Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine na podlagi 648. člena OZ zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti 746,64 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 46.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 10. 12. 2019 dalje do plačila, vse v 15 dneh, in ji v 15 dneh povrniti pravdne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje. Odločilo je, da mora tožeča stranka, ki sama krije svoje pravdne stroške, toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene pravdne stroške v višini 2.427,02 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Sodbo izpodbija v celoti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Ostale pritožbene navedbe so v izogib ponavljanju povzete in presojene v nadaljevanju.

3. Tožena stranka v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala izplačilo dogovorjenega plačila (2.100,00 EUR mesečno) za 22 mesecev, kolikor znaša obdobje od naslednjega dne po odstopu od Pogodbe o upravljanju kadrov (sklenjene dne 3. 9. 2018; v nadaljevanju: Pogodba) dne 1. 11. 2019 do pogodbeno dogovorjenega zaključka pogodbe 31. 8. 2021, in zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine na podlagi 648. člena Obligacijskega zakonika (OZ)1 zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine zahtevka. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in zaključkom sodišča prve stopnje, zato v izogib ponavljanju vseh razlogov ne povzema in se povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi. Relevantne pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

6. Ne drži pritožbena navedba, da je zaključek sodišča v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe o delni kontradiktornosti navedb tožeče stranke neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče je v 16. točki in nato še v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, v čem se kaže kontradiktornost, tudi kontradiktornost v odločilnih dejstvih. Iz v tej točki povzetih trditev v tožbi in v prvi pripravljalni vlogi tožeče stranke je razvidna kontradiktornost nekaterih navedb tožeče stranke. Sodišče je navedlo, da je tožnica v tožbi zatrjevala, da za čas 22 mesecev (toliko časa bi se, če ne bi bilo odstopa od pogodbe, pogodba izvajala) ni mogla prevzemati novih projektov; da je bil njen časovni angažma zapolnjen in je bilo jasno, da ne bo prevzemala večjega angažiranja v tem času; da opravlja manjše posle za druge le občasno; da nima drugih dohodkov in trenutno nima te možnosti; da je čez noč ostala brez prihodkov; da aktivno išče nove projekte in delovna mesta; in da je dogovorjenem plačilu 2.100,00 EUR mesečno (z zapadlostjo 5. v mesecu za pretekli mesec) ni bilo ″prikritih″ stroškov, saj je bil prevoz obračunan ločeno. V prvi pripravljalni vlogi pa je poudarila, da v tako kratkem času ne bi mogla in ni mogla pridobiti drugih poslov; da je ostala brez dohodka; da si ni bila dolžna poiskati drugega dela; da je za manjše naročnike delala redko; da po odpovedi ni mogla pridobiti poslov; da se hoče tudi zaposliti (priložila je tri zavrnjene prijave na zaposlitev); in da celotno dogovorjeno plačilo ni izjema (VSL II Cp 81/2017). Že trditve, da opravlja dela za manjše naročnika, pri čemer ne trdi, da ji ne prinašajo dohodka, in trditve da nima dohodkov, so kontradiktorne, prav tako pa trditve, da je bilo jasno, da ne bo prevzemala večjega angažiranja v tem času, da si ni bila dolžna poiskati drugega dela, in trditve, da po odpovedi ni mogla pridobiti poslov. Zato ne drži, da o kontradiktornosti lahko tožeča stranka le ugiba. Neutemeljen je očitek, da je sodišče iz celotne tožbe navedlo posamezne navedbe, ni pa upoštevalo celote, saj je povzelo vse pravno pomembne navedbe tožeče stranke.

7. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da se protispisnost in prekoračitev trditvene podlage (ker takšne podlage ni bilo) najprej kaže v tem, da je sodišče povzemalo kot kontradiktorne navedbe, ki niso bile navedbe tožbe, ampak vsebina dokazov - e-sporočila tožnice z dne 1. 10. 2019 in dopisa tožnice z dne 1. 10. 2019. Te pritožbene navedbe so pavšalne in nesubstancirane, ker tožeča v pritožbi ni navedla, na katere od povzetih navedb iz tožbe in prve pripravljalne vloge se nanašajo. Striktna razlaga pravila o mejah pritožbenega postopka pritožbenemu sodišču nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne2. Sicer pa primerjava tožbenih navedb in navedb v prvi pripravljalni vlogi z navedbami, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, pokaže, da je sodišče povzelo navedbe, ki so bile podane v teh vlogah. Ker je torej nekonkretiziran očitek, da je del navedb sodišče protispisno povzelo, pritožbeno sodišče niti ne more presoditi očitka, da to predstavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po obrazloženem je neutemeljena pritožbena graja, da vse skupaj pa predstavlja kršitev razpravnega načela in prekoračitev trditvene podlage ter kršitev členov 7, 180 ter 212 do 214 ZPP. To pa tudi zato, ker pritožnica niti ne pojasni, kako je nepravilna uporaba navedenih zakonskih določb vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

8. Tožeča stranka nadalje navaja, da je tožbo gradila na navedbah o tem, da je ves čas (pred in po odstopu od pogodbe) opravljala še druge (manjše) posle, česar tožena stranka ni prerekala. Slednje ne drži, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo jasno navedla, da so navedbe tožeče stranke glede drugih poslov nesmiselne in so si med seboj v nasprotju; tožeča stranka namreč po eni strani navaja, da je po prenehanju Pogodbe ostala brez vseh dohodkov, po drugi strani pa navaja, da je poleg dela za toženo stranko opravljala tudi dela za druge manjše naročnike. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ker gornjih navedb ni štelo za priznane, kršilo določbo prvega odstavka 214. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

