Jedro

Toženka je vsled ugovora, ki ga je vložil tožnik, ugotovila, da je v postopku prišlo do očitnih napak in kršitev pravil postopka; tako je toženka ugotovila, da po kriteriju BT1 iz recenzentskega mnenja ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali so recenzenti po tem kriteriju upoštevali le znanstveno odličnost vodje prijavljenega projekta ali pa tudi drugih sodelujočih, prav tako pa iz zapisnika panela ne izhaja, da bi se panel opredelil do odziva, ki ga je podal tožnik. Vendar pa ne ne izhaja nobena vsebinska utemeljitev zavrnitve tožnikovih ugovornih očitkov, čeprav, kot rečeno, je tudi toženka sama v postopku ugotovila utemeljenost teh očitkov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, obvestilo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije o izboru prijav za (so)financiranje raziskovalnih projektov na podlagi javnega razpisa za (so)financiranje raziskovalnih projektov za leto 2019 (druga faza ocenjevanja), št. 6316-9/2018-1293 z dne 18. 6. 2019, in sklep Upravnega odbora Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, št. 6316-9/2018-2067 z dne 13. 3. 2020, se odpravita ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je izdala obvestilo o izboru prijav za (so)financiranje raziskovalnih projektov na podlagi javnega razpisa za (so)financiranje raziskovalnih projektov za leto 2019 (druga faza ocenjevanja) (v nadaljevanju obvestilo), s katerim je tožnika obvestila, da njegov prijavljeni projekt pod št. 14, z naslovom „...“ in vodjo projekta A. A., ni bil izbran za (so)financiranje.

2. Iz obrazložitve obvestila izhaja, da je toženka vodila evalvacijo na javni razpis prijavljenih predlogov po postopku, določenem v Pravilniku o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik), Metodologiji ocenjevanja prijav za razpise in v samem javnem razpisu. Najprej je Komisija za odpiranje prijav izločila tiste, ki niso izpolnjevali razpisnih pogojev, nato je Občasno strokovno telo za ocenjevanje prijav na javni razpis pregledalo predloge za prerazporeditve na druge vede oziroma področja, direktor toženke pa je odločil o izvedbi postopka ocenjevanja v eni fazi, na podlagi česar so bili prijavitelji pozvani k dopolnitvam in razširitvam, nakar je prej omenjena komisija ugotovila novo stanje prijav. Te so bile poslane v ocenjevanje trem tujim recenzentom, ki so ocenjevali po treh kriterijih, nadaljnji postopek ocenjevanja pa je izvajal panel po posameznih vedah, ki je svojo odločitev obrazložil. Na podlagi usklajenega poročila je tako projekt tožnika prejel usklajeno oceno skupaj 11,5 (po kriteriju BT1 znanstvena odličnost raziskovalcev 3,9; po kriteriju BT2 znanstvena, tehnološka oziroma inovacijska odličnost 4,3; ter po kriteriju BT3 kakovost in učinkovitost izvedbe upravljanja 3,3). Nato so bili izdelani seznami predlogov raziskovalnih projektov, predlaganih za sofinanciranje, in prednostni seznami, Znanstveni svet pri toženki pa je sprejel sklep o predlogu izbora prijav za (so)financiranje raziskovalnih projektov (druga faza ocenjevanja). Tožnikov projekt ni bil izbran za (so)financiranje, prejel je oceno 11,5 oz. 76,67 % glede na vrednost razmerja ocene prijave glede na v skladu s Pravilnikom najvišjo možno oceno v postopek uvrščenih prijav. Na podlagi sklepa omenjenega sveta je direktor toženke izdal sklep o izboru prijav in odločil, kot je razvidno iz izreka obvestila.

