Jedro

Novi toženec ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi z upiranjem subjektivni razširitvi tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da se predloga R. S. z dne 8.10.2010 in S. d.d. z dne 11.10.2010, da jima tožeča stranka povrne stroške tega pravdnega postopka, zavrneta.

Tožeča stranka in S. d.d. krijeta vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvo sodišče je s sklepom P 158/2007 z dne 5.10.2010, ki je postal pravnomočen 25.10.2010, sklenilo, da se razširitev tožbe na R. S. in S. d.d. ne dovoli.

Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče tožniku naložilo, da v roku 15 dni povrne pravdne stroške R. S. v višini 1.882,13 EUR in S. d.d. v višini 3.079,56 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

V pravočasni pritožbi zoper gornji sklep tožnik uveljavlja „vse pritožbene razloge“, predlaga razveljavitev sklepa prvega sodišča in priglaša pritožbene stroške. Izpostavlja, da tožnik ni dolžan povrniti stroškov S. d.d in R. S., saj ti stroški za predmetno pravdo niso bili potrebni. Oba toženca, na katera je razširil tožbo, sta namreč že v prvih vlogah (S. d.d. z dne 6.2.2008, R. S. pa z dne 7.3.2008), naslovljenih kot odgovora na tožbo, izjavila, da odklanjata udeležbo oziroma razširitev tožbe nanju. Zoper oba toženca je zato vložil posebno tožbo.

S. d.d. se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške. R. S. in toženec pritožbenega odgovora nista podala.

Pritožba je utemeljena.

191. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da lahko tožnik do konca glavne obravnave tožbo razširi na novega toženca, pri čemer se novi toženec razširitvi lahko upre, lahko pa vanjo privoli (izrecno ali s konkludentnimi procesnimi dejanji)1Glej več Lojze Ude et al.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, komentar k 191. členu ZPP.. Molk torej nikoli ne more šteti za privolitev v subjektivno razširitev tožbe, saj je privolitev tistega, na katerega se razširi tožba, nujna. Povedano še drugače to pomeni, da se novemu tožencu niti ni potrebno upreti razširitvi tožbe.

Že zato, ker nasprotovanje razširitvi tožbe sploh ni potrebno, novi toženec ne more biti upravičen do povrnitve stroškov, ki naj bi mu nastali s tem, ko se je uprl razširitvi. Za dosego cilja, da se tožba ne bi razširila nanj, kakšno dejanje niti ni potrebno. Nadalje pa tudi ne zato, ker novi toženec pridobi položaj stranke pravdnega postopka in s tem položaj osebe, ki je upravičena do povrnitve stroškov, nastalih v zvezi s pravdnim postopkom, šele s privolitvijo v razširitev tožbe. Tisti, ki noče stopiti v pravdo, namreč ni stranka postopka (tretji odstavek 191. člena ZPP). Ker ni stranka postopka tudi povrnitve pravdnih stroškov ne more zahtevati. Stroški, katerih povrnitev zahteva taka oseba, sploh niso pravdni stroški2Pravdni stroški so strankini in sodni izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). , saj niso v zvezi s konkretnim sporom, ki se v pravdi obravnava.

Glede na to, da S. d.d. v odgovoru na pritožbo utemeljenost svojega predloga na povrnitev stroškov utemeljuje tudi z dejstvom, da so bila procesna dejanja S. d.d. v tej pravdi potrebna iz razloga, ker sodišče toliko časa ni izdalo sklepa, da se razširitev tožbe ne dovoli, velja pojasniti, da sodišču v primeru, ko je naknadno sosporništvo odvisno od privolitve toženca, posebnega sklepa o (ne)dopustnosti subjektivne spremembe tožbe sploh ni potrebno izdajati. Morebitna izdaja sklepa, ki ima torej le deklaratorno naravo, pa nima nobenega vpliva na obveznost povrnitve stroškov, nastalih v zvezi z razširitvijo tožbe.

Tako se izkaže, da predloga R. S. in S. d.d., da jima tožnik povrne stroške, ki so jima nastali s tem, ko v tem pravdnem postopku nista stopila v pravdo, ob pravilni uporabi materialnega prava nista utemeljena. R. S. in S. d.d. namreč v tem pravdnem postopku nista stroškovna upravičenca, ker pravde nista prevzela. Nadalje stroški, nastali v zvezi z upiranjem subjektivni razširitvi tožbe, ne predstavljajo pravdnih stroškov. Poleg tega pa priglašeni stroški niti niso bili potrebni, saj po procesni zakonodaji v primeru odsotnosti privolitve novega toženca oprava dejanj, zaradi katerih naj bi stroški R. S. in S. d.d. nastali (odgovor na tožbo, pripravljalni spisi, pregled odločb, poročila stranki), sploh ni potrebna. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi ter izpodbijani sklep prvega sodišča tako spremeniti, da se predloga za povrnitev stroškov zavrneta (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in peta alineja 358. člena ZPP).

Tožnik in S. d.d. morata sama trpeti stroške, ki so jima nastali zaradi tega pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker stroški, nastali v zvezi s subjektivno spremembo tožbe, za predmetno pravdo niso potrebni, S. d.d. pa ob gornjem tudi zato, ker s svojim odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k rešitvi te zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).