9. Glede na gornjo presojo pritožbenih navedb ne drži nadaljnja pritožbena navedba, da po obrazloženem ni mogoče preizkusiti zaključka sodišča o kontradiktornosti tožbenih navedb. Izpodbijana sodba ima razumljive razloge o odločilnih dejstvih in glede kontradiktornosti navedb in jo je mogoče preizkusiti, zato ni utemeljen očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Nekonkretizirana je navedba v pritožbi, da se sodišče opre na delno kontradiktornost tudi v zaključku 21. strani sodbe, glede na to, da je na 21. strani del obrazložitve v 16. točki in del v 17. točki, zato je ni moč preizkusiti, posledično pa tudi ne sklepanja pritožnika, da to dodatno pomeni, da je sodišče štelo to okoliščino za odločilno, in očitka, da pri tem ni obrazložilo, v čem ocenjuje, da je podana kontradiktornost navedb stranke.

11. Tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da so trditve tožeče stranke (v smeri izkazovanja obstoja in višine nastale škode) ostale na ravni pavšalnosti in da te pomanjkljivosti zaradi povezanosti trditvene in dokazne podlage ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov, ter oceno sodišča, da je tožnica sicer predlagala kot dokaz lastno zaslišanje, iz katerega pa tudi ni mogoče izluščiti okoliščin, da bi bilo sploh mogoče kakorkoli odločati o višini tožbenega zahtevka. Bistven je pravilen zaključek sodišča, da pomanjkljivih trditev ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov. Zato je že iz tega razloga, četudi je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem tožeče stranke in v sodbi navedlo, da tudi iz izpovedbe tožnice ni mogoče izluščiti okoliščin, da bi bilo sploh mogoče kakorkoli odločati o višini tožbenega zahtevka, neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni povzelo izpovedbe tožnice (razen v enem stavku v prvem odstavku 21. strani sodbe) in da naj ne bi dokazno ocenilo izvedenega dokaza - zaslišanja tožnice. Tudi če bi sodišče prve stopnje z zaslišanjem tožnice ugotovilo dejstva, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala, jih ne bi smelo upoštevati. Očitek o kršitvi 8. člena ZPP, ki tudi sicer ne vsebuje zakonsko zahtevanega zatrjevanja, kako je vplivala kršitev na zakonitost in pravilnost sodbe, zato ni utemeljen. Glede na obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni jasno, česa ni mogoče izluščiti iz izpovedbe; da sodba nima razlogov o tem, kaj dokazuje tožničina izpovedba (kolikor je povzeta) in da ne gre le za to, česar ni povedala, ampak tudi za to, kar je; da je sodišče navedlo le, česa iz izpovedbe ni mogoče izluščiti, ne da bi dokaz sploh povzelo v sodbo; da tožnica niti v tem delu ne ve, kaj je sodišču manjkalo, v čem je izpovedba pomanjkljiva, in da je izpovedala, da je delala že prej in tudi po tem za manjše naročnike, da pa se ji je obseg dohodkov zelo zmanjšal, predložila je listine in izpovedala, da si je iskala službo, vendar ni bila uspešna.

12. Ne drži, da v sodbi ni jasno obrazloženo, v čem naj bi bila pavšalnost navedb tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve pojasnilo, da ob upoštevanju uvodno izpostavljenih izhodišč ugotavlja, da je tožena stranka prerekala zahtevek po višini in tožeča stranka ni v zadovoljivi meri pojasnila, zakaj naj ne bi imela nobenih (upoštevnih) odtegljajev od pogodbeno dogovorjene cene (stroškov, ki so ji bili prihranjeni, in dela, ki ga je opravila drugje oziroma ga je namenoma izpustila). Pravilno je ocenilo, da je navedba, da v pogodbeno dogovorjeni ceni ni bilo prikritih stroškov, pavšalna in zato neupoštevna, saj je tožena stranka logično in razumljivo ugovarjala, da je nemogoče, da bi bilo svetovalno delo (dva dni tedensko) brez stroškov. Prav tako je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka kljub ugovorom svoje kalkulacije stroškov ni razkrila in ni zadovoljivo pojasnila, zakaj naj bi bilo njeno svetovalno delo v obsegu dva dni na teden izvajano brez vsakršnih stroškov. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno tudi oceno, da hkrati iz tožničinih deloma kontradiktornih navedb (in njene izpovedbe) izhaja, da je opravljala tudi drugo delo, pri čemer je zatrjevanje, da pogodba ni bila ekskluzivna in da ni šlo za delo namesto dela po pogodbi, zopet ostalo na takšni ravni pavšalnosti, da ga ni mogoče upoštevati. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je dolžnost tožnice, da ob prerekanju višine zahtevka najprej zatrjuje, nato pa tudi izkaže dejstva, ki izhajajo iz njene spoznavne sfere in ki omogočajo presojo višine zahtevka. Torej, da zadovoljivo pojasni kalkulacijo stroškov oziroma neobstoj stroškov (svetovalnega) dela dva dni na teden ter konkretne okoliščine, zakaj naj bi se (tudi sicer po obsegu in vrsti povsem neznano delo) drugje opravljeno delo ne odštevalo od pogodbeno dogovorjene cene. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti utemeljeno zavrnilo, ker predmetnega tožnica ni zmogla. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, zato ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožnica navaja, da je tožbo gradila na tem, da je upravičena do celotne pogodbene vrednosti, ker bi jo zaslužila v vsakem primeru, tudi če bi še naprej delala za druge naročnike, in ker v tej vrednosti ni bilo skritih stroškov, kar ni bilo prerekano. Slednje ne drži. Tožena stranka je namreč v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožeče stranke z navedbo, da praktično ni mogoče, da z opravljanjem dela tožeča stranka ni imela nobenih stroškov. V nadaljevanju je tožena stranka še dodala, da je celotno plačilo zgolj izjema, do katere bi lahko prišlo v redkih primerih, ko bi podjemniku že nastali prav vsi stroški, ki bi bili potrebni za dokončanje naročila, naročilo pa bi bilo tako specifično, da bi podjemniku po preklicu naročila onemogočalo pridobiti nov posel - v predmetni zadevi pa temu ni tako.

