Jedro

Iz sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-135/2005 z dne 23. 5. 2002 jasno izhaja, da se z njim do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje celotnega 3. poglavja ZFPPod, ki se nanaša na izbris gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije, tudi določbe o pravnih posledicah izbrisa, vključno s tistimi določbami ZGD, na katere se ta zakon sklicuje. To pomeni, da se zadrži tudi tek enoletnega roka, ki je predpisan v 2. odstavku 394. člena ZGD. Vsaka drugačna razlaga bi bila v nasprotju s tistim, kar je želelo doseči Ustavno sodišče, to pa je po eni strani preprečiti morebitno škodo, ki bi nastala zaradi izvrševanja teh določb dolžnikom, po drugi strani pa ustrezno zaščititi položaj upnikov, tudi s tem, da se zgolj odloži in ne (s skrajšanjem roka) zmanjša možnost ali celo prepreči uveljavljanje terjatev oziroma njihova prisilna izterjava.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Brežice izdal sklep o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov zoper družbenika oziroma dolžnika A.A. Odločil je, da se opravi prisilna izterjava dolžnega zneska obveznosti izbrisane družbe B. d.o.o. v skupnem znesku 948.772,84 SIT s pripadki vred. V izreku sklepa je davčni urad še zapisal, da je nastop izvršljivosti razviden iz seznama izvršilnih naslovov št. ... z dne 17. 11. 2005 po stanju na dan 23.l 6. 2003 z obračunanimi zamudnimi obrestmi do 23. 6. 2003 in št. ... z dne 17. 11. 2005, ki so sestavni del izpodbijanega sklepa (točka I izreka izpodbijanega sklepa). Pod točko II izreka izpodbijanega sklepa pa je Davčni urad Brežice v ponovnem postopku prisilne izterjave ugotovil, da iz knjigovodskih evidenc izhaja, da je davčni dolg izbrisane družbe dolžnik v celoti poplačal, zato se rubež 1/3 dolžniku pripadajočih osebnih prejemkov ne izvrši. Hkrati se ponovni postopek prisilne izterjave zoper družbenika ustavi, vsa opravljena dejanja v postopku pa se razveljavijo. Sklenilo je še, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v danem primeru uporabljiv Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, v nadaljevanju ZDavP). Družba B. d.o.o. je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem SRG št. ... z dne 9. 4. 2002 objavljenem v Uradnem listu RS, št. 38 z dne 29. 4. 2002, na podlagi 35. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, v nadaljevanju ZFPPod), izbrisana iz sodnega registra. Pri tem citira tudi 27. člen ZFPPod ter 394. člen ZGD, z upoštevanjem odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002, objavljene v Uradnem listu RS, št. 23/2002. Ugotavlja, da iz objave sklepa o izbrisu družbe B. d.o.o. izhaja, da je bil A.A. ustanovitelj oziroma družbenik izbrisane družbe in kot tak odgovoren za obveznosti izbrisane družbe. Z obvestilom z dne 8. 7. 2003 je bil pozvan, da v treh dneh od vročitve odločitve obvestila, plača zapadle neplačane davke izbrisane družbe. Ker slednjega ni storil je davčni organ, v skladu s 40. členom ZDavP začel postopek prisilne izterjave z dne 17. 9. 2003. Zoper omenjeni sklep se je tožnik pritožil, drugostopni davčni organ pa njegovi pritožbi ugodil. Prvostopni sklep je odpravil in zadevo vrnil davčnemu organu v ponovni postopek z obrazložitvijo, da mora davčni organ v ponovnem postopku izdati sklep o prisilni izterjavi, v skladu z določbami 43. člena ZDavP in 214. člena ZUP.

V ponovljenem postopku je davčni organ prve stopnje upošteval navodila drugostopnega organa, ter relevantno zakonodajo.

