija po Zakonu o brezplačni pravni pomoči1, povrne upravičencu do Bpp tiste stroške, s katerimi je po načelu uspeha uspel. V ZNP pa ne gre za princip uspeha, ampak delitev stroškov, ki jih morajo solastniki plačati. Ker je predlagajoča stranka založila več teh stroškov, mora po poračunu nasprotna udeleženka plačati predlagajoči stranki še manjkajočo razliko in to je 378,55 EUR. Pritožnica nima prav, ko meni, da bi ji sodišče moralo ta znesek naložiti Bpp oziroma Republiki Sloveniji, da to povrne predlagajoči stranki. Res je izvedenino v znesku 840,58 EUR sodišče poravnalo iz Bpp. Vendar je šlo za predujem, ki bi ga morala plačati nasprotna udeleženka. Ko pa gre za poračunavanje potrebnih skupnih stroškov, pa ni mogoče naložiti RS, da plača nasprotnim udeležencem tisti del, katerega bi morala plačati nasprotna udeleženka. Gre za poračunavanje skupnih stroškov in ne za pokrivanje stroškov, ki nastanejo med postopkom. Treba je tudi ugotoviti, da je za vse izvedence, razen za B. B., sodišče izdalo sklepe pred izdajo odločbe o Bpp za stroške. Ker ta odločba učinkuje za naprej in ne za nazaj, teh stroškov tako ne bi mogla nasprotna udeleženka uveljavljati, pa čeprav bi sama založila te stroške za izvedence.

9. Sodišče je o stroških odločilo posebej, ker sedaj to ZPP in v zvezi z njim ZNP dopušča (322. člen ZPP). Če pa pritožnica meni, da bi morala kaj od teh stroškov dobiti povrnjeno iz odločbe o Bpp, pa to lahko poskusi uveljaviti v ustrezni službi. V razmerju med pravdnima strankama pa ni mogoče naložiti službi za Bpp, da povrne stroške drugi stranki.

10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ne smiselno očitanih določb ZPP iz pritožbe, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

1 ZBPP, Ur. l. RS 48/21 in nadaljnji.