14. Pavšalna, zaradi česar ne terja presoje pritožbenega sodišča, je pritožbena navedba, da naj bi sodišče izhajalo iz drugega pravnega stališča, na kar pa bi moralo tožnico opozoriti, saj tožeča stranka niti ne pojasni, kakšno bi naj to drugo pravno stališče sploh bilo.

15. Tožeča stranka izpodbija zaključek sodišča (tč. 17 na 21. strani sodbe), da je navedba, da v dogovorjeni ceni ni bilo skritih stroškov, pavšalna in zato neupoštevna, z navedbami, da je iz Pogodbe izhajalo, kar je tožnica v tožbi navedla, da v dogovorjeni ceni ni vštet material in da je bilo dogovorjeno tudi plačilo stroška za prevoz na sedež podjetja (v višini 1 km = 0,18 EUR), in da teh navedb tožena stranka ni prerekala, zato se štejejo za priznane. V pritožbi navaja, da sodišče tega ni ugotovilo, ampak se je oprlo na navedbe tožene stranke, ki se niso nanašale na trditve tožene stranke o skritih stroških. Sodišču očita, da je zato, ker je ni štelo za priznane, kršilo določbo prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) ni podana, ker pritožnica niti ne pojasni, kako je lahko kršitev navedenih določb vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne razloge sodišča prve stopnje. Navedbo, da v dogovorjeni ceni ni bilo skritih stroškov, je sodišče prve stopnje utemeljeno označilo za pavšalno in zato neupoštevno, saj je tožena stranka logično in razumljivo ugovarjala, da je nemogoče, da bi bilo svetovalno delo (dva dni tedensko) brez stroškov. Tožeča stranka tudi sicer v pritožbi izpostavlja navedbe v tožbi, da v dogovorjeni ceni ni vštet material in da je bilo dogovorjeno tudi plačilo stroška za prevoz na sedež podjetja (v višini 1 km = 0,18 EUR), ki se nanašajo na dogovorjeno ceno v Pogodbi (4.250,00 EUR) in ne na dogovorjeno ceno v Aneksu (2.100,00 EUR), ki je nesporno izhodiščna pri uveljavljenem tožbenem zahtevku. Tudi če tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke o pogodbenih določilih (vsebini le-teh), je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je prerekala navedbo tožeče stranke, da v pogodbeno dogovorjeni ceni ni bilo prikritih stroškov, in utemeljeno ocenilo, da je trditev, da v pogodbene cene ″ni bil vštet material″, prazna trditev oziroma trditev, iz katere bi lahko izhajalo, da so tožnici nastajali materialni stroški. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so stroški in njihov neobstoj ostali nepojasnjeni, saj tožnica kljub ugovorom svoje kalkulacije stroškov ni razkrila in ni zadovoljivo pojasnila, zakaj naj bi bilo njeno svetovalno delo v obsegu dva dni na teden izvajano brez vsakršnih stroškov. Po obrazloženem ne drži pritožbena navedba, da ni jasno in sodišče ni predstavilo, kaj bi torej bili skriti stroški, glede katerih sodišče dvomi. Nedopustna je pritožbena navedba, dodatek, da je po pogodbi tožena stranka omogočila tožnici tudi prostore za opravljanje dejavnosti. To dejstvo pritožnica namreč prvič navaja v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je presoja po 648. členu OZ v domeni sodišča, medtem ko je dolžnost tožeče stranke, da ob prerekanju višine zahtevka najprej zatrjuje, nato pa tudi izkaže, dejstva, ki izhajajo iz njene spoznavne sfere in ki omogočajo presojo višine zahtevka. Povedano drugače, da zadovoljivo pojasni kalkulacijo stroškov oziroma neobstoj stroškov (svetovalnega) dela dva dni na teden ter konkretne okoliščine, zakaj naj bi se (tudi sicer po obsegu in vrsti povsem neznano delo) drugje opravljeno delo ne odštevalo od pogodbeno dogovorjene cene. Ne drži, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na navedbe tožene stranke in da ima tožena stranka podatke in védenje o tem, ali so oziroma ali bi obstajali skriti stroški, pa teh ni navedla, ker niso obstajali; ti podatki pa so bili v njeni zaznavni sferi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za dejstva, ki izhajajo iz spoznavne sfere tožeče stranke. Zmotno je stališče pritožnice, da je tožena stranka morala in mogla konkretno navesti, kateri skriti stroški tožnici niso nastali - so ji bili prihranjeni, saj je bila pogodbena stranka. Sodna praksa se je že izrekla, da v primeru, če tožena stranka oporeka višini zahtevka z navedbo, da bi moral tožnik upoštevati tudi prihranke pri stroških in (možnost za) zaslužek drugje, pade na tožečo stranko breme, da utemelji in dokaže, da takšnih prihrankov in možnosti zaslužka ni bilo.3