Ker iz knjigovodske kartice Davčnega urada Brežice izhaja, da je dolg izbrisane družbe v celoti poravnan, je bilo potrebno v ponovnem postopku, ob upoštevanju določbe 47. člena ZDavP, začet postopek prisilne izterjave hkrati tudi ustaviti, vsa opravljena dejanja v postopku pa razveljaviti.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. D... z dne 15. 2. 2010 pritožbi tožnika zoper izpodbijani sklep delno ugodilo. Sklep je spremenilo v navedbi tako, da se namesto sklep o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov glasi: sklep odpravi v 4. točki izreka ter hkrati spremeni izrek sklepa v 1. in 2. točki tako, da se le-ta pravilno glasita: ugotovi se, da je dolg družbenika A.A. po izbrisani družbi B. d.o.o., znašal po stanju na dan 23. 6. 2003, znašal glavnico in zamudne obresti na dan 23. 6. 2003 v skupnem znesku 3.954,99 EUR oziroma 947.772,84 SIT. Izvršilni naslovi za navedene obveznosti so razvidni iz seznama izvršilnih naslovov št. ... z dne 17. 11. 2005 in seznama zaostalih obveznosti št. DT ... z dne 17. 11. 2005, ki sta sestavni del tega sklepa. Davčni urad Brežice je v ponovnem postopku v zvezi z prisilno izterjavo ugotovil, da iz knjigovodskih evidenc izhaja, da je davčni dolg navedene izbrisane družbe, družbenik v celoti poplačal, zato se rubež ne opravi. V preostalem delu je drugostopni organ pritožbo zavrnil, hkrati z zahtevo za povračilo stroškov vred. V obrazložitvi pojasnjuje, da ZFPPod ob upoštevanju 499., 493, in 496. člena Zakona o finančnem poslovanju, v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07, v nadaljevanju ZFPPIPP) določa v 27. členu, da z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra, le-ta preneha. V tem primeru se šteje, da so družbenik oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavi z vsebino, določeno v 1. odstavku 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 15/05, v nadaljevanju ZGD). Prevzem obveznosti oziroma dolga po 394. členu ZGD pomeni, da novi dolžnik vstopi v položaj prejšnjega. Takšen pomen ima namreč tudi prevzem obveznosti na podlagi 4. odstavka 27. člena ZFPPod. Sama narava sporne terjatve se zaradi prevzema obveznosti ne spremeni, kar pomeni, da gre še vedno za davčno terjatev in s tem za upravno stvar v smislu 2. člena ZUP. To pa pomeni, da lahko po dosedanji ureditvi davčni organ že začeti davčni postopek proti družbi, po njenem izbrisu in ob pogojih iz 1. odstavka 50. člena ZUP, v zvezi s 5. odstavkom 1. člena ZDavP, nadaljuje. Ustavno sodišče je z odločbo, št. U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 58/07) odločilo, da sta 1. in 3. točka ZFPPod-B v neskladju z Ustavo RS, 2. in 4. člen pa je razveljavilo. Pri tem je tudi odločilo, da se sodni in upravni postopkih začeti zoper družbenike izbrisanih družb, pred uveljavitvijo ZFPPod-B nadaljujejo in končajo po določbah ZFPPod. Davčni organ je tako lahko uveljavil terjatev od družbenika po naslednjimi tremi pogoji: da gre za osebo s statusom družbenika, da je izterjava pravočasna ter da gre za družbenika, ki je odgovoren za obveznosti družbe. Izbris družbe B. d.o.o. je bil objavljen 29. 4. 2002 v Uradnem listu. Davčni organ sicer lahko terjatev družbenika terja v letu enega dni od objave izbrisa družbe iz registra, vendar je v tej zadevi potrebno upoštevati, da so bili na podlagi sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 23. 5. 2002, objavljenem v Uradnem listu RS dne 7. 6. 2002, prekinjeni vsi pravdni in izvršilni postopki, začeti zoper družbenike tistih družb, ki so bile izbrisane, na podlagi določbe 3. poglavja ZFPPod in katerih temeljna odgovornost so 4. in 5. odstavek 27. člena ZFFPod ter 6. odstavek 580. člena ZGD. Novih postopkov pa ni bilo mogoče začeti. Glede na navedeno je bil rok za uvedbo prisilne izterjave podaljšan za čas zadržanja izvršitve 3. poglavja ZFPPod do končne odločitve Ustavnega sodišča dne 9. 10. 2002, objavljene v Uradnem listu 4. 11. 2002. Rok enega leta se je tako podaljšal za 150 dni. Rok za uveljavitev terjatev zoper pritožnika kot družbenika izbrisane družbe se tako ni iztekel 29. 4. 2004, pač pa se je podaljšal za nadaljnjih 150 dni. To pa pomeni, da je prvostopni organ pravočasno uveljavljal terjatev tudi s sklepom z dne 17. 9. 2003, ki je bil pritožniku vročen 18. 9. 2003. V danem primeru je tako davčni organ pravočasno uveljavljal terjatev za omenjeni dolg, saj je bil pritožniku izdan sklep z dne 8. 7. 