- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSRS Sodba II Ips 35/2025pomembnejša odločba
ECLI:SI:VSRS:2025:II.IPS.35.2025 Civilni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Zahteva po tako opravljeni dolžnosti ni contra legem, torej v nasprotju z nacionalno pravno ureditvijo pojasnilne dolžnosti v 6. in 7. členu ZpotK. Kot že pojasnjeno, se vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, presoja ob upoštevanju celotne pravne ureditve - poleg 6. in 7. člena ZPotK tudi določb o nepoštenosti pogodbenega pogoja, načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ ter meril SEU v zvezi z Direktivo 93/13. Zato ni mogoče pritrditi toženkini tezi o prepovedanem retroaktivnem širjenju pravnega standarda.
Izrek
I.Revizija se zavrne.
II.Toženka mora tožnikoma v roku 15 dni povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 615,98 EUR.
Obrazložitev
Oris zadeve
1.Tožnika (prva tožnica - kreditojemalka in drugi tožnik - solidarni porok) sta zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe št. 170106/5 o dolgoročnem stanovanjskem kreditu z valutno klavzulo CHF z dne 5. 4. 2005 v znesku 4.950.000 SIT, kar je tedaj znašalo 20.655,98 EUR, z rokom vračila v 240 anuitetah, z določeno obrestno mero 6 mesečni libor + 3,26 % fiksni pribitek in z efektivno obrestno mero 4,45 % letno. Zatrjevala sta, da jima toženka ni predstavila vseh tveganj kreditiranja z valutno klavzulo CHF. V nadaljevanju postopka sta umaknila tožbo v dajatvenem delu in glede celotnega podrednega zahtevka, s čimer je toženka soglašala.
Dosedanji potek postopka
2.Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost kreditne pogodbe št. 170106/5 z dne 5. 4. 2005. Pravdni postopek je delno ustavilo glede plačila 1.642,40 EUR in glede podrednega tožbenega zahtevka za razvezo kreditne pogodbe in plačilo zgoraj navedenega zneska. Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov. Presodilo je, da sta tožnika s toženko sklenila kreditno pogodbo z valutno klavzulo, ker jima je bila predstavljena kot najugodnejši način kreditiranja. Svojo presojo, da toženka tožnikoma (čeprav sta se tudi sama zagotovo zavedala določenih tveganj kredita) ni dobroverno izpolnila pojasnilne dolžnosti, je oprlo na izpovedbe tožnikov, tedanje bančne referentke, pisne izjave drugih kreditojemalcev ter na izpovedbo predstavnika Banke Slovenije. Slednji je izpovedal, da so pri Banki Slovenije od leta 2004 opažali porast posojil v CHF, zato so komercialne banke v letu 2006 opozorili na večjo tveganost kreditov v CHF. Sodišče je sicer verjelo bančni referentki, da je tožnici predstavila valutno in obrestno tveganje, vendar pa je presodilo, da iz njene izpovedbe ne izhaja opozorilo o visoki stopnji tveganja in potencialnih znatnih negativnih posledicah za finančne obveznosti potrošnika.
