Jedro

Golo prepisovanje zakonskega besedila in navajanje, da je odgovorna oseba pravne osebe opustila dolžno ravnanje, ne zadosti standardu konkretizacije abstraktnega dejanskega stanu prekrška.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se postopek o prekršku zoper pravno osebo P. d. o. o. in odgovorno osebo pravne osebe M. P. ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Novo mesto je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku pravno osebo P. d. o. o. in odgovorno osebo pravne osebe M. P. spoznal za odgovorna za prekrška po sedmem odstavku 26. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP-1). Prekrškovni organ je pravni osebi izrekel globo 1.000,00 EUR, odgovorni osebi globo 300,00 EUR ter obema naložil plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Trebnjem je odločbo o prekršku spremenilo tako, da je odgovorni osebi izreklo globo v višini 120,00 EUR, sicer pa zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter storilcema naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ustavitev postopka o prekršku zoper storilca.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka

423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni osebi in odgovorni osebi pravne osebe, ki se o zahtevi nista izjavila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti v prvi vrsti navaja, da odločba prekrškovnega organa nima vseh sestavin, predpisanih v tretjem odstavku 56. člena ZP-1, saj iz izreka odločbe o prekršku ni razvidno, zakaj je odgovorna oseba ravnala v imenu ali (in) na račun ali (in) v korist pravne osebe, prav tako pa tudi ni konkretizirano dolžnostno ravnanje, ki naj bi ga odgovorna oseba pravne osebe opustila. Izrek odločbe le ponavlja zakonsko besedilo 15. člena ZP-1, zaradi česar je po njegovem stališču podana kršitev materialnih določb iz 1. točke 156. člena ZP-1 glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je tekel postopek o prekršku, prekršek. Povsem enako, po mnenju vložnika, velja tudi za opis prekrška v delu zoper pravno osebo, saj zgolj navedba, da je imela v javnem cestnem prometu lastno tovorno vozilo, kriterijem konkretiziranega opisa opustitve dolžnostnega nadzorstva organov pravne osebe, ne ustreza. Sicer pa pravna oseba ne odgovarja za lastno ravnanje, ampak za ravnanje fizične osebe, ki prekršek stori v imenu, na račun ali v korist pravne osebe ter pod pogojem, da je podan vsaj eden od materialnih pogojev iz 1. do 4. točke 6. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju: ZOPOKD). Ker se odgovornost pravne osebe pridruži odgovornosti fizične osebe, po mnenju vrhovnega državnega tožilca, v konkretnem primeru, tudi pravna oseba ne more odgovarjati za storjeni prekršek.

5.

Prekrškovni organ v izpodbijani odločbi o prekršku v opisu prekrškov navaja, da je pravna oseba P. d. o. o. 21. 10. 2010 imela v javnem cestnem prometu lastno tovorno vozilo s priklopnikom, katerega je po nalogu odgovorne osebe, ki je bila dolžna ravnati v imenu kršiteljice, vozil A. A., ki ni upošteval prepovedi vožnje motornih vozil, katerih masa presega največjo maso odrejeno s prometnim znakom. Odgovorni osebi pravne osebe M. P. se v opisu prekrška očita, da je kot zaposlen v podjetju P. d. o. o. v istih krajevnih in časovnih okoliščinah kot pravna oseba, opustil dolžno nadzorstvo nad voznikom A. A. Prekrškovni organ je zaključil, da sta s tem pravna in odgovorna oseba opustili dolžnost nadzorstva izvajanja notranje kontrole nad vožnjo in ravnanjem voznika.

6. V sodbi IV Ips 76/2011 z dne 20. 12. 2011 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da mora izrek odločbe o prekršku po določbi tretjega odstavka 56. člena ZP-1 obsegati kršiteljeve osebne podatke, kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve, ter odločilne okoliščine), in izrek, da je kršitelj storil prekršek, pravno opredelitev prekrška z navedbo predpisa, ki določa prekršek s številčno označbo njegovega člena ter znesek globe in rok, v katerem jo je treba plačati, morebitne izrečene stranske sankcije, odločitev o odvzemu premoženjske koristi, ter o plačilu stroškov postopka in opozorila o pravici do plačila globe na obroke, o uklonilnem zaporu, če globa ne bo pravočasno plačana, oziroma da se bodo neplačana globa in stroški postopka prisilno izterjali, ter o možnosti nadomestitve uklonilnega zapora oziroma plačila z opravo določenih nalog. Iz kratkega opisa prekrška morajo biti razvidni zakonski znaki prekrška, način storitve in odločilne okoliščine. Le tak izrek odločbe o prekršku je lahko razumljiv in popoln. Golo prepisovanje zakonskega besedila in navajanje, da je odgovorna oseba pravne osebe opustila dolžno ravnanje, ne zadosti standardu konkretizacije abstraktnega dejanskega stanu prekrška.

