Jedro

Tožniku je bilo v spornem obdobju odrejeno zahtevnejše delo, to delo je dejansko opravljal, zato je upravičen do plačila po dejanskem delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 15. 5. 2009 do 31. 3. 2010 obračunati razliko v bruto plači med 14. in 25. plačnim razredom (skupaj s pripadajočimi dodatki) in za čas od 1. 4. 2010 do 25. 3. 2011 obračunati razliko v bruto plači med 15. in 25. plačnim razredom (skupaj s pripadajočimi dodatki) po posameznih mesecih kot izhaja iz I. točke izreka, od bruto zneskov odvesti razliko davkov in prispevkov ter neto zneske plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz I. točke izreka. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 911,95 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja in vztraja pri navedbah iz odgovora na tožbo ter pripravljalnih vlogah. Sodišče se je pri svoji odločitvi zlasti oprlo na izpoved tožnika ter na izpoved A. A., ki je bil v spornem obdobju tožnikov nadrejeni in je zatrjeval, da je tožnik dejansko opravljal dela, ki sodijo v delokrog višjega referenta za vojaške zadeve - višji referent II, kar pa je nepravilno. Izpovedi priče B. B. je sodišče sledilo le glede datuma, ko je priča v marcu 2011 od tožnika prevzela nekatera dela. Sodišče prve stopnje bi se moralo bolj opreti na izpoved priče B. B., ki je izpovedala, da je bilo prevzeto delo strokovno manj zahtevno in da je obseg teh del znašal manj kot 50 % njenega dosedanjega dela, za katero se zahteva višja izobrazba od srednješolske. Priča C. C. je potrdila delokrog tožnikovih opravil, ne pa delokroga višjega referenta za vojaške zadeve - višji referent II, zato je zaključek sodišča prve stopnje glede dokaza (A8) in delokroga višjega referenta za vojaške zadeve - višji referent II popolnoma napačen. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je tožnik v celotnem spornem obdobju dejansko opravljal vse naloge, ki sodijo v opis del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta. Tožena stranka meni, da sodišče ni sledilo listinskim dokazom, razen prilogi A8 in A12 in svoje ugotovitve opira zgolj na dva listinska dokaza. Poudarja, da uspešnosti ne gre enačiti z zahtevnostjo dela na določenem delovnem mestu. Dela različne zahtevnosti se ocenjujejo po enakih kriterijih in je zato v konkretni zadevi nedopustno sklicevanje sodišča na tak dokaz. Sodišče bi moralo upoštevati tudi druge listinske dokaze, iz katerih izhaja, da je delo, ki ga je opravljal tožnik v spornem obdobju, v skladu s pridobljeno izobrazbo tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal od 15. 5. 2009 do 25. 3. 2011. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bilo tožniku v spornem obdobju odrejeno zahtevnejše delo, da je to delo dejansko opravljal, zato je upravičen do plačila po dejanskem delu.

Tožnik je bil pri toženi stranki razporejen na delovno mesto „višji referent za vojaške zadeve“, v uradniškem nazivu višji referent II, s sklepom z dne 5. 5. 2009 razporejen na delovno mesto “sodelavec II“, v uradniškem nazivu sodelavec II. Tožnik je s tožbo uveljavljal plačilo po dejanskem delu , ker je v spornem obdobju opravljal enaka dela kot pred razporeditvijo.

Po tretjem odstavku 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji) lahko opravlja vojaško službo le tisti, ki izpolnjuje pogoje glede ustrezne izobrazbe. Tožnik za delovno mesto referent za vojaške zadeve ni izpolnjeval pogoja strokovne izobrazbe, zato je tožena stranka postopala pravilno, ko ga je razporedila na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe. Če pa je tožena stranka kljub temu, da je tožnika razporedila na ustrezno delovno mesto (glede na stopnjo izobrazbe), tožniku pa je še naprej odrejala delo, ki ga je opravljal pred razporeditvijo, tožnik pa je delo tudi opravljal, dolžna zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je tožnik dejansko opravljal dela višjega referenta za vojaške zadeve - višji referent II in v kakšnem obsegu. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, temelji na izpovedi tožnika in tožniku nadrejenega delavca A. A., ki je izpovedal, da je tožnik v spornem obdobju opravljal ista dela, kot pred razporeditvijo. Da je tožnik dejansko v spornem obdobju opravljal enaka dela izhaja tudi iz zapisa dogovorov v letnem pogovoru v letu 2009 in 2010, ki ju je opravil A. A., da tožnik kljub prerazporeditvi še vedno opravlja enaka dela. Tudi iz izpovedi priče C. C. izhaja, da je tožnik opravljal dela, ki sodijo v delokrog višjega referenta za vojaške zadeve - višji referent II. Dejstvo, da je B. B., kateri je tožnik predal delo, izpovedala, da je bilo delo, ki ga je prevzela od tožnika manj zahtevno, še ne pomeni, da delo, ki ga je tožnik opravljal do 25. 3. 2011, ni bilo enako delu, ki ga je opravljal pred razporeditvijo in ki je bilo uvrščeno v 25. plačni razred. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da za sporno zadevo ni relevantna izpoved priče B. B., ki je delo tožnika prevzela, vendar z dodatnimi zadolžitvami (ki so bile zahtevnejše), zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, da je svojo odločitev oprlo predvsem na izpoved priče A. A. in tožnika.

Vrhovno sodišče RS je že v več zadevah zavzelo stališče, da je delavec upravičen do plačila za delo, ki ga dejansko opravlja, ne glede na katero delovno mesto je razporejen. Tožnik je zahteval le plačilo za delo, ki ga je opravljal. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do višje plače - do plačila po delu, ki mu je bilo odrejeno, je odločitev sodišča prve stopnje, da mu je tožena stranka dolžna plačati za sporno obdobje razliko v plači med prejeto plačo in plačo po dejanskem delu, pravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).