3.Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in je (v izpodbijanjem delu I. in IV. točke) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vsaki od strank je naložilo kritje svojih stroškov postopka. Pritrdilo je ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožnika nista bila seznanjena z neomejenim tveganjem, ki sta ga prevzela. Poudarilo je, da toženkino opozorilo o obstoju valutnega tveganja (brez pojasnila o možnih razsežnostih) ni zadostno. Presojo je oprlo na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 8/2022 in pravo EU, kot ga razlaga Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) in velja ex tunc. Zavrnilo je toženkino pritožbeno tezo, da bi moralo sodišče pri presoji pojasnilne dolžnosti upoštevati le določbe Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK). Pravna podlaga za odločitev ne temelji na n0veli ZPotK-B (iz novembra 2007, torej po sklenitvi kreditne pogodbe), ki je vnesla dodatno zahtevo po opozorilu, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil. Tako bi toženka ob upoštevanju temeljnih načel morala ravnati že po normativni ureditvi, veljavni v času sklenitve pogodbe. Presojo o (dobroverno) izpolnjeni pojasnilni dolžnosti je treba opraviti tudi na podlagi vrednostnih meril, ki jih poleg ZPotK in Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) vsebujejo tudi temeljna načela Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Z odločitvijo zato ni bilo kršeno načelo prepovedi retroaktivnosti. Prvostopenjskemu sodi610du je tudi pritrdilo, da pogodbena mo7Enost konverzije ni odpravila nepo61tenosti pogodbenega pogoja, ker od nepou0Denega potro61nika ni mo7Eno pri0Dakovati pravilne uporabe mo7Enosti konverzije in ker je na podlagi 326. 0Dlena OZ prenovitev brez u0Dinka, 0De je bila prej61nja obveznost ni0Dna.
Dopu10Deno revizijsko vpra61anje
4.Vrhovno sodi610De je s sklepom II DoR 386/2024 z dne 19. 2. 2025 na predlog to7Enke dopu10Dilo revizijo glede vpra61anja: Ali je dopustno vsebino pojasnilne dol7Enosti, kot jo je opredeljevala relevantna zakonodaja v 0Dasu sklenitve kreditne pogodbe, naknadno raz1irjati s pomo0Djo pravnih standardov, ki jih sodi610Da naknadno napolnijo v vsakem primeru posebej?
Povzetek navedb strank v revizijskem postopku
5.To7Enka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kr61itve dolo0Db pravdnega postopka, ker da sodbi sodi610D ni7Ejih stopenj nista obrazlo7Eeni. Zatrjuje, da je presoja sodi610D ni7Ejih stopenj v nasprotju z ustavnopravno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. 0Dlena Ustave. Vrhovno sodi610De naj bi v zadevah II Ips 201/2017 in II Ips 137/2018 pojasnilo, da kasnej1ih sprememb v korist potro61nikov iz ZpotK-1 in ZpotK-2 ni mo7Eno uporabiti retrokativno. Opozarja, da dol7Enost lojalne razlage ni absolutna in da nacionalna sodi610Da niso dol7Ena razlagati nacionalnih predpisov contra legem, zlasti ne v nasprotju s temeljnimi na0Deli nacionalnega pravnega reda, vklju0Dno s prepovedjo retroaktivnosti. Dol7Enega standarda strokovnosti ni mo7Eno napolnjevati za nazaj z mehkimi pravnimi standardi, ki v 0Dasu sklepanja kreditne pogodbe sploh 1e niso obstajali in ga banke niso mogle upo61tevati. Z lojalno razlago ni mo7Eno uvajati predpostavk veljavnosti kreditne pogodbe, ki jih v 0Dasu sklenitve v pravnem redu 1e ni bilo. Meni, da pomenita pojasnilna dol7Enost ter na0Delo vestnosti in po61tenja pravni standard, ki zahteva napolnitev njune vsebine s sodno prakso. To se je zgodilo 1ele z razvojem sodne prakse, vklju0Dno s sodbo SEU v zadevi Andriciuc, kar neizbe7Eno pomeni, da se je domet obveznosti na podlagi tega pravnega standarda raz1iril. Zato za presojo obsega pojasnilne dol7Enosti v 0Dasu sklenitve pogodbe sodi610De ne sme uporabljati pravnega pravila - zgornje premise, ki velja danes. V 0Dasu sklenitve pogodbe veljavni ZPotK je predvideval zgolj splo61no obveznost kreditodajalca, da pred sklenitvijo kreditne pogodbe kreditojemalca seznani s pogoji kreditne pogodbe in mu pojasni, da je obra0Dun vezan na uporabo tuje valute, z navedbo in vrsto te0Daja za izra0Dunavanje vrednosti v doma0Di valuti. Razlaga pravnega standarda, ki sta jo uporabili sodi610Di, prej normativno ni obstajala. To7Enka v letu 2005 ni mogla ravnati skladno s pozneje izdelanimi vrednostnimi merili. Sodi610Di ni7Ejih stopenj sta zato v konkretnem primeru materialnopravno zmotno dolo0Dili vsebino in obseg pravnega standarda, kot ga je v letu 2022 razvilo Ustavno sodi610De, in zato tudi zmotno zaklju0Dili, da opravljena pojasnila niso zadostna. To7Enika pa sta po mnenju to7Enke na podlagi danih pojasnil morala in mogla oceniti vse ekonomske posledice sklenjene kreditne pogodbe. Poudarja, da opozorilo o mo7Enosti zelo velikega povi1Anja te0Daja v povezavi z obrestnim tveganjem ni nujno dobesedno, in svojo tezo opira na sodbo Vrhovnega sodi610Da II Ips 74/2023.