2003, pritožniku pa vročen pred iztekom enoletnega roka ob upoštevanju navedenih 150 dni podaljška. Izpodbijani sklep predstavlja nadaljevanje postopka davčne izvršbe. Prvostopni organ je tako svojo terjatev uveljavljal pravočasno, ne glede na to, ali je bila izterjava uspešna ali ne. Iz objave v Uradnem listu RS št. 28/02 je tudi razvidno, da je bil pritožnik edini ustanovitelj izbrisne družbe in njen direktor. Gre za eno osebno gospodarsko družbo, ki je po presoji pritožbenega organa imel vpliv na poslovanje izbrisane družbe. Zato je tudi odgovoren za njene obveznosti, čemur pa pritožnik niti ne ugovarja. V nadaljevanju davčni organ druge stopnje citira še 40. do 43. člen ZDavP. Ker se v dani zadevi prisilna izterjava ne opravi, je pritožbeni organ, glede na to, upoštevaje spremembo izreka izpodbijanega sklepa v točki I in II zgolj ugotovil kolikšen je bil dolg iz naslova glavnice in zamudnih obresti po stanju na dan 23. 6. 2003, pri čemer v znesek niso zajeti stroški prisilne izterjave. Sklep, s katerim so bili pritožniku naloženi, je bil namreč odpravljen s strani pritožbenega organa. V omenjeni zadevi pa tudi ni razloga za njihovo naložitev, saj se prisilna izterjava dejansko ni opravila. Pritožbeni organ je zato v nakazani smeri izrek prvostopnega sklepa pod I in II ustrezno spremenil. Pritožbeni organ v nadaljevanju ugotavlja, da imata seznam izvršilnih naslovov oziroma zaostalih obveznosti, ki sta sestavna dela izpodbijanega sklepa sestavine, kot jih določa 44. člen ZDavP. Ugotavlja tudi, da je nepravilno navedena izvršljivost nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča po seznamu zaostalih obveznosti z dne 17. 11. 2005, št. ..., ki pa na zadevo ne vpliva tako, da bi bilo potrebno zaradi te izpodbijani sklep odpraviti. Pri tem pritožniku še pojasnjuje, da na podlagi 46. člena ZDavP s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Glede ugotavljanja zastaranja je potrebno uporabiti določbe zakona, ki urejajo davčni postopek. Zakon o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88) je določil triletni zastaralni rok za izterjavo davkov in obresti ter stroškov prisilne izterjave ter absolutno zastaranje v šestih letih. Omenjene določbe pa so prenehale veljati z začetkom uporabe ZDavP, kar se je zgodilo 1. 1. 1997. Tudi Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, v nadaljevanju ZDoh/93), ki je določal zastaralne roke v 107. členu, je z začetkom uporabe ZDavP, glede določb, ki se tičejo zastaranja, prenehal veljati. Glede zastaranja je bilo torej potrebno uporabiti 96. in 97. člen ZDavP. Najstarejše davčne obveznosti so nastale v letu 1995, kar pomeni, da bi pravica do izterjave teh terjatev zastarala s potekom 31. 12. 2000. Ker pa je bilo v omenjeni zadevi opravljeno dejanje, katerega namen je bila izterjava, je bil relativni petletni zastaralni rok pretrgan. V danem primeru se je namreč vršila nepretrgana kontinuiteta izterjave obveznosti pri Agenciji za plačilni promet, Podružnica Krško, za izterjavo spornih obveznosti, ki so postale izvršljive v letu 1995. Zato ni bilo potrebno izdati posebnega sklepa o prisilni izterjavi, temveč se je izvršba opravljala na podlagi izdanega naloga. Tako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sodbi opr. št. U 19/2003 z dne 15. 2. 2005. V času od 19. 4. 2002, ko je bilo zastaranje zadnjič pretrgano, ter do vročitve sklepa o prisilni izterjavi z dne 17. 9. 2003, petletni zastaralni rok še ni potekel. Prav tako do vročitve izpodbijanega sklepa tudi ni potekel absolutni desetletni zastaralni rok. To pa pomeni, da tudi, če bi se z izpodbijanim sklepom zoper pritožnika ponovno uvedel postopek prisilne izterjave, le-ta ne bi bila prepozna. Zastaranje pravice do izterjave do dejanskega poplačila v letu 2004 tako ni nastopilo za obveznosti po seznamu z dne 17. 11. 2005, tudi ne glede na obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. S slednjim je prvostopni organ uvedel postopek prisilne izterjave dne 24. 11. 1997, vročenim 26. 11. 1997. Hkrati je bil citirani sklep v vrstnem redu za poplačilo do dne 25. 7. 2001, terjalo pa se je med drugim obveznosti, ki so v omenjenem seznamu navedene z izvršljivostjo v letu 1995 do 1997. Glede nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pritožbeni organ še dodaja, da tudi za obveznosti iz tega naslova, ki so zapadle v plačilo ter postale izvršljive v letu 1998, ob poplačilu ni bilo zastaranja. Tek zastaralnega roka se je pričel 1. 1. 1999, pretrgan pa je bil z vročitvijo sklepa dne 17. 9. 2003, kar velja tudi za kasneje zapadle in izvršljive obveznosti iz tega naslova. Za nobeno izmed obveznosti, tako za davke kot zamudne obresti od njih, za katere je bil pritožnik terjan s sklepom z dne 17. 9. 2003, še ni nastopilo zastaranje, niti ni do slednjega prišlo v letu 2004, ko so bile obveznosti v celoti poplačane. Z izpodbijanim sklepom pa se zgolj ugotavlja kolikšen je bil dolg po stanju na dan 23. 6. 2003, saj glede na poplačilo v letu 2004 ni več razloga za uvedbo izvršbe. Določbe glede zastaranja ne določajo posebnega roka za zastaranje zamudnih obresti, kot to smiselno izhaja iz navedb pritožnika. Za te namreč velja takšen zastaralni rok, kot za sam davek.