17. Ni utemeljen očitek, da sodišče v sodbo ni povzelo navedbe tožnice, da je po Pogodbi opravljala intelektualne/svetovalne storitve, saj je to razvidno iz navedb v tožbi o predmetu Pogodbe. Sicer pa to dejstvo ni bilo med strankama sporno, saj je tudi tožena stranka, kot je povzelo sodišče v 2. točki obrazložitve, navedla, da je bil predmet podjemne pogodbe dalj časa trajajoče zagotavljanje intelektualnih storitev za naročnika. Nedopustna pa je pritožbena navedba, da opravljanje intelektualnih storitev ni povezano s stroški, kot so to npr. storitve, za opravo katerih podjemnik potrebuje stroje, materiale, ipd.. Pritožnica to navaja prvič šele v pritožbi, pri tem pa niti ne zatrjuje niti ne izkaže pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

18. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vso relevantno trditveno podlago in vsa odločilna dejstva, zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da se izkaže, da je sodišče zmotno očitalo tožnici pavšalnost, ker ni upoštevalo trditvene podlage kot celote, torej v delu, ko obrazlaga pomanjkljive navedbe o skritih stroških, ni upoštevalo odločilnih dejstev. Neutemeljena je graja, da zato sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti in da obstaja absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Tožeča stranka v pritožbi nadalje povzema, da je tožena stranka najprej uveljavljala, da ni kriva, če si tožnica ni poiskala dodatnega dela, ker je delo opravljala za toženo stranko le dvakrat tedensko in da posledice neaktivnosti ne morejo biti pripisljive toženi stranki, in da je na takšne navedbe tožnica odgovorila v prvi pripravljalni vlogi s konkretnimi navedbami in dokazi, da je aktivna pri iskanju zaposlitve, vendar ni uspešna, in da je o tem tudi izpovedala. V pritožbi trdi, da njene navedbe niso bile pavšalne, vendar se sodišče s temi navedbami niti ni ukvarjalo. Očitek ni utemeljen. Sodišče je te navedbe (in to, da je za te navedbe predlagala dokaze: tri zavrnjene prijave za zaposlitev) povzelo v 16. točki obrazložitve. Na podlagi teh navedb in še drugih, ki jih je podala tožnica in jih je povzelo v 16. točki obrazložitve, ter njene izpovedbe, da je ″že prej in sedaj″ delala za manjše naročnike, pa je pravilno ocenilo, da so bile trditve deloma kontradiktorne.

20. Naslednja je v pritožbi navedba, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navajala, da tožnica ni ustrezno izkazala višine stroškov, ki jih ni imela, pa bi jih morala imeti, če Pogodba ne bi bila razdrta, da dostopa do podatkov nima in da je podala tudi dokazni predlog, ki je bil temu ustrezen, vendar ga je sodišče zavrnilo. Tožeča stranka glede na že zgoraj obrazloženo o prevalitvi dokaznega bremena glede stroškov in višine le-teh zmotno meni, da se je tožena stranka prav tako zavedala svojega bremena dokazovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožničino dokazno breme glede obstoja in višine odtegljajev od pogodbeno dogovorjene cene, saj gre za dejstva, ki izhajajo iz njene spoznavne sfere. Zato niso utemeljeni v nadaljevanju pritožbe navedeni očitki, da je sodišče kršilo določbe ZPP o tem, da se ne dokazujejo priznana dejstva (ki niso prerekana), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, in da je sodišče zato, ker se ni ukvarjalo s trditveno podlago kot celoto in tudi ne s posameznimi navedbami, kršilo določbe 7., 212., 213. in 214. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožnica ne pojasni, kako so te kršitve vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe, sicer pa tudi ne drži, da se sodišče prve stopnje ni seznanilo s trditveno podlago v celoti, niti ne drži, da navedb in dejstev ni obravnavalo kot celoto. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z vsemi argumenti tožeče stranke in jih obravnavalo. Zato ni utemeljena nasprotna pritožbena navedba in očitek, da je s tem bila tožeči stranki kršena pravica do izjave ter pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in do poštenega sojenja.

21. Tožnica je glede ekskluzivnosti pogodbe na prvem naroku navedla zgolj, da se bo sodišče s prebranjem pogodbe in aneksa prepričalo, da to ni bila ekskluzivna pogodba, ko tožnica ne bi smela in mogla delati še drugih poslov. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je taka navedba pavšalna in da je ni moč upoštevati (v dokaz te navedbe je tožnica predlagala zgolj svoje zaslišanje, ne pa tudi Pogodbe, ki bi bil edini ustrezni dokaz glede na navedbo), zato ni utemeljena pritožbena navedba, da ni jasno, kaj manjka. Tožena stranka je tako pavšalno navedbo zadostno prerekala, s tem ko je navedla, da prereka navedbe. Zato ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka ni prerekala, da Pogodba ni bila ekskluzivna. Po obrazloženem niso utemeljene pritožbene navedbe, saj z njimi pritožnica ne more izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, in sicer da bi tožnica dogovorjeni znesek prejela, ne glede na ostalo opravljeno delo, in da je konkretno navedla, da ni pomembno, kaj je delala pred tem in kaj bi delala po tem, ker je lahko sama izbirala, ali bo in s kom še bo delala in je tudi podala navedbe (da je delala manjše posle pred odstopom in po odstopu, kar je tudi izpovedala); v vsakem primeru pa bi prejela pogodbeno dogovorjen znesek. Kot že zgoraj obrazloženo, je zmotno tožničino stališče, da je toženka tista, ki bi morala konkretizirati, katere stroške naj bi tožnica imela prihranjene po odstopu (skrite stroške), ker je poznala vsebino pogodbe in ker je tožnica podala konkretne navedbe glede skritih stroškov. Iz zmotno sklepanje, da teh stroškov tožena stranka ni konkretizirala, ker jih ni bilo, in da so te navedbe tožnice ostale neprerekane. Po vsem obrazloženem ne drži, da je sodišča ta odločilna dejstva zmotno ugotovilo oziroma jih ni ugotovilo, ker je kršilo (slednje besede v pritožbi ni, a jo je očitno pritožnica glede na vsebino povedi imela v mislih) pravila o trditveni podlagi ter o priznanju dejstev (členi 7, 212 in 213 ter 214 ZPP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