6.To7Enika v odgovoru na revizijo zatrjujeta, da je to7Enkina pravna razlaga, da sta sodi610Di ni7Ejih stopenj retroaktivno uporabili pravo, zmotna. Navaja, da iz 6. 0Dlena tedaj veljavnega ZPotK izhaja, da mora biti potro61nik pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z vsemi pogoji iz kreditne pogodbe, kar ne pomeni le navedbe tuje valute in vrste te0Daja. 0De ZPotK ni posebej opredeljeval pojasnilne dol7Enosti, to ne pomeni, da banka pojasnil, na podlagi katerih bi se potro61nik lahko preudarno in pou0Deno odloDil o sklenitvi pogodbe, ni bila dol7Ena dati. Za presojo izpolnjene pojasnilne dol7Enosti je treba poleg jezikovne uporabiti tudi namensko in sistemsko razlago. Zahteva po informacijah o vseh pogojih kreditne pogodbe je torej obstajala 1e na podlagi 6. 0Dlena ZPotK, sodi610Di pa so vsebino te zahteve napolnila 1ele kasneje, po za0Detku obravnavanja tovrstnih sporov. Enako je treba od primera do primera razlagati splo61no na0Delo vestnosti in po61tenja. Opozarjata, da je treba v skladu s tretjim odstavkom 21. 0Dlena ZPotK poleg dolo0Db tega zakona uporabiti tudi dolo0Dbe drugih, za potro61nika ugodnej1ih predpisov, med drugim splo61no zahtevo po preglednosti iz 22. 0Dlena ZVPot. Po presoji Ustavnega sodi610Da je treba pri tem upo61tevati vsaj minimalna jamstva Direktive 93/13 v skladu s sodno prakso SEU. Navajata, da bi ju morala to7Enka, da bi pravilno izpolnila pojasnilno dol7Enost, ob tem ko je v letaku iz leta sklenitve pogodbe navajala, da kot novost ponuja "zelo ugodne kredite vezane na 1vicarski frank", opozoriti vsaj o tveganjih, ki izhajajo iz opozoril Banke Slovenije, da je bil CHF tedaj na nizkih ravneh in da je v prihodnje mo7Eno pri0Dakovati apreciacijo. Vsebina pojasnilne dol7Enosti z naknadno razlago ni bila raz1irjena, ampak je bil z njo dose7Een namen zakonodajalca.
Presoja utemeljenosti revizije
7.Revizija ni utemeljena.
8.Po 371. 0Dlenu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodi610De preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, in glede tistih konkretnih pravnih vpra61anj, glede katerih je bila revizija dopu10Dena. Vrhovno sodi610De zato ne bo presojalo to7Enkinih revizijskih trditev o zmotni materialnopravni presoji ni7Ejih sodi610D o neopravljeni pojasnilni dol7Enosti to7Enke. V zvezi s to7Enkinim sklicevanjem na sodbo II Ips 74/2023 pa Vrhovno sodi610De na tem mestu poudarja, da je stali610De o opravljeni pojasnilni dol7Enosti sprejelo na podlagi dejanske razlikovalne okoli610Dine, da je bil to7Enik seznanjen z neomejenim valutnim tveganjem, kar nujno implicira tudi seznanjenost z mo7Enostjo zelo velike depreciacije doma0De valute. Prav to klju0Dno pojasnilo je po presoji sodi610D ni7Ejih stopenj izostalo v obravnavani zadevi.
