Jedro

Mesečni prejemki tožnika presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Pri ugotavljanju lastnih dohodkov prosilca ni podlage za upoštevanje zmanjšanih izplačil mesečnih dohodkov zaradi izvršilnih postopkov.

Nerazumno je uporabiti določila 36. člena ZBPP o dodelitvi nujne BPP, ker se ta uporabi le tedaj, če bi prosilec zaradi odločanja o prošnji zaradi pridobivanja zahtevanih dokazil v zvezi z dokazovanjem materialnega stanja utegnil zamuditi rok za kakšno pravno dejanje in bi ga zaradi tega doletela izguba pravice opraviti to dejanje.

Prošnja za izjemno odobritev BPP bi bila utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Razlogov tožnik ne zatrjuje, niti ne dokazuje.

Finančne obveznosti niso nastale kot posledica višje sile, temveč kot posledica nekdaj vloženih tožb oziroma predhodnih sodnih postopkov, v katerih je bil udeležen tožnik, kar pomeni, da le-ti ne predstavljajo izrednih finančnih obveznosti, za katere tožnik ne bi mogel vedeti oziroma z njimi ne bi mogel računati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je pristojni organ, predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo zoper sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 2774/2007 z dne 16. 9. 2015 ter pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 3184/2006 z dne 26. 11. 2015. 2. Iz obrazložitve tožene stranke med drugim izhaja, da je vpogledala spise Bpp 1864/2015, Bpp 1890/2014 in Bpp 2479/2012 ter sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 ter tako v postopku ugotovila, da tožnik nima poslovne sposobnosti in da ima postavljenega stalnega skrbnika, ki je v konkretnem primeru z dopisom z dne 30. 12. 2015 odobril vložitev tožnikove prošnje za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: bpp). Tožena stranka še navaja, da se je skladno z določilom 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, št. 96/04 in nadaljnji) prepričala, da je tožnik državljan Republike Slovenije. Skladno z določili 11. in 12. člena ZBPP je v nadaljevanju ugotavljala njegov materialni položaj glede na njegove dohodke in prejemke ter glede na premoženje, ki ga ima. Nadalje v obrazložitvi povzema določila 1. in 2. odstavka 13. člena ZBPP v povezavi s 1. odstavkom 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Uradni list RS, št. 62/2010 in nadaljnji) in ugotavlja, da je tožnik v obdobju od septembra do novembra 2015 prejel 2.473,95 EUR, ki obsega neto pokojnino. Tako je ugotovila, da znaša povprečni mesečni dohodek tožnika kot prosilca, ki je samska oseba v smislu 10. člena ZUPJS, mesečno 824,65 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Le-ta trenutno znaša 288,82 EUR v skladu z 8. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre), dvakratnik torej znaša 577,64 EUR. Na podlagi vpogleda v obračun tožnikove pokojnine nadalje še ugotavlja, da ima tožnik na svoji pokojnini prepovedi, ki se mu mesečno odtegujejo od neto pokojnine, vendar ob upoštevanju določil 13. člena ZUPJS, po katerem se od lastnega dohodka odštevajo zgolj izplačane preživnine, in sicer največ v višini izvršljivega pravnega naslova oziroma dogovora, oziroma periodični dohodki, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov, in ker ZUPJS ne predvidevajo drugih izjem glede odhodkov, ki bi jih bilo dopustno odšteti od dohodka prosilca, medtem ko se sodne prepovedi tako ne morejo upoštevati kot zakonsko dovoljena izjema za priznanje bpp, glede na navedeno ugotavlja, da tožnik že z višino svojega povprečnega mesečnega zneska pokojnine presega limit za dodelitev bpp. Tožena stranka poudarja, da se zato ni spuščala v presojo višine drugega dohodka in premoženja tožnika, niti v presojo vsebinskega pogoja, saj morata biti v skladu s 3. odstavkom 11. člena ZBPP na strani prosilca izpolnjena oba predpisana zakonska pogoja, tako materialni, kot tudi vsebinski. Iz navedenih razlogov je tožena stranka zavrnila zahtevek tožnika za dodelitev nujne in izjemne bpp, saj bi bilo v konkretnem primeru ob dejstvu, da je pristojni organ že seznanjen s prejemki tožnika, v tem primeru nerazumno odločati na podlagi 36. člena ZBPP, ki se uporabi le tedaj, če bi zaradi odločanja o prošnji, to je zaradi pridobitve dokazil v zvezi z materialnim stanjem prosilca, prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje.