22. Pritožnica glede na že zgoraj obrazloženo, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so navedbe o skritih stroških pavšalne, v pritožbi sklepa, da je sodišče, zato ker je zmotno štelo, da so navedbe o skritih stroških pavšalne, tudi zmotno štelo, da je ugovor toženke, da je nemogoče, da bi bilo svetovalno delo (dva dni tedensko) brez stroškov, adekvaten, ustrezen in vzročno povezan ugovor. Nedopustne so pritožbene navedbe, da skriti stroški, ki jih bi naj tožnica prihranila, niso vezani na to, ali je tožnica imela kakšne druge stroške v zvezi s svetovalnim delom; in da je tožnica imela stroške, vendar so bistveni stroški, ki jih je prihranila, ter da je poleg tega bistveno, da je drugo delo lahko opravljala. Te navedbe so prvič podane šele v pritožbi, tožnica pa niti ne trdi niti ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP).

23. Pritožbeno sodišče ne more presoditi pritožbenih navedb, da je sodišče nelogično in nepravilno zaključilo, da tožnica ni zadovoljivo pojasnila, zakaj naj bi bilo njeno svetovalno delo v obsegu dveh dni na teden, izvajano brez kakršnihkoli stroškov, ker so te pritožbene navedbe nekonkretizirane.

24. Ne drži, da je nepravilen tudi očitek, da tožnica ni pojasnila konkretne okoliščine, zakaj naj bi se delo drugje ne odštevalo od pogodbeno dogovorjene cene. Pritožnica izhaja iz zmotnega stališča, da ni bilo prerekano, da pogodba ni bila ekskluzivna in da podatki o tem, da pogodbena cena ni imela skritih stroškov, izvirajo tudi iz spoznavne sfere tožene stranke, ko pritožbeno trdi, da s tem, ko je jasno navedla, da (lahko) opravlja tudi drugo delo, ker pogodba ni bila ekskluzivna in da pogodbena cena ni imela skritih stroškov, je kalkulacija preprosta: tožnica bi prejela vtoževani znesek v vsakem primeru. Zato pritožbeno sodišče ne deli njenega sklepanja. Nedopustna pa je pritožbena navedba, da ničesar ni bilo, kar bi ta strošek po odstopu od pogodbe zmanjševalo na račun tega, kar bi tožnica prihranila. Podana je prvič šele v pritožbi, pri čemer pritožnica niti ne zatrjuje, da te navedbe brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP).

25. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in zadostno glede na tožbene trditve navedlo, da potnih stroškov tožnica ni vtoževala, kar je edino bilo pojasnjeno. Ker vzrok za to, da jih ni vtoževala, ni bistven, tožnica neutemeljeno navaja, da sodišče ni pojasnilo, da ni vtoževala potnih stroškov, ker ji ne pripadajo. V postopku na prvi stopnji ni bilo zatrjevano pritožbeno izpostavljeno, da je bil potni strošek strošek, ki je nastajal, ni pa bil skrit, ki bi se moral odšteti, ker tožnica teh stroškov po odstopu od pogodbe ni imela. Zato ne drži očitek, da je sodišče to spregledalo.

26. Pritožnica ne pojasni, iz katerih razlogov izpodbija zaključek, da je navedba, da v pogodbeno ceno ni bil vštet material, prazna trditev oziroma trditev, iz katere bi lahko izhajalo, da so tožnici nastajali materialni stroški, zato takšna navedba ne omogoča pritožbenega preizkusa.

27. Po vsem obrazloženem niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je zaključek sodišča, da so stroški in njihov neobstoj ostali nepojasnjeni, dejansko in materialnopravno nepravilen; da je oprt na zmotne in protispisne zaključke o delni kontradiktornosti in pavšalnosti odločilnih navedb in da način, kako je sodišče sprejelo te zaključke, predstavlja že zgoraj iz pritožbe povzete bistvene kršitve določb postopka.

28. Ker je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo iz že zgoraj povzetih razlogov, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno presoditi navedb tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi glede odpovednega roka in navedbe v zvezi z odmero odškodnine (za katere sicer pritožnica trdi, da niso relevantne). Zato ni utemeljen očitek v pritožbi, da sodba o tem nima razlogov in da se sodišče ni opredelilo do odgovora tožnice na te navedbe tožene stranke.

29. Lasten zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da če bi sodišče upoštevalo trditveno podlago tožnice kot celoto, bi moralo ugotoviti, da je tožnica zatrjevala, da bi zato, ker je v vsakem primeru upravičena opravljati druge posle, pogodbeno dogovorjeni znesek v vsakem primeru prejela, v tem znesku pa skritih stroškov ni bilo, kar je bilo tudi v zaznavni sferi tožene stranke, zato tega ni prerekala.