Ugotovljeno dejansko stanje
9.Bistvene dejanske okoli610Dine, na katere je Vrhovno sodi610De vezano (drugi odstavek 370. 0Dlena ZPP), so naslednje:
−To7Enica kot kreditojemalka, to7Enik pa kot porok sta s kreditodajalko 5. 4. 2005 sklenila kreditno pogodbo o dolgoro0Dnem kreditu z valutno klavzulo v CHF za znesek kredita 4.950.000 SIT, prera0Dunano po srednjem te0Daju Banke Slovenije za CHF na dan odobritve kredita z obrestno mero 6-mese0Dni LIBOR + 3,26 % fiksnega pribitka in z efektivno obrestno mero 4,54 % letno.
−To7Enika sta morala po pogodbi mese0Dne anuitete kredita pla0Devati sprva 1e v SIT, nato v EUR, pri 0Demer je to7Enka mese0Dno anuiteto obra0Dunavala in spreminjala vsaj enkrat letno;
−Pogodba je bila sklenjena za dobo vra0Danja 240 mesecev, z namenom obnove stanovanja.
−To7Enika sta se za sporni kredit odlo0Dila, ker jima je bil predstavljen kot najugodnej1i.
−Mo7Enost konverzije v pogodbi ni bila predvidena.
−Ban0Dna referentka je to7Enici povedala, da se lahko kredit spreminja glede na spremembe (nihanja) CHF, s 0Dem je predstavila splo61no tveganje kreditov v CHF.
−Predstavnik Banke Slovenije je pojasnil, da so bili krediti v CHF za kreditojemalce privla0Dnej1i od kreditov v EUR zardi slabitve CHF v primerjavi z EUR od leta 2002 dalje. Izpovedal je tudi, da so pri Banki Sloveniji vedeli, da je gibanje te0Dajev cikli0Dno mo7Eno v obe smeri in da so zaradi bojazni gibanja v korist CHF za0Deli komercialne banke opozarjati na previdnost pri ponujanju kreditov v CHF. Na tveganost kreditov v CHF je Banka Slovenije komercialne banke opozarjala v dopisih in poro0Dilih v letih 2005-2007.
−To7Enka to7Enikoma ni dala informacije, na podlagi katere bi se lahko seznanila z dejanskim obsegom tveganja ob sklenitvi pogodbe, vezane na valuto CHF, zato je ravnala v nasprotju z na0Delom vestnosti in po61tenja.
Normativna izhodi10Da
10.To7Enkina bistvena revizijska teza je, da sta sodi610Di ni7Ejih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, ker sta o (ne)izpolnitvi to7Enkine pojasnilne dol7Enosti in (ne)dobrovernega ravnanja presojali z vrednostnimi merili, ki naj bi 1irila vsebino pravnega standarda, ker niso izhajala iz veljavne zakonske ureditve v 0Dasu sklenitve pogodbe v letu 2005 niti jih ni mogo0De razbrati iz pravne teorije in sodne prakse. Opozarja, da je dol7Enost lojalne razlage sekundarnega prava EU (konkretno dolo0Db Direktive 93/13) omejena z na0Delom pravne varnosti in s prepovedjo retroaktivnosti.
11.Vrhovno sodi610De to7Enki pritrjuje, da je zmotno stali610De sodi610Da druge stopnje, da morajo sodi610Di nacionalno zakonodajo v skladu s 4. 0Dlenom Pogodbe o evropski uniji (v nadaljevanju PEU) vedno razlagati skladno z na0Delom lojalne razlage.