3. Tožnik je zoper obvestilo vložil ugovor, ki ga je toženkin Upravni odbor s sklepom (v nadaljevanju: sklep) zavrnil. V obrazložitvi sklepa toženka pojasnjuje, da je bila imenovana Komisija za ugovore, ki je ugotovila, da ni potrebe po zadržanju podpisa pogodb z izbranimi prijavitelji, kot je to sicer predlagal tožnik; ugotovila pa je, da je v postopku prišlo do očitne napake in kršitve pravil postopka ter da iz recenzentskega mnenja ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali so recenzenti pri kriteriju BT1 upoštevali le odličnost vodje projekta ali vseh raziskovalcev projektne skupine, prav tako pa iz zapisnika panela ne izhaja, da bi se opredelil do v odzivu izpostavljenih napak in kršitev oz. sploh do katerekoli tožnikove navedbe, izhaja le, da je panel upošteval usklajeno oceno recenzentov. Zato je Upravni odbor toženke sprejel sklep o odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti postopka, tako da se recenzentom posreduje tožnikov odziv na njihove pisne ocene, do katerega naj se vsebinsko opredelijo in odločijo, ali pri oceni vztrajajo ali pa jo spremenijo. Recenzenti so mnenje dopolnili, tožniku pa je to bilo poslano v seznanitev. Recenzenti so ugotovili, da je bil postopek ocenjevanja pošten in nepristranski, da so se vsi trije uskladili glede končne skupne ocene in jo utemeljili, navedbe tožnika v odzivu pa prepoznali za neutemeljene in niso ugotovili nobenih očitanih napak, zato podane ocene niso spremenili. Komisija meni, da je bistveno, da so recenzenti podali usklajeno številčno oceno, da so upoštevali vsa pravila postopka (ocena po vseh treh kriterijih, ki je utemeljena, ne rabi pa biti podrobno obrazložena), z očitki o napakah pa so se seznanili in jih presodili ter vztrajali pri oceni. Ugovor predstavlja polemiziranje z mnenjem recenzenta, zoper oceno pa ugovor po zakonu ni dopusten. Tožnikov projekt je torej prejel skupno oceno 11,5, v sofinanciranje pa so se uvrstili projekti glede na vrstni red rezultatov in ob upoštevanju kapacitete posameznih področij ter obveznih deležev posameznih vrst projektov. Na področju interdisciplinarnih raziskav v okviru vede Naravoslovje, kamor se uvršča tožnikov projekt, in sicer kot temeljni projekt, je kapaciteta področja okvirno 3,5 enot, zato je panel predlagal v sofinanciranje štiri projekte (tri v višini ene enote in enega v višini polovice enote). Najboljši rezultat je dosegla prijava z 99,33 %, tožnikova prijava s 76,67 % pa je bila med 15 prijavami temeljnih projektov na področju interdisciplinarnih raziskav uvrščena na 13. mesto. Med ostalimi izbranimi sta bili še dve izbrani glede na najvišji rezultat ocenjevanja (94 % in 92,67 %), ena pa glede na prioritete, tj. obvezne deleže, pri čemer pa je tudi ta prijava z rezultatom 86 % dosegla boljši rezultat od tožnikovega. Tožnikov ugovor o pomanjkljivi obrazložitvi obvestila je po naziranju komisije pravilen, vendar je bila ta pomanjkljivost odpravljena, saj je tožnik po zaključku ocenjevanja prejel recenzentsko poročilo, tako številčne ocene kot njihovo utemeljitev, na kar je lahko podal svoj odziv, toženka pa je dopolnila postopek in dodatno z navedenim sklepom dopolnjuje obrazložitev, pri čemer upošteva, da obvestilo in sklep o ugovoru pomenita odločitev, sprejeto v enostopenjskem postopku. Toženka zavrne tudi tožnikov ugovor, da ni jasno, kdo je odločevalec v postopku izbire, pri čemer opiše vlogo panela in znanstvenega sveta, končno odločitev pa sprejeme direktor. Komisija je tako ugotovila, da je izpodbijano obvestilo pravilno, predlog odločitve posredovala direktorju, ta pa Upravnemu odboru v sprejem, slednji pa je v celoti sledil obrazložitvi in predlogu komisije in odločil kot zgoraj navedeno.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper obvestilo v zvezi s sklepom ter sodišču predlaga, naj izpodbijani akt odpravi, zadevo pa vrne toženki v ponovno obravnavanje in odločanje, pri čemer zahteva tudi povračilo stroškov postopka. Najprej opisuje tek dosedanjega postopka in povzema svoj ugovor, v nadaljevanju pa navaja, da je predlagal, naj direktor toženke zadrži podpis pogodb z izbranimi prijavitelji, saj je sicer ogrožena tožnikova možnost pridobiti sofinanciranje, kar bi lahko povzročilo odškodninsko odgovornost. Meni, da je panel le povzel oceno recenzentov, pri tem pa ni upošteval tožnikovega odziva na zmotnost in napačnost njihovih poročil. Osporava tudi stališče, da se ugovor ne more nanašati na znanstveno presojo ocene recenzenta, saj to pušča preveliko samovoljnost komisije, postopek izbire pa bi moral biti preverljiv tudi po vsebini, ne le v procesnem vidiku, sicer postopek s pravnimi sredstvi nima smisla. Z odločitvijo je bil kršen Pravilnik, odločitev pa nima utemeljitve in je nejasna, temu je pridruženo tudi elementarno neznanje, nedopustno za recenzentski in panelski nivo delovanja. Glede kriterija BT1 ponavlja, da ni razvidno, ali se je upoštevalo le odličnost vodje projekta ali tudi sodelujočih raziskovalcev; usklajena ocena po tem kriteriju je zato očitna napaka, saj bi bilo treba upoštevati tudi sodelujoče raziskovalce, kar pa ni bilo izvedeno. Tudi ocena po BT2 je posledica očitne napake, kar tožnik utemelji, enako tudi glede kriterija BT3, glede katerega poda tožnik obsežno utemeljitev. Tožnik meni, da niti obvestilo niti sklep nimata utemeljitve, zgolj sklicevanje na število točk pa predstavlja arbitrarnost; tudi panel se ne bi smel zadovoljiti zgolj z zapisano oceno, temveč bi morali vsebino ocene tudi preveriti. Pripombe tožnika po uvodni fazi so bile v celoti prezrte, obvestila pa ni mogoče preizkusiti v smislu tega, zakaj tožnikova opozorila niso bila sprejeta oz. upoštevana. Tožnik tudi ponovno opozarja, da ni jasno, kdo je odločevalec v postopku izbire prijavljenih projektov. Meni tudi, da njegov ugovor ni bil vsebinsko obravnavan, saj dopolnjene recenzentske izjave ne dajejo pojasnila glede predhodnih ugovorov, navedba, da je bil postopek pošten in nepristranski, pa je le arbitraren odziv, saj ni obrazložitve. V sklepu so vsebovane le splošne opredelitve, brez konkretizacije. Poleg tega iz sklepa izhaja potrditev tožnikovih ugovornih navedb, pri čemer naj bi bile te nezakonitosti odpravljene, kar pa ne drži, poleg tega pa tudi ni obrazloženo, kako naj bi bile odpravljene. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na zaslišanje svojega zakonitega zastopnika ter več prič (A. A., B. B., C. C.), predlaga pa tudi postavitev izvedenca biokemije.

5. Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenemu zahtevku, prereka utemeljenost tožbenih navedb ter vztraja pri razlogih izpodbijane odločitve. Navaja, da zadržanje podpisa pogodb z izbranimi prijavitelji ni potrebno, saj ima toženka sredstva za sofinanciranje zagotovljena, poleg tega pa za svoje obveznosti tudi odgovarja z vsem svojim premoženjem, ugovor pa skladno z 28. členom Pravilnika tudi ne zadrži podpisa pogodb z izbranimi prijavitelji. Nadalje navaja, da so bile v obvestilu res navedene le dosežene točke, vendar pa je toženka po zaključku ocenjevanja tožniku posredovala recenzentsko poročilo (ocene in utemeljitev), na kar je tožnik lahko podal svoj odziv. Poleg tega je Upravni odbor pri toženki sklenil, da se postopek izbora prijave tožnika dopolni in se nepravilnosti odpravijo tako, da se recenzentom posreduje odziv tožnika, kar je bilo odločeno tudi na podlagi tega, da je panel obravnaval recenzentsko poročilo in odzive tožnika, vendar iz zapisnika panela ne izhaja, da bi se panel do teh odzivov opredelil. S sklepom je toženka tako dopolnila obrazložitev izpodbijanega obvestila, s čimer je odpravila pomanjkljivost obrazložitve. Glede očitkov o oceni po kriterijih BT1 in BT3 pojasnjuje, da je toženka z njimi seznanila recenzente, ki so pri ponovni presoji ugotovili poštenost in nepristranskost postopka ocenjevanja, v recenzentskem mnenju pa niso ugotovili nobenih očitanih oz. bistvenih napak in že podane ocene niso spremenili. Iz pisnih individualnih mnenj recenzentov izhaja, da so pri kriteriju BT1 upoštevali dosežke vodje in sodelujočih pri projektu, zato ne drži očitek o napaki zaradi upoštevanja le vodje. Navedbe tožnika glede ocene po kriteriju BT3 pomenijo recenzijo recenzije, ki jo tožnik skuša prikazati kot kršitev postopka oz. nepravilno ugotovitev dejanskega stanja; na vrednostno oceno vsebine projekta pa ugovor ni dopusten. Navedbe tožnika v zvezi z oceno BT2 pa v dopolnjenem postopku niso bile predmet ponovne presoje recenzentov; tudi v tem delu tožnikovo zatrjevanje o potrebnosti višje ocene pomeni ugovor zoper vrednostno oceno, ki ni dopusten. Toženka se sklicuje na 15. člen Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti (v nadaljevanju ZRRD), da se ugovor lahko vloži samo zaradi kršitve postopka izbire ali očitne napake. Tudi Pravilnik v 28. členu določa, da ugovor ni mogoč glede znanstvene ocene recenzenta. ZRRD je odstopil od siceršnje ureditve pravnih sredstev, ki velja za javne agencije, tako da je zoper odločitev toženke možen ugovor, nato pa še upravni spor. Tudi razvite zahodne države ne poznajo ugovorov zoper recenzentske ocene. Glede na to, da vsak predlog oceni več ocenjevalcev, ki dajo usklajeno oceno, je s tem zagotovljena ustrezna kvaliteta vsebinskega ocenjevalnega postopka, zato je osredotočenost na tehnični oz. postopkovni vidik zadostna. Poleg tega je ocenjevanje strokovno opravilo, ki ne more biti predmet sodne presoje, ocena recenzenta pa prav tako ne. Toženka sklepno zavrača očitke o kršitvah Pravilnika in ponavlja, da se je predmetni postopek ocenjevanja izvedel v eni fazi, zato se ocenjevanje prijav izvede v skladu z določili o ocenjevanju v drugi fazi; ponovi pa tudi pojasnilo o pristojnosti recenzentov, znanstvenega sveta in direktorja. Sodišču predlaga, naj tožbo zoper obvestilo in sklep zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano odločitev.

