Jedro

Določbi 271. člena ZPIZ-1 in 190. člena ZPIZ-2 sta takorekoč (z izjemo nižanja iz velike malomarnosti na "navadno" malomarnost) enaki. Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2, na katerega tožnica v pritožbi opozarja, glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-1 resda dodatno določa, da sme zavod nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, zahtevati ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih (z novelo ZPIZ-2B je bilo dodano še, da to velja tudi za škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Vendar pa je izrecno navedeno tudi, da prej navedeno velja v primerih iz tretjega odstavka 119. člena ZPIZ-2 (odškodnina zaradi neobveščanja o spremembah okoliščin, ki se nanašajo na uživalce socialnih pravic), 190. člena ZPIZ-2 (odgovornost posameznika za škodo zavodu), 191. člena ZPIZ-2 (odgovornost delodajalca za škodo zavodu) in 192. člena ZPIZ-2 (izkjučitev kritja zavarovalnega primera).

Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 torej (glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-2) resda določa, da sme zavod terjati odškodnino brez omejitev, ki so določene v drugih zakonih (npr. v 18. členu ZOZP je določeno, da se morajo pred tem poplačati ostali oškodovanci v prometni nesreči), vendar ta določba po prepričanju višjega sodišča še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožnica od toženke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres plačanih nadomestil za invalidnost. Tako podlago daje šele novi 190a. člen ZPIZ-2, ki pa v konkretnem primeru ni uporabljiv, saj velja šele od 1. 1. 2016 dalje. Glede na navedeno tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da omejitev iz prvega odstavka 18. člena ZOZP vse od uveljavitve ZPIZ-2 ne velja več.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 4.692,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2014 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 65,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma spremembo izpodbijane sodbe tako, da sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka zavod, ki svoji zavarovanki, poškodovani v prometni nezgodi z dne 7. 6. 2003, izplačuje nadomestilo za invalidnost na podlagi odločbe št. 22 2039836 z dne 10. 8. 2011. Poškodbe iz navedene prometne nesreče so vzrok za zavarovankino invalidnost v višini 50 %. Tožnica zato v tem postopku od toženke, ki je zavarovalnica, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, zahteva plačilo, ki ustreza polovici višine izplačanih nadomestil za invalidnost v letih 2010, 2011, 2012 in 2013. Toženka se plačilu vtoževane terjatve protivi, sklicujoč se na določbi 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP, ki takšne regresne zahtevke zavoda omejuje le na sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter navaja, da je sorazmerni del prispevkov v znesku 457,72 EUR že poravnala tožeči stranki. Tožnica je drugačnega mnenja in sicer, da je podlaga za tožbeni zahtevek, vsaj za leto 2013, v določbah zakona, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje ZPIZ-21 , oziroma da je podlaga za njen zahtevek v določbi 18. člena ZOZP.

5. Tožeča stranka v pretežnem delu pritožbe navaja, da je tožeča stranka glede na 18. člen ZOZP upravičena do plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost oškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Navaja, da gre torej za izpad pričakovanih prihodkov oziroma prispevkov ter napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka to škodo s plačilom zneska 457,72 EUR že plačala in s tem izpolnila svojo obveznost po 18. členu ZOZP.

6. Po presoji pritožbenega sodišča ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (7. člen ZPP), kar pomeni, da so za predložitev procesnega gradiva sodišču, med katera sodijo tudi dejstva, ki tvorijo tožbeni temelj, odgovorne stranke. Tožeča stranka navede sklop dejstev, ki tvorijo historični dogodek, na katerem temelji tožbeni zahtevek. Iz dejanske podlage tožbenega zahtevka v tej pravdi pa izhaja, da tožeča stranka od tožene zahteva povračilo škode, ki ji je nastala z izplačevanjem nadomestil za invalidnost za leta od 2010 do 2013. Tako je tožeča stranka v tožbi tudi izrecno navedla, da "zahtevek v tej tožbi ne vključuje povračila sorazmernega dela prispevkov po 18. členu ZOZP, ampak gre za povračilo izplačanih nadomestil v preteklih letih in stroškov v zvezi s tem (drugi odstavek točke IV., 3. stran tožbe). V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka sicer pojasnila, da sorazmerni del stroškov, naveden v potrdilih o izplačanih dajatvah ne predstavlja sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v smislu 18. člena ZOZP, vendar pa v tej smeri ni spremenila tožbe tako, da bi tožbeni predlog oprla na novo dejansko podlago.