3. V tožbi tožnik uvodoma navaja, da je bila njegova prošnja za bpp zavrnjena neutemeljeno in nezakonito, češ da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik očita toženi stranki, da navkljub ugotovitvi o rubežih (dela) njegovih mesečnih dohodkov iz naslova invalidske pokojnine, ni uporabila 3. odstavka 14. člena ZBPP, češ da gre za premoženje, s katerim tožnik dejansko ne more razpolagati. Tožnik nadalje meni, da prav tako izpolnjuje tudi pogoje za izjemno bpp, češ da njegova nominalna pokojnina ne presega štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka in ker je tožnik duševno bolan ter mu je tudi odvzeta poslovna sposobnost, medtem ko naj bi omenjeni rubeži bili posledica sodb, ki jim tožnik očita krivičnost in nezakonitost. Ob izpostavljenih okoliščinah, češ da je duševno bolan, da razpolaga le s 600 EUR mesečnih dohodkov in nima premoženja, tožnik meni, da mu je onemogočen dostop do sodnega varstva, enakega varstva pravic in učinkovitih pravnih sredstev ter izpodbijani odločbi še očita, češ da je nerazumna oziroma nična. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v odločanje drugemu organu.

4. Tožena stranka je v danem roku skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila predmetni upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena dokončna odločba o zavrnitvi prošnje tožnika, ki je zaprosil izrecno za nujno bpp, obenem pa je v prošnji že uvodoma zahteval izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani pri odločanju v konkretnem primeru. Vendar pa, ker stalni skrbnik tožnika CSD Domžale k slednjemu predlogu tožnika v tožnikovi vlogi za bpp svoje odobritve ni podal, ampak je naknadno odobril tožnikovo vlogo z dvema dopisoma z dne 30. 12. 2015 in 16. 1. 2016 zgolj v preostalem delu prošnje in je v dopisu z dne 16. 1. 2016 izrecno navedel, da ne odobrava predloga za izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, je zato tožena stranka po presoji sodišča pravilno pri sprejemu svoje odločitve presojala v izpodbijani odločbi le vprašanje izpolnjevanja pogojev za odobritev zaprošene bpp, ne da bi hkrati presojala še vprašanje obstoja izločitvenih razlogov, kar je skladno z ustaljeno sodno prakso v istovrstnih zadevah, kot med drugim izhaja na primer iz sodnih odločb Vrhovnega sodišča št. I Up 273/2015, I Up 298/2015 in I Up 299/2015 .

7. Iz podatkov upravnega spisa, ki ga je sodišču predložila tožena stranka, torej izhaja, da je tožnik v svoji prošnji navedel, da vlaga prošnjo za nujno bpp za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo zoper sodbo in sklep v zadevah Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2774/2007-II z dne 16. 9. 2015 in pritožbo zoper sklep P 3184/2006-II z dne 26. 11. 2015. Glede na to, da je pristojni organ za bpp z izpodbijano odločbo (v celoti) zavrnil njegovo prošnjo, to pomeni, da je odločil o vseh njegovih zahtevkih, tudi kolikor se smiselno prošnja tožnika nanaša bodisi na dodelitev redne bpp, bodisi na dodelitev izjemne bpp, česar sicer v svoji prošnji tožnik ni izrecno uveljavljal in tudi ni konkretno in določno opredeljeno navedel takšnih dejanskih okoliščin, ki bi utemeljevale izpolnjevanje pogojev za dodelitev bodisi redne bpp bodisi izjemne bpp v smislu 22. člena ZBPP.