12.V skladu z a. to0Dko drugega odstavka 169. 0Dlena Pogodbe o delovanju EU (v nadaljevanju PDEU) v povezavi s 114. in 115. 0Dlenom PDEU in tretjim odstavkom 288. 0Dlena PDEU so EU direktive pomemben instrument pribli7Eanja zakonodaj na podro0Dju prava varstva potro61nikov. Tudi v skladu s sodno prakso SEU je na0Delo skladne razlage nacionalnega prava nelo0Diljiv del sistema prava EU, v katerem morajo nacionalna sodi610Da v okviru svojih pristojnosti zagotoviti polni u0Dinek prava EU (na0Deli enakovrednosti in u0Dinkovitosti). To pomeni da mora na podlagi na0Dela skladne razlage nacionalnega prava nacionalno sodi610De pravo razlagati kar najbolj v skladu z zahtevami prava EU.
Zaradi zahteve po enotni uporabi prava EU in na0Dela enakosti je treba institute prava EU, ki niso izrecno urejeni v nacionalnih predpisih, razlagati (enotno) evroavtonomno in v skladu s kontekstom in ciljem, ki se uresni0Duje z dolo0Dbo, ki vsebuje dolo0Den izraz.
13.Na0Delo evroskladne (lojalne) razlage ima po sodni praksi SEU vendarle omejitve. Obveznost nacionalnih sodi610D, da se pri razlagi in uporabi nacionalnih pravnih pravil sklicujejo na vsebino prava EU, je omejena s splo61nimi pravnimi na0Deli (med drugim s prepovedjo retroaktivnosti) in se ne sme uporabiti kot podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. To predvsem pomeni, da vsebina direktive posamezniku ne more nalo7Eiti dodatne obveznosti, ki je v nasprotju z dolo0Bami nacionalnega prava.
14.Ustaljeno pa je tudi stali610De SEU, da mora nacionalno sodi610De pri presoji, ali je mo7Ena (oziroma v kolik1ni meri) evroskladna razlaga nacionalnega pravila, upo61tevati pravila nacionalnega prava kot celoto. To pomeni vse relevantne predpise in metode razlage, uveljavljene v nacionalnem pravnem redu. Pri zasledovanju cilja direktive se skratka ne sme omejiti le na razlago dolo0Db, (neposredno) povezanih z vsebino direktive.
Prednost ima uporaba in razlaga nacionalnih pravil, ki se najbolj prilega namenu uresni0Devanja cilja direktive.
15.Zahteva po evroskladni razlagi nacionalnega prava vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da spremenijo (ustaljeno) sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji posamezne direktive.
Ta obveznost se nanaša na presojo vseh dejstev, ki so nastala po začetku uporabe direktive (izteku roka za prenos v nacionalni pravni red).
Prav tako mora nacionalno sodišče po ustaljeni sodni praksi SEU pravilo, glede katerega je SEU podalo razlago pri presoji predhodnega vprašanja, uporabiti tudi za pravna razmerja, nastala in oblikovana, preden je SEU odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe.
SEU namreč na podlagi 267. člena PDEU pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg določbe prava EU, kot bi se morala razumeti in uporabljati vse od začetka njegove veljave (oziroma izteka roka za implementacijo). Interpretativne sodbe SEU, v katerih pojasni ali natančneje določi pomen in obseg nekega pravnega pravila EU, imajo torej praviloma učinek ex tunc,
na kar je v smernicah glede razlage in uporabe Direktive 93/13 posebej opozorila Komisija.
To je Vrhovno sodišče upoštevalo že v pretekli sodni praksi v primerljivih zadevah.
Ta učinek SEU izjemoma omeji v posamezni odločbi in natančno določi veljavnost svoje razlage.
O časovnih učinkih svoje razlage SEU torej odloči le enkrat - v sami interpretativni sodbi. To načelo zagotavlja enako obravnavo držav članic in drugih subjektov prava EU ter hkrati uresničuje zahteve pravne varnosti.