7. Ker tožeča stranka od tožene stranke s tožbo ni zahtevala sorazmernega dela prispevkov po 18. členu ZOZP, temveč povrnitev izplačanih nadomestil za invalidnost, tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede tega, da predstavlja plačani znesek 457,72 EUR prav to škodo, ne predstavlja pravno relevantnega dejstva. Glede na navedeno tudi tožeča stranka s pritožbenimi navedbami v zvezi z obračunom sorazmernega dela prispevkov ne more uspeti, saj sodišče, glede na razpravno načelo, v tem sporu ne more niti ne sme ugotavljati, ali bi bil utemeljen zahtevek tožeče stranke iz naslova sorazmernega dela prispevkov.

8. Pritožbeno sodišče je nadalje presojalo pritožbeni očitek zmotne uporabe določbe drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2. Za razmerja, za katera se je uporabljal ZPIZ-1, je bilo v sodni praksi zastopano enotno stališče, da je 18. člen ZOZP lex specialis v razmerju do 271. in 274. člena ZPIZ-1, četudi je ZPIZ-1 kasnejši predpis (prim. sodba VSRS III Ips 125/2014 z dne 19. 1. 2016, sodba VSRS III Ips 73/2014 z dne 11. 11. 2014, sodba VSL I Cpg 1628/2014 z dne 3. 12. 2014), kar pomeni, da so bili tožničini zahtevki omejeni glede na vrsto škode - od odgovornostne zavarovalnice je lahko zahtevala le sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ne pa regresa izplačanih nadomestil za invalidnost). Materialnopravno vprašanje, na katerega je potrebno odgovoriti je, ali so relevantne določbe ZPIZ-2 (predvsem 190. in 193. člen ZPIZ-2, 190a. člen ZPIZ-2 se v konkretnem primeru ne uporablja) spremenjene v tolikšni meri, da je tožnica na njihovi podlagi - drugače kot po ZPIZ-1 - upravičena od odgovornostne zavarovalnice zahtevati povračilo zaradi izplačanih nadomestil za invalidnost. 9. Po prepričanju višjega sodišča je odgovor nikalen. Določbi 271. člena ZPIZ-1 in 190. člena ZPIZ-2 sta takorekoč (z izjemo nižanja iz velike malomarnosti na "navadno" malomarnost) enaki. Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2, na katerega tožnica v pritožbi opozarja, glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-1 resda dodatno določa, da sme zavod nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, zahtevati ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih (z novelo ZPIZ-2B je bilo dodano še, da to velja tudi za škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Vendar pa je izrecno navedeno tudi, da prej navedeno velja v primerih iz tretjega odstavka 119. člena ZPIZ-2 (odškodnina zaradi neobveščanja o spremembah okoliščin, ki se nanašajo na uživalce socialnih pravic), 190. člena ZPIZ-2 (odgovornost posameznika za škodo zavodu), 191. člena ZPIZ-2 (odgovornost delodajalca za škodo zavodu) in 192. člena ZPIZ-2 (izkjučitev kritja zavarovalnega primera). V konkretnem primeru pa ne gre za nobenega od teh primerov.

10. Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 torej (glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-2) resda določa, da sme zavod terjati odškodnino brez omejitev, ki so določene v drugih zakonih (npr. v 18. členu ZOZP je določeno, da se morajo pred tem poplačati ostali oškodovanci v prometni nesreči), vendar ta določba po prepričanju višjega sodišča še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožnica od toženke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres plačanih nadomestil za invalidnost. Tako podlago daje šele novi 190a. člen ZPIZ-2, ki pa v konkretnem primeru ni uporabljiv, saj velja šele od 1. 1. 2016 dalje. Glede na navedeno tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da omejitev iz prvega odstavka 18. člena ZOZP vse od uveljavitve ZPIZ-2 ne velja več.

11. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zaradi česar je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 96/2012 in naslednji.