6. Tožba je utemeljena.

7. V predmetni zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti obvestila, s katerim je toženka zavrnila tožnikovo prijavo za sofinanciranje raziskovalnega programa, ter sklepa, s katerim je zavrnila tožnikov ugovor zoper obvestilo.

8. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je kot relevantno pravno podlago za presojo v predmetni zadevi treba uporabiti v času izdaje izpodbijanih aktov veljaven ZRRD. Četrti odstavek 15. člena ZRRD je tako med drugim določal, da lahko zoper odločitev toženke o izbiri programov in projektov, ki se financirajo iz državnega proračuna, in ki jo na prvi stopnji sprejme direktor agencije, stranka v 15 dneh po vročitvi vloži ugovor, o katerem odloči upravni odbor agencije v 30 dneh po njegovem prejemu ob smiselni uporabi zakona, ki ureja splošni upravni postopek, in da zoper odločitev upravnega odbora agencije ni pritožbe.

9. Iz navedenega izhaja, da ZRRD zoper odločitev direktorja toženke o izbiri projektov predvideva možnost ugovora, o katerem prav tako odloča toženka, po drugem organu (upravnem odboru), oba akta skupaj pa predstavljata odločitev toženke, sprejeto v enostopenjskem postopku. Ker zoper takšno odločitev ni pritožbe, je ta dokončna, v skladu z določbami ZUS-1 pa jo je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Sodišče je v nadaljevanju tako presojalo pravilnost in zakonitost obeh izpodbijanih aktov (obvestila in sklepa) kot dokončne odločitve toženke o tožnikovi pravici.

10. Sodišče dalje pojasnjuje, da se lahko po določbi četrtega odstavka 15. člena ZRRD in (v času izdaje izpodbijanih aktov veljavnega) 28. člena Pravilnika ugovor zoper obvestilo o rezultatih izbora vloži samo zaradi kršitve postopka izbire ali očitne napake. Predmet ugovora ne morejo biti pogoji, kriteriji in merila za ocenjevanje prijav, prav tako ugovor ni mogoč glede znanstvene presoje (ocene) recenzenta. Slednja je lahko posredno predmet ugovora samo, če se prijavitelj v ugovoru sklicuje na konkretno kršitev postopka izbire ali očitno napako. Glede na opisano ureditev je tudi sodni preizkus izpodbijanega sklepa omejen na presojo pravilnosti in zakonitosti postopka izbire in na presojo očitnih napak v postopku izdaje izpodbijanega akta. Po naziranju sodišča to tudi ni nerazumno, kot to tožnik zatrjuje s tožbo (češ da sicer postopek s pravnimi sredstvi nima nobenega smisla), saj se v zadevah sofinanciranja iz javnih sredstev število doseženih točk ustaljeno smatra kot rezultat strokovne ocene, ki pa je sodišče ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno, v upravnem sporu pa se presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov in ne pravilnost strokovnih ocen.1