30. Pritožnica nadalje navaja, da je nepravilna in v nasprotju z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga tožene stranke, da sodišče tožeči stranki naloži predložitev bilanc stanja in izkazov poslovnega izida za leta 2019, 2020 in 2021 oz. davčnega obračuna za navedena leta, z namenom, da bi se vsakršen prihodek tožeče stranke v tem obdobju upošteval pri zmanjšanju vtoževane višine škode. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu tožene stranke na podlagi prvega odstavka 227. člena ZPP, bi lahko svoje nestrinjanje s to odločitvijo uveljavljala le tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, skladno s šestim odstavkom 227. člena v zvezi s tretjim odstavkom 363. člena ZPP. Tožeča stranka torej za uveljavljanje gornjega očitka nima pravnega interesa.

31. Zmotno je tudi stališče tožeče stranke v pritožbi, da naj bi bila izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna tudi iz razloga, ker naj sodišče ne bi uporabilo določb 285., 108. in 279. c člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je na neustreznost trditev (in posredno dokazov) tožnico opozorila že toženka, ki je zahtevek dovolj konkretizirano prerekala po višini in opozorila na pavšalnost tožničinih navedb, njihovo kontradiktornost ter svojo spoznavno stisko. Pritožbeno sodišče se, glede na stališča v pravni teoriji in glede na obstoječo sodno prakso (tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno navaja, da bi s tem bilo kršeno temeljno procesno načelo razpravnosti, in se sklicuje na VSL Sodba I Cp 1678/2022), strinja s prvostopenjskim sodiščem, da v takšnem primeru sodišče ni dolžno izvajati dodatnega materialnega procesnega vodstva in pravdno stranko, ki jo zastopa kvalificirani pooblaščenec, ″voditi za roko″ na način, da ji predlaga, katera dejstva in katere dokaze naj še zatrjuje ter predlaga. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, bi tožnica ob dolžni procesni skrbnosti morala in mogla postaviti ustrezno trditveno in dokazno podlago, pa je ni. In da predmetno še toliko bolj velja upoštevaje njeno zavedanje o spornosti višine zahtevka. Celo sama je namreč v zvezi z višino zahtevka navedla, da celotno plačilo po pogodbi ″izjema″ in se pri tem sklicevala na odločbo VSL II Cp 81/2017, ki pa nima vsebine, da je pogodbeno dogovorjeno plačilo ″pravilo″. Za takšne zaključke, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tudi sicer ni mogoče najti podlage v samem tekstu 648. člena OZ. Upoštevaje navedeno so pritožbene navedbe glede domnevne opustitve materialno procesnega vodstva neutemeljene. Zmotno je tako stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnico pozvati, da dopolni in konkretizira dejstva v okviru trditvene podlage in da bi to lahko storilo že ob prejemu tožbe skladno s členom 108 ZPP, moralo pa bi jo pozvati v okviru materialno procesnega vodstva skladno s členom 285 ZPP na prvem (ali kasnejšem) naroku za glavno obravnavo. Očitek, da je, zato ker ni uporabilo navedenih določb ZPP (108. in 285. člen), kršilo navedeni določbi postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, zato ni utemeljen.

32. Po obrazloženem pa je tudi zmotno stališče tožeče stranke v pritožbi, da naj bi opustitev materialno procesnega vodstva in poziva na dopolnitev tožbe ter kršitev določb 108. in 285. člena ZPP prispevali k temu, da se je tožeča stranka zanesla, da je zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Ne drži, kot je že zgoraj obrazloženo, da tožena stranka ni prerekala dejstev, ki jih je štela za odločilna, in da je razpolagala s podatki o stroških ter da se je tožnica lahko zanesla na prevaljeno dokazno breme. Že sodišče prve stopnje je jasno in zadostno pojasnilo, da bi tožnica ob dolžni procesni skrbnosti morala in mogla postaviti ustrezno trditveno in dokazno podlago, pa je ni. Zato se ne more v pritožbi sklicevati na to, da je sodišče dokazni predlog tožene stranke glede predložitve listin in dokazovanja dohodkov in stroškov tožnice na obravnavi neobrazloženo zavrnilo in da z ničemer ni dalo vedeti, niti z navedbo pravnih podlag, ki jih bo uporabilo, katera dejstva bo štelo kot odločilna. Slednje tudi sicer ne drži, saj je na prvem naroku glavne obravnave bil strankam predstavljen program vodenja postopka, ki kasneje ni bil spremenjen in v okviru katerega je sodišče jasno navedlo, da upoštevaje navedbe strank v pisnih vlogah in na pripravljalnem naroku kot relevantno pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku šteje določbe Ponudbe/pogodbe o upravljanju kadrov A., d.o.o. v prilogi A2 in Aneksa k prej navedeni pogodbi v prilogi A3 ter določbe OZ o podjemni pogodbi (pogodbi o delu), o preteku časa in odpovedi in o razlagi pogodb. Tožeča stranka sama pa je v tožbi navedla, da je potrebno uporabiti določbo 648. člena OZ. Glede na to določbo pa je jasno, da so odločilna dejstva poleg dogovorjenega plačila tudi stroški, ki jih podjemnik ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Po obrazloženem ne drži očitek, da bi sodišče moralo skladno z določbo 285. člena ZPP in sodno prakso strankam predstaviti, katera dejstva bo upoštevalo kot odločilna dejstva, torej tudi dohodke tožnice ter stroške (kot jih je navedlo v uvodu 22. strani sodbe), in da bi prav tako moralo obrazložiti zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke, zmotno pa je tudi sklepanje, da bi šele tedaj tožnica lahko učinkovito podala izjavo - dopolnitev navedb in dokaznih predlogov.

33. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni udejanjilo načela odprtega sojenja in je s tem kršilo določbo 279. c člena ZPP, v posledici česar je sodba nezakonita in nepravilna. Pritožbeno sodišče navedene kršitve, ki je pritožbeno konkretizirana z navedbo, da ni bilo nobene razprave o pravnih in dejanskih vidikih spora, da bi stranke dopolnile svoje trditve in pravna naziranja ter predlagale nadaljnje dokaze, ne more upoštevati, ker tožeča stranka, ki kršitev prvič uveljavlja šele v pritožbi, niti ne trdi, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (286.b člen ZPP). Glede na zapisnik o pripravljalnem naroku pa tudi sicer ne drži gornja pritožbena navedba. Po obrazloženem niso utemeljene pritožbene navedbe, da so bila tožnici kršena tri procesna jamstva, ki stranke varujejo v pravici do sodnega varstva.

34. Ker pritožbeni preizkus ni pokazal, da je sodišče prve stopnje kršilo člene 108, 279.c in 285 ZPP, ni utemeljena niti pritožbena navedba, da je sodišče s kršitvijo teh členov povzročilo ne le, da je sodba nezakonita in nepravilna, ampak je tožnici onemogočilo učinkovito pravno varstvo. Lastne zaključke, ki jih izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavljajo pritožbene navedbe, da je tožnica bila skladna v postopku in da je dokazala temelj zahtevka kljub številnim ugovorom tožene stranke z natančno in obširno obrazložitvijo. Pritožnica glede na vse že predhodno obrazloženo zmotno meni, da je bilo sodišče dolžno z vidika pravice do sodnega varstva tožnico pozvati k dopolnitvi navedb ob hkratni predstavitvi obema strankama, katera dejstva bo štelo kot odločilna, in da je moralo zaznati, v čem so si stališča nasprotna, tudi če so bile navedbe tožnice pavšalne. Pravilno stališče sodišča, da materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno, temelji na tem, da je na neustreznost trditev (in posredno dokazov) tožnico opozorila že toženka, ki je zahtevek dovolj konkretizirano prerekala po višini in opozorila na pavšalnost tožničinih navedb, njihovo kontradiktornost ter svojo spoznavno stisko, kot je obrazloženo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in ne na tem, da ni bilo potrebno, ker je tožnica imela kvalificiranega pooblaščenca, kot je navedeno v pritožbi. Zato ne drži, da je zmotno stališče sodišča, da materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno, ker je tožnica imela kvalificiranega pooblaščenca. Po obrazloženem se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da je sodišče zavzelo tako strog kriterij, ki krši pravico tožeče stranke do sodnega varstva in ni upoštevalo niti prave mere v dani življenjski in pravni situaciji.

