Jedro

Tožeča stranka kot posodnik ni trdila, da je tožena stranka kot izposojevalec s svojim protipravnim dejanjem prispevala k poškodovanju na posodo dane stvari, zato z odškodninskim zahtevkom ni mogla uspeti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. I Ig 196/96 z dne 23.4.1996 se v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 219.146,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.12.1995 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega in pravdnega postopka zavrne." Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 63.850,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki račun za popravilo paviljona, ki ga je dala toženi stranki na posodo in je bil v požaru poškodovan, v višini 219.146,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti izvršilne stroške. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je pogodbo med pravdnima strankama opredelilo kot posodbeno pogodbo, ki jo ureja ZOR v določbah 712. do 729. člena. Drži, da gre v obravnavanem primeru za posodbeno pogodbo. Ne drži pa, da jo ureja ZOR, saj ta zakon posodbene pogodbe ne ureja. Za presojo razmerja med strankama posodbene pogodbe je zato treba uporabiti pravna pravila Občnega državljanskega zakonika iz leta 1811 (v nadaljevanju ODZ). Podlaga za uporabo teh pravnih pravil je v določbi 4. člena Zakona o neveljavnosti predpisov, sprejetih pred 6. aprilom 1941 in za časa sovražne okupacije (Ur. l. FLRJ 86/46) v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS 1/91-I). V ODZ pa so pravila o posodbeni pogodbi urejena v paragrafih 971 do 982. Za obravnavani primer je treba uporabiti pravno pravilo paragrafa 979, po katerem mora v primeru poškodbe ali uničenja posojene stvari izposojevalec tako kot hranilec stvari povrniti ne le škodo, ki je povzročena povsem po njegovi krivdi, marveč tudi naključno, za katero je dal povod s protipravnim dejanjem. Pri tem se navedeno pravno pravilo sklicuje na pravno pravilo paragrafa 965, ki govori o odgovornosti hranilca stvari za škodo na stvari, ki mu je bila dana v hrambo. Ta določba je primerljiva z določbo 717. člena ZOR, s katero je predpisana odgovornost shranjevalca stvari za njeno uničenje ali poškodbo. Iz teh določb pa sledi, da izposojevalec odgovarja tudi za naključno poškodbo ali uničenje stvari, ki mu je bila dana na posodo, vendar samo, če je dal s svojim protipravnim dejanjem povod, da je do poškodbe ali uničenja stvari prišlo. Tak povod je lahko na primer raba stvari v nasprotju s pogodbo, posodba stvari drugemu brez privolitve posodnika ali zamuda pri vrnitvi stvari. Tožeča stranka je kot podlago svojemu tožbenemu zahtevku navedla samo to, da je toženi stranki brezplačno posodila paviljon in je pri njej prišlo do požara in poškodbe paviljona (zapisnik o glavni obravnavi dne 24.11.1998, list št. 21 v spisu). Niti trditve, da bi tožena stranka s svojim protipravnim ravnanjem prispevala k nastanku škode na paviljonu torej ni postavila. Brez tega pa s tožbenim zahtevkom na povrnitev škode na posojeni stvari ne more uspeti. Splošna določba 154. člena ZOR o povrnitvi škode, ki jo je za utemeljitev sodbe uporabilo sodišče prve stopnje, tako ne more biti prava pravna podlaga za tak zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka. Za tak primer je treba namreč uporabiti posebne določbe o odgovornosti izposojevalca za škodo na posojeni stvari. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo spredaj navedene materialnopravne določbe o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Zato je na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP/77 napadeno sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v dajatvenem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. V skladu z določbo 2. odst. 166. člena ZPP/77 je sodišče druge stopnje odločilo tudi o pravdnih stroških. Tožena stranka je v pravdi uspela, zato ji mora tožeča stranka po določbi 1. odst. 154. člena ZPP povrniti vse njene pravdne stroške. Tožena stranka je zahtevala samo povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Te ji je pritožbeno sodišče prisodilo po odvetniški in taksni tarifi. Za nagrado pooblaščencu za sestavo pritožbe gre toženi stranki 250 točk po odvetniški tarifi (ne pa tudi 50 točk za konferenco s stranko, ker je nagrada za to opravilo že zajeta v tarifi za sestavo pritožbe), kar po vrednosti točke 87,40 SIT znese 21.850,00 SIT. Poleg tega gre toženi stranki tudi taksa za pritožbo v višini 2.800 točk po taksni tarifi, kar po vrednosti točke 15,00 SIT znaša 42.000,00 SIT.