11. V predstavljen okvir možnosti sodnega preizkusa pa po povedanem sodi presoja, ali je toženka spoštovala splošna pravila upravnega postopka, ki stranki zagotavljajo učinkovito zaščito njenih pravic. V predmetni zadevi gre namreč za javnopravno zadevo, kolikor področje, na katero zadeva sodi, ni urejeno s posebnim postopkom, pa se v takih zadevah smiselno uporablja upravni postopek (4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Kot že predhodno navedeno, je tako tudi ZRRD v četrtem odstavku 15. člena med drugim določal, da se o ugovoru odloča ob smiselni uporabi zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Posledično je kot eno splošnih pravil treba (smiselno) upoštevati tudi pravico stranke v postopku, da se v obrazložitvi seznani z vsemi razlogi za sprejeto odločitev, obrazložitev odločitve pa mora biti popolna do te mere, da je spoštovano načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V vsakem primeru mora obrazložitev vsebovati dovolj podatkov, da lahko stranka (in sodišče) preveri pravilnost odločitve.

12. Tožnik v tožbi zatrjuje, da sta izpodbijana akta neobrazložena in ju ni mogoče preizkusiti, saj nimata utemeljitve, zgolj sklicevanje na število točk pa po stališčih tožbe predstavlja nedopustno arbitrarnost, zlasti še glede na konkretizirano vsebino posameznih kriterijev.

13. Pravilnik je med drugim urejal postopke izbora in v 32. členu določal, da se za ocenjevanje prijav na razpise in pozive uporabljajo naslednji elementi: kriteriji, kazalniki in merila (prvi odstavek). Za vsak kriterij se lahko uporablja večje število kazalnikov. Vrednotenje kazalnikov se opravi z enim ali več merili. Posamezni kazalnik ali merilo lahko predstavlja kvantitativna ocena ali ocena recenzentov. Recenzenti ob oceni podajo tudi _kratko opisno oceno oziroma komentar po posameznih elementih ocenjevanja_ (drugi odstavek).

14. Ne glede na navedeno procesno ureditev v Pravilniku iz izpodbijanih aktov izhaja, da toženka ocene, ki je bila podeljena tožnikovemu projektu, ni obrazložila na ustrezen način. Kot utemeljeno izpostavlja tožnik, je toženka v obvestilu navedla zgolj število točk, ki jih je tožnikova prijava prejela po posameznih kriterijih ter skupno število doseženih točk, ne pa tudi kakršnekoli utemeljitve takšnega vrednotenja. To tudi s sklepom ni bilo odpravljeno oz. sklep te obrazložitve ni dopolnil na način, da bi to oceno obrazložil, in sicer kljub temu, da se v sklepu navaja, da so recenzenti svojo oceno po kriterijih utemeljili (čeprav se od njih ne pričakuje podrobna ocena) - prim. str. 5 toženkinega sklepa.

15. Nadalje pa se v tožbi izpostavlja tudi, da je toženka potrdila utemeljenost očitkov, ki jih je tožnik izpostavil v svojem ugovoru, v zvezi s čimer je v izpodbijanem sklepu zapisala, da so bile te nepravilnosti odpravljene; vendar pa navedbah tožbe to ne drži. 16. Iz izpodbijanega sklepa tako resnično izhaja, da je toženka vsled ugovora, ki ga je vložil tožnik, ugotovila, da je v postopku prišlo do očitnih napak in kršitev pravil postopka; tako je toženka ugotovila, da po kriteriju BT1 iz recenzentskega mnenja ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali so recenzenti po tem kriteriju upoštevali le znanstveno odličnost vodje prijavljenega projekta ali pa tudi drugih sodelujočih (str. 3 sklepa), prav tako pa iz zapisnika panela ne izhaja, da bi se panel opredelil do odziva, ki ga je podal tožnik (str. 4 sklepa). Nadalje pa iz sklepa izhaja, da se je toženka odločila ti dve pomanjkljivosti postopka odpraviti s pridobitvijo ponovnega stališča recenzentov (str. 4 sklepa), ki da so v ponovni presoji ugotovili poštenost in nepristranskost postopka, se uskladili glede končne skupne ocene projekta in jo utemeljili, tožnikove navedbe prepoznali za neutemeljene in so vztrajali pri že zavzeti oceni (str. 4 sklepa).