Po mnenju tožnika je odločitev davčnega organa neosnovana in nesprejemljiva. Zaradi prepozno začetih postopkov, davčni organ sploh ni bil upravičen začeti kakršnegakoli postopka zoper tožnika. Zato bi bilo potrebno vse sklepe in odločbe toženih strank v celoti razveljaviti. Davčni organ je bil prekludiran v svojih zahtevi, da se od bivšega družbenika B. d.o.o. izterja dolg od prvotnega davčnega dolžnika, saj je ZGD v 2. odstavku 394. člena ZGD jasen. Navedeno zakonsko določilo namreč določa enoletni rok, v katerem morajo upniki uveljaviti svoje terjatve do bivših družbenikov. Stališče davčnih organov, da je bil na podlagi sklepa Ustavnega sodišča rok za uvedbo prisilne izterjave podaljšan za 150 dni, je zmotno. V konkretnem primeru se prekinitve postopkov ne more upoštevati, saj se prekinitev nanaša samo na začete postopke zoper družbenike. Tožena stranka je imela možnost začeti postopek zoper tožnika vse od 29. 4. 2003, torej več kot pet mesecev po tem, ko je bila odločitev Ustavnega sodišča že objavljena. V danem primeru tudi ne velja stališče tožene stranke o prekinitvi postopka za dodatnih 150 dni, pač pa bi se lahko za 150 dni od odločitve Ustavnega sodišča podaljšal rok za uveljavljanje terjatev zgolj v primeru, če bi se ta rok sicer iztekel do odločitve Ustavnega sodišča. Nikakršne logike pa ni v tem, da bi se rok, ki se sploh ne izteče v času odločanja, podaljševal še za dodatno obdobje. Jasno je, da bi tožena stranka kakršnekoli postopke zoper tožnika morala začeti v roku enega leta od objave izbrisa družbe v Uradnem listu, to je 29. 4. 2003, česar pa ni storila. Sicer pa je ob uvedbi postopka proti tožniku nastopilo tako relativno kot absolutno zastaranje možnosti izvršitve. Tožnik se tudi ne more strinjati z vsebino obveznosti, ki naj bi jo dolgoval toženi stranki, saj za izterjavo obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni bilo osnove. Pa tudi sicer pred samo izvršitvijo ni prejel nikakršnih seznamov izvršilnih naslovov, da bi jih lahko preizkusil. Tožnik se namreč ne more strinjati z obrazložitvijo drugostopnega organa, da s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Družba B. d.o.o. kot ne uporabnik prostorov ni mogla biti zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožnik se tudi ne more strinjati z obrazložitvijo organa v zvezi z obrestnim delom terjatve. Povsem jasno je, da gre za zastarano obveznosti. Tudi glede preostalih obveznosti je razvidno, da se skoraj v celoti nanašajo na obresti. Obresti so večkrat presegle višino same glavnice, kar pa se nikakor ne bi smelo dopustiti. Gre za očitno obrestovanje obresti, ki je v nasprotju s pravnim redom RS. Tožnik je izrecno ugovarjal uvedbi davčnega postopka za izterjavo obresti, ker gre za zastaranje obresti, katerih uveljavljanje je že zastaralo. Glede na veljavno zakonodajo v času nastanka obveznosti, bi za dolgove družbe B. d.o.o. lahko odgovarjala le družba sama.

Povsem neutemeljena je tudi odločitev sodišča, da tožniku ne pripada povrnitev stroškov v zahtevani višini, saj je popolnoma jasno, da je v zadevi delno uspel. Z drugostopno odločbo je bil namreč prvostopni sklep povsem spremenjen.