Presoja okoliščin konkretnega primera
16.Vrhovno sodišče je v nedavni odločitvi glede obravnavane problematike retroaktivnosti že pojasnilo, da so abstraktne pravne norme v skladu z 2. členom Ustave in prvim odstavkom 155. člena Ustave pravila ravnanja, ki praviloma veljajo za naprej in obsegajo tista pravna razmerja, ki obstajajo ali nastanejo potem, ko so norme začele veljati, tako da nimajo povratne moči. Poudarilo je tudi, da se prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave ne nanaša le na normativno ureditev, ampak se lahko nanaša tudi na sodno prakso, ki z retroaktivno razlago zakona vnaša rešitve z retroaktivnimi posledicami.
17.V citirani nedavni odločbi in pretekli relevantni sodni praksi je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da pojasnilna dolžnost ni izključno zakonsko določena kategorija nacionalnega prava, ki se uresničuje le na podlagi sestavin kreditne pogodbe, izrecno predpisanih v prvem odstavku 7. člena ZPotK, veljavnem ob sklenitvi pogodbe.
V prvem odstavku 6. člena ZPotK je namreč določena le splošna obveznost banke,
da mora potrošnika pred sklenitvijo pogodbe seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, v prvem odstavku 7. člena ZPotK pa, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku. Pomensko odprt glede vsebine pojasnilne dolžnosti je tudi drugi odstavek 7. člena ZPotK, ki določa, da če ni mogoč izračun efektivne obrestne mere, skupnih stroškov kredita ali druge obvezne sestavine pogodbe, mora pogodba (poleg izrecno naštetih elementov iz prvega odstavka 7. člena) vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen.
18.Bistvena značilnost kreditne pogodbe v CHF je v možnosti spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja. Ob sklenitvi pogodbe zato ni mogoč izračun končnih stroškov kredita v nacionalni valuti, v kateri potrošnik praviloma prejema plačo. Zato za presojo o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora banka izkazati tudi druga ustrezna ravnanja v skladu z načelom vestnosti in poštenja, upoštevaje merilo profesionalne skrbnosti iz 5. in 6. člena OZ.
Povedano implicitno izhaja tudi iz tretjega odstavka 21. člena ZPotK, po katerem se ne glede na določbe ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše.
19.Dobroverno opravljena pojasnilna dolžnost (oziroma v jeziku Direktive 93/13 zahteva dobre vere ter jasno in razumljivo predstavljenega pogodbenega pogoja) je torej pravni standard, ki (kot v reviziji zapiše tudi toženka) zahteva napolnitev vsebine s sodno prakso.
Taka napolnitev pravnega standarda kot nedoločnega pravnega pojma pomeni uporabo materialnega prava, ki ni mogoča le z mehanično uporabo (določne) pravne norme. Na ta način so v pravnih pravilih normirani življenjski primeri, ki morajo biti predmet normiranja, vendar jih zaradi njihove prevelike raznolikosti ni mogoče v celoti zajeti s pravnim pravilom. Nedoločni pa so le na ravni abstraktne pravne norme. Pri presoji glede konkretnega pravnega razmerja so vsebinsko določljivi. Izpeljava konkretnega pravnega pravila je vselej odvisna od dejanskih okoliščin posameznega primera, zato je vsebina pravnega standarda spreminjajoča. Prilagojena je vsakokratnim (v bistvenem podobnim) okoliščinam pravnega razmerja, ki zahtevajo (smiselno) enako merilo vedenja in ravnanja.
20.Ureditev nepoštenih pogodbenih pogojev v 22.-24. členu ZVPot kot temeljnega zakona prava varstva potrošnikov je skupek avtonomnih pojmov slovenskega prava in prava EU ter po vsebini pomeni implementacijo Direktive 93/13, ki jo v sodbah o predhodnih vprašanjih razlaga SEU.