17. Vendar pa iz zgoraj povzetega po naziranju sodišča ne izhaja nobena vsebinska utemeljitev zavrnitve tožnikovih ugovornih očitkov, čeprav, kot rečeno, je tudi toženka sama v postopku ugotovila utemeljenost teh očitkov. Toženka tako glede prvega ugovornega očitka o vprašljivi upoštevnosti odličnosti tudi drugih sodelujočih po kriteriju B1 šele v odgovoru na tožbo navaja, da iz pisnih individualnih mnenj recenzentov izhaja, da so bili pri ocenjevanju po tem kriteriju upoštevani tako raziskovalni dosežki vodje projekta kot tudi sodelavcev projekta (recenzent 1), glede na status vodje pa so recenzenti poudarili predvsem njene dosežke, prav tako pa se navaja vključitev vseh oseb, ki so del tega projekta (recenzent 3). Vendar pa so te konkretne navedbe prvič podane šele v odgovoru na tožbo, predhodno iz izpodbijanih aktov ne izhajajo, po ustaljeni sodni praksi pa odgovor na tožbo ne more nadomestiti nepopolne obrazložitve izpodbijanega akta. O tem, kako naj bi bila sanirana pomanjkljivost, da se panel ni opredelil do tožnikovega odziva, pa iz sklepa prav tako ne izhaja nič konkretnega, čeprav naj bi do sanacije tega prišlo na način, da se naj bi recenzenti v postopku sanacije ugotovljenih kršitev vsebinsko opredelili do odziva tožnika na pisne ocene recenzentov z navedbo razlogov, zakaj upoštevati ali zavrniti pripombe tožnika (prim. str. 4 sklepa). Prav tako ni jasno, zakaj je toženka glede posameznega kriterija sledila ocenam ocenjevalcev, ni pa upoštevala nasprotnega mnenja tožnika. Po logični razlagi 98. člena Pravilnika, ki je v drugem odstavku določal, da panel obravnava poročila recenzentov in odzive prijaviteljev, je evidentno namen postopka, po katerem ocenjevalci dajo oceno, prijavitelji pa lahko tej oceni nasprotujejo, v tem, da tožena stranka presoja, ali je posamezna ocena utemeljena, saj bi bila sicer brez pomena pravica prijaviteljev, da se nanjo odzovejo. Če pa tožena stranka ni nujno vezana na ocene, lahko pa jih upošteva, mora tudi obrazložiti, zakaj je sledila ocenam, ne pa pripombam prijaviteljev na te ocene.

18. Tožbene navedbe v delu glede zadržanja podpisa pogodb z izbranimi prijavitelji sodišče zavrača kot neutemeljene, saj gre v tem delu le za prepis ugovornih navedb, na katere je toženka v svojem sklepu o zavrnitvi tožnikovega ugovora po presoji sodišča že zadostno odgovorila in se sodišče na njene razloge po drugem odstavku 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, s tožbo pa se v tej zvezi ne navaja ničesar bolj konkretnega niti se ne podaja morebitnega predloga za izdajo začasne odredbe. Prav tako se sodišče iz enakega razloga sklicuje na v tožbi ponovno navrženo tezo o tem, da naj ne bi bilo jasno, kdo je odločevalec v postopku izbire; tudi na to je toženka v svojem sklepu že argumentirano odgovorila in se sodišče na to po pooblastilu iz zakona (ZUS-1) sklicuje.

19. Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da zaradi predstavljenih pomanjkljivosti in nejasnosti ter umanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z oceno tožnikove prijave, izpodbijanih aktov ni mogoče preizkusiti. Navedeno predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka ter tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijana akta (obvestilo in sklep) odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Akt, s katerim bo toženka ponovno odločila o tožnikovi prijavi, bo moral biti obrazložen tako, da bo mogoče preizkusiti, ali je prišlo pri ocenjevanju tožnikove prijave do kršitev postopka oziroma do očitnih napak. Obrazložitev bo morala zadostiti tudi pogojem iz 214. člena ZUP.

20. Glede na to, da je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), in sicer brez povišanja za 22% DDV, saj tožnik tega ni izrecno zahteval niti ni izkazal, da bi bil njegov pooblaščenec zavezanec za ta davek. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

21. V zadevi je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravna akta odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče je zato, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave (na seji).

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 725/2008 z dne 15. 12. 2010, tč. 9.