Glede na navedeno sodišču predlaga, naj se izpodbijani sklep v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi ter odloči, da dolg tožeče stranke ne obstaja, s tem pa tudi ne možnost izterjave takšnega dolga. Tožena stranka pa naj tožniku povrne tako stroške upravnega kot sodnega postopka, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00-60 izhaja, da Ustavno sodišče ni prekinilo zgolj že začetih postopkov, temveč tudi novih ni bilo mogoče začeti. Samo Ustavno sodišče pa je tudi pojasnilo, da ima 2. točka izreka odločbe učinek zadržanja teka zastaranja po 361. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ). Tožeči stranki je bilo že v sami odloči organa druge stopnje pojasnjeno, stališče glede zastaranja kot tudi glede tega, da v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov, ki se izvršujejo. Prav tako v zakonu ni določeno, da bi moral biti pred postopkom izvršbe dolžniku, v tem primeru pa družbeniku izbrisane družbe, vročen seznam zaostalih obveznosti. Iz spisa zadeve pa je vendarle tudi razvidno, da je prvostopni organ tožeči stranki pred uvedbo izvršbe vročil poziv na plačilo neporavnanih obveznosti z dne 8. 7. 2003, na katerega pa se tožeča stranka ni odzvala. Tožeča stranka pa podaja zgolj pavšalne navedbe glede obresti, ko z ničemer ne pojasni, na kakšni podlagi naj bi te zastarale do izdaje sklepa o izterjavi, niti ne utemelji navedb glede višine le-te. Glede stroškov postopka pa tožena stranka še dodaja, da je tožeča stranka uspela v zanemarljivem delu in sicer z 0,11 % celotnega zneska, medtem ko se zanjo glede višine dolga zgolj s samo spremembo izreka ni nič spremenilo. Podobno je presodilo tudi Upravno sodišče RS v zadevi U 349/2006 z dne 6. 5. 2008. Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanj ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Tudi v upravnem sporu ostaja enako, kot v upravnem postopku, med strankama sporen rok za uvedbo prisilne izterjave, z njim povezano zastaranje oziroma obstoj samega dolga. V tem pogledu se je, tako prvo in zlasti drugostopni organ izčrpno izrazil ter navedel tudi pravilne dejanske in pravne razloge za odločitev. Zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge izpodbijanih odločb, v smislu 71. člen ZUS-1 v celoti sklicuje.

V zvezi s tožbenimi navedbami pa le še dodaja, da je iz sklepa Ustavnega sodišča, št. U-I-135/2005 z dne 23. 5. 2002, na katerega se sklicuje tudi tožnik, povsem jasno, da se z njim do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje celotnega 3. poglavja ZFPPod, ki se nanaša na izbris gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije. S tem se zadržijo tudi določbe o pravnih posledicah izbrisa, vključno s tistimi določbami ZGD, na katere se ta zakon sklicuje. Med temi je tudi določba o roku za uveljavljanje terjatev. To pa pomeni, da se po navedenem sklepu zadrži tudi tek enoletnega roka, ki je predpisan v 2. odstavku 394. člena ZGD in s tem izvrševanje tudi te določbe. Vsakršna drugačna razlaga bi bila, po presoji sodišča, v nasprotju s tistim, kar je želelo doseči Ustavno sodišče, ko je izvrševanje določb zadržalo. To pa je, po eni strani preprečiti morebitno škodo, ki bi nastala zaradi njihove izvršitve dolžnikom, po drugi strani pa ustrezno zaščititi tudi položaj upnikov, tudi s tem, da se zgolj odloži in ne (s skrajšanjem roka) zmanjša možnost ali celo prepreči uveljavljanje terjatev oziroma njihova prisilna izterjava.

V zvezi z odločitvijo upravnega organa, da tožniku ne pripada povrnitev stroškov v upravnem postopku, pa sodišče pripominja naslednje. V smislu 2. odstavka 113. člena ZUP gredo v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno. Da je bilo v omenjenem postopku tako, med strankama ne more biti sporno, saj slednje izhaja že iz same vložene tožbe. Tožnik namreč vlaga tožbo zoper celotno odločitev organa prve stopnje v zvezi z odločbo organa druge stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Dejstvo, da je bila izpodbijana prvostopna odločba delno spremenjena, pa v danem primeru ne pomeni, da se je postopek končal za stranko ugodno, saj je prišlo do delno spremenjene odločbe po postopkovni in ne po vsebinski plati. V danem primeru se je namreč ugotovilo, da je dolg tožeče stranke obstajal, dejstvo poravnave omenjenega dolga pa je ostala dolžnost tožnika.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo, na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi člena 25/4 ZUS-1.