8. Sodišče dalje ugotavlja, da tožnik v tožbi ne oporeka ugotovitvam pristojnega organa za bpp v izpodbijani odločbi glede njegovih mesečnih prejemkov, ki ob upoštevanju določbe 13. člena ZBPP in 8. člena ZSVarPre presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki v času odločanja tožene stranke znaša 577,64 EUR. V tem delu se sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1. To pomeni, da tožnik pogojev za dodelitev redne bpp nedvomno ne izpolnjuje, kar med strankama niti ni sporno. Prav tako pa se sodišče strinja s stališčem tožene stranke kot pristojnega organa za bpp, da bi bilo v obravnavanem primeru nerazumno uporabiti določila 36. člena ZBPP o dodelitvi nujne bpp, ker se ta uporabi le tedaj, če bi prosilec zaradi odločanja o prošnji zaradi pridobivanja zahtevanih dokazil v zvezi z dokazovanjem materialnega stanja utegnil zamuditi rok za kakšno pravno dejanje in bi ga zaradi tega doletela izguba pravice opraviti to dejanje. Namreč v konkretnem primeru je pristojni organ za bpp že seznanjen z dohodki tožnika kot prosilca za bpp, ki v tožbi niti ne oporeka ugotovitvam organa za bpp v izpodbijani odločbi glede njegovih mesečnih prejemkov, ki presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka v višini 577,64 EUR, tako da tožnik že zaradi ugotovljene višine njegove povprečne mesečne pokojnine nesporno presega limit, ki ga je za odobritev bpp določil že zakonodajalec. V tej zvezi sodišče le še dodaja, da pri ugotavljanju lastnih dohodkov prosilca v določbah ZSVarPre (12. in 14. člen) v povezavi z določbami ZBPP (14. člen) ni podlage za upoštevanje zmanjšanih izplačil mesečnih dohodkov zaradi izvršilnih postopkov, zato je po presoji sodišča neutemeljen tožbeni očitek o nepravilni uporabi 3. odstavka 14. člena ZBPP.

9. V zvezi z vprašanjem izpolnjevanja pogojev za dodelitev izjemne bpp pa sodišče še pojasnjuje, da samo dejstvo, ki ga tožnik navaja v svoji prošnji za dodelitev bpp v zvezi z zdravstvenimi razlogi, po mnenju sodišča že zgolj samo po sebi še ni razlog za dodelitev izjemne bpp na podlagi 22. člena ZBPP. Zakonodajalec je namreč v 3. odstavku 22. člena ZBPP normativno določil, da se šteje, da je prošnja za izjemno odobritev bpp utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Sodišče ugotavlja, da razlogov, ki bi glede na citirano določbo utemeljevali dodelitev izjemne bpp zaradi zdravstvenih razlogov, tožnik ne zatrjuje, niti ne dokazuje, pri čemer ni mogoče spregledati, da je je breme dokazovanja izjemnih okoliščin na strani prosilca za bpp, v konkretnem primeru tožnika. Kar pa zadeva izredne finančne obveznosti sodišče tožniku pojasnjuje, da 22. člen ZBPP v 3. alineji 2. odstavka 22. člena določa, da se šteje, da je zahteva za izjemno odobritev bpp utemeljena, če je prosilcu in njegovi družini nastala izredna finančna obveznost, za katero prosilec ni vedel oziroma z njo ni mogel računati, ker je nastala kot posledica višje sile, pri čemer primeroma navaja potres in poplave. Ob upoštevanju citirane določbe sodišče ugotavlja, da finančne obveznosti, ki jih navaja tožnik v prošnji in ponavlja tudi v predmetni tožbi, ne predstavljajo finančnih obveznosti, ki bi po citirani določbi ZBPP opravičevale dodelitev izjemne bpp. Finančne obveznosti, ki jih navaja tožnik, namreč niso nastale kot posledica višje sile, temveč kot posledica nekdaj vloženih tožb oziroma predhodnih sodnih postopkov, v katerih je bil udeležen tožnik, kar pomeni, da le-ti ne predstavljajo izrednih finančnih obveznosti, za katere tožnik ne bi mogel vedeti oziroma z njimi ne bi mogel računati. To pa pomeni, da tudi pogoj za dodelitev izredne bpp zaradi izrednih finančnih obveznosti ni izpolnjen, niti ne gre za katerega izmed drugih razlogov, na katerega prosilec ni mogel vplivati in zaradi katerih bi se znašel v položaju materialne ogroženosti (7. alineja 2. odstavka 22. člena ZBPP).

10. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.