35. Nazadnje tožeča stranka neutemeljeno navaja, da sodba zanjo predstavlja nedopustno sodbo presenečenja in kršitev tožničine pravice do izjave. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da predmetna sodba za tožnico ne more biti sodba presenečenja, saj je pravilno obrazložilo, da sodba ne temelji na nepričakovani pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev bistvena druga dejstva in dokazi. Kot je ponovilo sodišče v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je na neustreznost trditev (in posredno dokazov) tožnico opozorila že toženka, ki je zahtevek dovolj konkretizirano prerekala po višini in opozorila na pavšalnost tožničinih navedb, njihovo kontradiktornost ter svojo spoznavno stisko. Lasten zaključek tožnice predstavlja pritožbena navedba, da sodišče navaja ″dovolj konkretizirano″ prerekanje s strani tožene stranke, kar pomeni, da tudi tožena stranka ni bila povsem prepričljiva. Zato, tudi glede na v tej sodbi že obrazloženo o prerekanju navedb tožeče stranke, zmotno pritožba zaključuje, da se je kljub temu sodišče v celoti oprlo na njene navedbe, ne da bi jih vzročno povezalo, ali so sploh adekvatne temu, kar trdi tožnica in ali sploh gre za logično in konkretno prerekanje. Iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče pojasnilo že zgoraj v zvezi z navedbami tožene stranke v delu, v katerim je prerekala trditve tožene stranke, da tožnica ni imela skritih stroškov, in jih je zato nepotrebno ponavljati, so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ne navede, v katerem delu je tožena stranka adekvatno in konkretno prerekala, da tožnica ni imela skritih stroškov, saj so le-ti sodili tudi v spoznavno sfero tožene stranke, kot tudi ne, v katerem delu je tožena stranka adekvatno in konkretno prerekala, da pogodba ne bi bila ekskluzivna, in da nasprotno sodišče ni ugotovilo, da je to dejstvo neprerekano, kot tudi ne, da gre pri stroških, ki so toženi stranki bili prihranjeni, za dejstva iz spoznavne sfere (tudi) tožene stranke. Dodatne pritožbene presoje, ker je pritožbeno sodišče že zgoraj obrazložilo, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dodatnega materialno procesnega vodstva in da ni bilo kršeno načelo odprtega sojenja, ne terjajo ponovljene navedbe tožeče stranke, da bi sodišče moralo opraviti tako dolžnost odprtega sojenja kot dolžnost materialno procesnega vodstva ne glede na sodno prakso, ki jo sodišče za tovrstne spore navaja, saj da je potrebno upoštevati konkretni primer in ta primer je takšen, da je sodišče navedbe ocenilo kot pavšalne, kontradiktorne in nezadovoljive, pri čemer gre le za navedbe o višini zahtevka (kot zadostne je ocenilo navedbe glede temelja). Zmotno, saj sodišče ni opustilo navedenega ravnanja, je stališče tožeče stranke, da sodišče ne more na tej točki, ko se spor pomakne k razsoji o višini, povsem opustiti dolžno ravnanje odprtega sojenja in materialno procesnega vodstva, ko so navedbe in dokazi podani, pa sodišče meni, da niso zadostni. Zato ne drži, da je takšno ravnanje sodišča preraslo v kršitev pravice do sodnega varstva, vključno s kršitvijo pravice do izjave in do enakega varstva pravic ter do poštenega sojenja ne glede na to, da je tožnica imela kvalificiranega pooblaščenca. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da bi tožnica ob dolžni procesni skrbnosti, upoštevaje svoje zavedanje o spornosti višine zahtevka, morala in mogla postaviti ustrezno trditveno in dokazno podlago, pa je ni. Zato je zmotno pritožničino sklepanje, da če bi sodišče opravilo dolžno ravnanje, bi tožnica ob kvalificiranem pooblaščencu prepoznala, kateri so dejanski in pravni vidiki, ki jih bo upoštevalo sodišče, in bi svoje navedbe in dokazne predloge tudi podala, in da bi s tem imela možnost doseči učinkovito pravno in sodno varstvo. Neutemeljen je očitek, da ji ob opisanem ravnanju sodišča to ni bilo omogočeno in to v situaciji, da je uspela po temelju zahtevka. Prav tako pa tudi očitek, da je nepošteno (poleg tega tudi nezakonito) do tožeče stranke, da je sodišče ne opozori na pomanjkljive navedbe in dokazne predloge; če bi jo, tožena stranka ob tem, da njeni ugovori po temelju niso bili upoštevni in da je tudi sama podala dokazne predloge glede višine, ne bi bila v neenakem položaju. Glede na že zgoraj obrazloženo (tako o zavrnitvi dokaznega predloga tožene stranke oziroma predloga, danega po 227. členu ZPP kot o tem, da je sodišče strankam predstavilo pravno podlago, ki jo bo uporabilo) se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da bi prav tako bila spodbujena s tem, da bi sodišče obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke, saj bi se tožnica tudi na ta način seznanila z dejstvi, ki jih sodišče šteje kot odločilna, in posledično s pravno podlago, ki jo bo uporabilo. Zato posledično ne drži pritožbena navedba, da bi tožnica imela možnost dodatno se izjaviti o opravljanju dela, stroških dejavnosti, predložiti dokaze - računovodske listine za sporno obdobje in obdobje pred tem ter predlagati izvedenca ekonomske stroke zaradi ugotovitve dohodkov tožnice stroškov, ki jih tožnica ni imela zaradi odstopa od pogodbe, pa jih je imela pred tem, ter zaradi ugotovitve drugih odločilnih dejstev. Ne drži, da je sodišče opustilo prav vsa dolžna ravnanja, da bi sojenje s točke uspeha tožnice po temelju premaknilo v možnost uspeha po višini, in da je opustitev prav vseh dolžnih ravnanj kot celota kršitev postopka prerasla tudi v kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj da je tožnici bila kršena pravica do izjave, do podajanja dokazov in navedb. Neutemeljen je nadalje tudi očitek, da posledično sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

36. Po vsem obrazloženem se pritožbeno sodišče ne strinja s tožečo stranko, da sodba posledično zagotovo predstavlja nedopustno sodbo presenečenja in kršitev tožničine pravice do izjave; da tožeča stranka zaradi nespoštovanja pravil o materialno procesnem vodstvu in odprtem sojenju ni bila učinkovito varovana pred prepovedano sodbo presenečenja; da je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v tč. 18 v celoti neutemeljena; da zgolj sklicevanje na pavšalne navedbe tožene stranke (da trditve tožeče stranke niso ustrezne) in sklicevanje na to, da po tožnici naveden primer sodne prakse ni bil ustrezen (ker da ni bila sporna višina zahtevka), kot tudi sklicevanje na to, da je tožnica imela v postopku kvalificiranega pooblaščenca, niso niti pravilni niti zadostni razlogi, zaradi katerih bi sodišče utemeljeno opustilo dolžnosti materialno procesnega vodstva in odprtega sojenja. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje in glede na vso zgoraj navedeno presojo pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne strinja s tožnico, da je zagotovo bila zadosti skrbna (da je podala ustrezno trditveno in dokazno podlago glede temelja zahtevka, po oceni sodišča pa nezadostno in pavšalno glede višine zahtevka, pri čemer je podala navedbe, na podlagi katerih je bila prepričana, da je upravičena do pogodbene vrednosti v celoti) in tudi ne s tožničino oceno, da je v teh okoliščinah zaključek sodišča, da opozorilo ni bilo potrebno, zmoten in obremenjen z navedenimi kršitvami postopka.

37. Ker niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

38. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki, ki se je v odgovoru na pritožbo določno opredelila do pritožbenih navedb, zaradi česar so stroški v zvezi s to vlogo potrebni pravdni stroški, pa mora povrniti 746,64 EUR stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo priglašene stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1.000 točk (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife -OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT).

1 648. člena OZ glasi: ″Vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti.″ 2 Primerjaj VSRS Sodba II Ips 25/2020. 3 Primerjaj s sodnimi odločbami VSRS III Ips 2/2009, III Ips 151/2006 in III Ips 37/2019.