To (za njim pa tudi Ustavno in Vrhovno sodišče) je opredelilo merila, na podlagi katerih lahko štejemo, da je banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Presoja o dobroverno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti ne pomeni odgovora na vprašanje, kako bi morala banka kot ponudnica kreditov ravnati v času vsakokratne sodne presoje, temveč kako bi morala ravnati v času sklepanja pogodbe. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije tedaj ni bilo mogoče natančno napovedati, je toženka kot strokovna institucija (objektivno) morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca in ga opozoriti na konkretno delovanje mehanizma kredita v tuji valuti, v kateri potrošnik ne prejema plače, in izpostavljenost valutnemu tveganju. Omogočiti bi mu morala, ne le da (splošno) razume, da lahko nihanje menjalnega tečaja z gibanjem paritete med obračunsko in domačo valuto vpliva na njegove finančne obveznosti, temveč da se zaveda dejanskega obsega (dolgoročnega) tveganja, ki mu je kot kreditojemalec izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Zato bi morala v skladu z načelom vestnosti in poštenja že ob sklenitvi pogodbe razkriti, da kredit po sklenitvi pogodbe ne bo nujno najugodnejši možen, temveč se lahko končna obveznost drastično poveča.
21.Toženka pojasnjeni zahtevi v obravnavanem primeru ni zadostila; nasprotno, kot je bilo ugotovljeno, je tožnici zatrdila, da je kredit z valutno klavzulo najugodnejši od tedaj ponujenih kreditov.
Tožnica (skupaj s tožnikom kot porokom) se na podlagi takega pojasnila kljub pojasnilu o možnih spremembah (nihanju) razmerja med CHF in EUR (prej SIT) ni mogla zavedati celotnega (neomejenega) tveganja, ki ga je prevzela v dolgoročnem kreditnem razmerju.
22.Zahteva po tako opravljeni dolžnosti ni contra legem, torej v nasprotju z nacionalno pravno ureditvijo pojasnilne dolžnosti v 6. in 7. členu ZpotK. Kot že pojasnjeno, se vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, presoja ob upoštevanju celotne pravne ureditve poleg 6. in 7. člena ZPotK tudi določb o nepoštenosti pogodbenega pogoja, načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ ter meril SEU v zvezi z Direktivo 93/13. Zato ni mogoče pritrditi toženkini tezi o prepovedanem retroaktivnem širjenju pravnega standarda. Prav nasprotno, le ob takšni razlagi je mogoče udejanjiti zahtevo SEU po enotni razlagi avtonomnega prava EU in uporabi celotnega relevantnega nacionalnega prava na način, ki se glede na dejanske okoliščine primera najbolj prilega namenu uresničevanja cilja Direktive 93/13 - varstvu potrošnikov kot praviloma manj poučene pogodbene stranke. Direktiva (in ZVPot) sta bila v času sklenitve kreditne pogodbe v nacionalnem pravnem redu že v veljavi. Razlaga pojmov prava varstva potrošnikov, ki jo je podalo SEU
in ki ji sledi zdaj že ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča v zvezi s krediti v CHF, nanjo pa se v obravnavani zadevi opirata tudi sodišči nižjih stopenj, torej pomeni razlago že tedaj obstoječih pravnih standardov v tedaj veljavnih pravnih predpisih.
Vrhovno sodišče se pridružuje stališču Ustavnega sodišča, da merila sodne prakse SEU glede dobroverno opravljene pojasnilne dolžnosti ne temeljijo na (retroaktivni) uporabi mehkega prava (Priporočila ESRB), temveč temelji na razlagi načela transparentnosti in vsebine pojasnilne dolžnosti v temeljnih izhodiščih in določbah Direktive 93/13/EGS.