7. Po določbi 15. člena ZP-1 (1) je odgovorna oseba odgovorna za prekršek, ki ga stori pri opravljanju poslov, za katere je pooblaščena pri pravni osebi, če je bil storjen z njenim dejanjem ali z opustitvijo dolžnega nadzorstva. Pri odgovornosti odgovorne osebe je treba razlikovati položaj, ko odgovorna oseba prekršek izvrši samostojno (lastnoročno) in položaj, ko odgovorna oseba odgovarja za ravnanje druge osebe, v nobenem od teh primerov pa ne gre za objektivno odgovornost za prekršek. Kadar je odgovorna oseba pooblaščena za opravljanje nadzora nad drugimi osebami in to dolžnost opusti, odgovarja torej za prekršek, ki ga je storila druga oseba. Odgovornost odgovorne osebe za drugega pa se lahko uveljavi le, če iz predpisov jasno izhaja, koga, kaj in kako je dolžna nadzirati. Posledično bo odgovorna oseba za prekršek odgovarjala le, če bo prekrškovni organ ugotovil, koga in kako je bila dolžna nadzirati in katere ukrepe, ki jih je bila dolžna izvajati v okviru dolžnega nadzorstva, je opustila. Pri opustitvi dolžnega nadzorstva je za uveljavitev odgovornosti pomembna še ena okoliščina, in sicer vprašanje, ali je bilo prekršek z izvajanjem dolžnega nadzorstva sploh mogoče preprečiti. Če je odgovorna oseba storila vse, kar obsega njeno dolžno nadzorstva, pa je do prekrška vseeno prišlo, odgovornosti odgovorne osebe za ta prekršek ni mogoče utemeljiti – povedano drugače, nikomur ni mogoče naprtiti več, kot je sposoben narediti.

8. Stališču vrhovnega državnega tožilca, da v odločbi o prekršku v opisu prekrškov ni konkretizirana opustitev odgovorne osebe, je treba pritrditi. Prekrškovni organ v izreku izpodbijane odločbe o prekršku ob očitku odgovorni osebi navaja le, da je opustila dolžno nadzorstvo izvajanja notranje kontrole nad vožnjo in ravnanjem voznika po določilih Zakona o prevozih cestnega prometa, ni pa v izreku odločbe o prekršku konkretiziran ne status odgovorne osebe, iz katerega bi bilo razvidno njeno delovanje v imenu ali (in) na račun ali (in) v korist pravne osebe in tudi ne opis dolžnostnega ravnanja odgovorne osebe. To pa nenazadnje ni razvidno niti iz obrazložitve odločbe o prekršku. Prekrškovni organ v obrazložitvi zgolj prepisuje zakonsko besedilo 115. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu in 4. člena Pravilnika o notranji kontroli, pri tem pa določno ne opredeli, katero od naštetih zakonskih dolžnosti je odgovorna oseba opustila. Ob povedanem Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi moral prekrškovni organ v izreku odločbe o prekršku konkretizirati tako formalni temelj (status) kot tudi materialni temelj odgovornosti odgovorne osebe, torej bi moral dolžno nadzorstvo odgovorne osebe določno opredeliti vsaj z navedbo konkretne zakonske določbe, iz katere taka dolžnost izhaja, nato pa v obrazložitvi odločbe opisati okoliščine, navedene v točki 7 te sodbe.

9. Vrhovnemu državnemu tožilcu je potrebno pritrditi tudi v delu, ko navaja, da tudi opis prekrška zoper pravno osebo ne ustreza zgoraj opredeljenim kriterijem konkretiziranosti. Kot je bilo že navedeno, prekrškovni organ v izreku izpodbijane odločbe pravni osebi očita, da je opustila dolžno nadzorstvo izvajanja notranje kontrole nad vožnjo in ravnanjem voznika, ker je imela v javnem cestnem prometu lastno tovorno vozilo, ki ga je po nalogu odgovorne osebe, ki je bila dolžna ravnati v imenu pravne osebe, vozil voznik, ki ni upošteval prepovedi vožnje motornih vozil, katerih največja dovoljena masa presega 10 ton, odgovorni osebi pa očita, da je opustila dolžno nadzorstvo. Ob ugotovitvi uveljavljane kršitve, da v opisu ravnanja odgovorne osebe, ki v obravnavanem primeru pomeni tudi prispevek k storitvi prekrška pravne osebe, niso konkretizirani zakonski znaki njej očitanega prekrška, je treba enako kršitev ugotoviti tudi glede pravne osebe in postopek o prekršku ustaviti tudi zanjo.

C.

10. V izreku izpodbijane odločbe o prekršku niso konkretno opisani zakonski znaki prekrškov, očitanih pravni in odgovorni osebi. S tem je podana kršitev iz 1. točke 156. člena ZP-1. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ter postopek o prekršku zoper pravno osebo P. d.o.o. in odgovorno osebo pravne osebe M. P. ustavilo. Zaradi ugotovljene kršitve materialnega zakona Vrhovno sodišče uveljavljane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ni presojalo.

11. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Op. št. (1): Ker se je postopek o prekršku začel pred uveljavitvijo novele ZP-1G, se v skladu s šestim odstavkom 52. člena ZP-1G dokonča po določbah ZP-1, ki so veljale pred sprejetjem omenjene novele.