Sklepno
23.Toženkin očitek o nedopustnem naknadnem širjenju vsebine pojasnilne dolžnosti s pomočjo pravnih standardov je neutemeljen. Ker ob sklenitvi kreditne pogodbe relevantna sodna praksa še ni obstajala, sodišče v konkretnem sporu navedenega ključnega pravnega standarda (logično) ni moglo napolniti s tedaj aktualno sodno prakso s področja obravnavane problematike. Vrhovno sodišče dodaja, da povezava med pojasnilno dolžnostjo in merili dobrega strokovnjaka v času prvih sporov v zadevah kreditov v CHF ni bila nekaj novega, temveč ustaljeno merilo, tipično pri obravnavanju zahtevkov zaradi zdravniških napak.
24.Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej pritrdilen.
25.Revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).
26.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).
27.Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Vrhovno sodišče jih je odmerilo upoštevaje vrednost spornega predmeta 20.655,98 EUR, na podlagi tarifne št. 22 in 19 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ter prvega odstavka 7. člena OT in tretjega odstavka 11. člena OT, upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR (prvi odstavek 12. člena OT). Toženka z revizijo ni uspela, zato krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožnikoma pa je dolžna povrniti njune stroške za odgovor na revizijo, ki znašajo 615,98 EUR (500 točk za vrednost storitve, povečane za 50 % (torej skupaj 750 točk), ter povečane za 10 % za zastopanje več oseb (75 točk) in materialne stroške 2 % do 1000 točk (16.50 točk), vse skupaj pomnoženo z 0.60, upoštevaje 22 % DDV v višini 111,07 EUR).
17.Glej: 89. in 90. točko sodbe SEU v združenih zadevah C-581/10 in C-629/10 z dne 23. 10. 2012 (Nelson).
18.Glej 37. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-292/04 z dne 6. 3. 2007 (Meilicke).
19.Glej 17.-20. točko sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025 in tam citirane vire.
20.ZPotK -A, Uradni list 41/04, ki se uporablja od 7. 5. 2004.
21.To izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 137/2018, na katerega se sklicuje toženka. V tem sklepu Vrhovno sodišče ni presojalo o retroaktivni uporabi prava, zato ne more biti argument za toženkino stališče o neenotni sodni praksi Vrhovnega sodišča. O retroaktivni uporabi prava v povezavi s problematiko CHF se je ratio decidendi izreklo šele v sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025.
22.Glej 21. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025 in tam citirane vire, 14.-18. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 21. in 22. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.
23.Glej 31. točko sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.
24.Primerjaj: sklep Vrhovnega sodišča II Ips 185/2003 z dne 8. 5. 2003.
25.Primerjaj: Pavčnik M., Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 2. pregledana in dopolnjena izdaja, 2. natis, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2003, str. 57-58 in 168. Glej tudi 15. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II U 545/2019-14 z dne 24. 8. 2022 in 25. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005.
26.Glej 22. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19.04.2023, 21. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025.
27.Vsebinsko enake razloge je Vrhovno sodišče že razgrnilo v 23. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025. Primerjaj tudi 38. 45. in 47. točke obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc).
28.SEU v svojih odločbah, na katere se pri presoji zadev "CHF" sklicujeta Ustavno in Vrhovno sodišče (med katerimi so najbolj prelomne Andriciuc in obe zadevi BNP Paribas) ni omejilo časovnega učinka teh odločb ex tunc oziroma ni določilo časa njihove veljavnosti. Glej tudi 27. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025.
29.Direktiva 93/13 je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti, L 95/29, 21. 4. 1993, Slovenija je postala članica EU 1. 5. 2004, ZVPot pa je v prvotni različici veljal od 13. 3. 1998.
30.Primerjaj: 15. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-548/21 z dne 9. 12. 2024 in opombo št. 11 odločbe Ustavnega sodišča Up-810/20 z dne 4. 1. 2024.
Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča: II Ips 190/2008 z dne 3. 4. 2008, II Ips 203/2012 z dne 21. 3. 2013.
Zveza:
RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 22, 25, 155
Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 21, 24
Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6, 7
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 6
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 370, 378
EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 8
Mednarodne Pogodbe
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 169/2/a
Pridruženi dokumenti:*
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.