Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 352. člena OZ, po kateri se za zastaranje odškodninske terjatve upošteva triletni subjektivni in petletni objektivni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) 2.750,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2011 dalje do plačila. V točki II izreka je toženki naložilo, da v 15 dneh od prejema odločbe povrne tožniku 546,93 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila toženka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je v celoti sledilo navedbam tožnika, relevantnih in utemeljenih navedb toženke pa ni upoštevalo. V zvezi s podanim ugovorom zastaranja je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki opredeljujejo časovno obdobje, ki je potrebno, da nastopi zastaranje. Toženka je prepričana, da je tožnik tožbo vložil prepozno, saj mu je bilo stanje glede posega na njegovi nepremičnini zanesljivo znano pred 18. 5. 2011. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, ali je poteklo časovno obdobje, ki je potrebno za zastaranje, postopalo zelo nekritično in je sledilo navedbam in dokazom tožnika, čeprav za to ni imelo nobene podlage. Tako je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je napačno tolmačilo potek časovnega obdobja, ki je potreben za zastaranje in je zaradi zmotne uporabe materialnega prava bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik odgovora na pritožbo ni podal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi pavšalno grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku za plačilo škode, ki je nastala tožniku s posekom smrek na njegovi parceli št. 224/47, k.o. K.. Toženka je zaradi vzpostavitve koridorja nadzemnih elektro vodov izvedla delni posek obstoječega nasada smrek, kar je imelo za posledico, da so se smreke posušile, kar pritožbeno ni sporno.

7. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da s strani toženke postavljen ugovor zastaranja ni utemeljen ter je tožbeni zahtevek utemeljen tako po temelju in višini, zaradi česar mu je v celoti ugodilo.

8. Kot izhaja iz točk 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, obstoj škode potrjujeta tako predpravdna cenitev M. V. (ki jo je naročila toženka), kot tudi tekom postopka na prvi stopnji pridobljeno izvedensko mnenje izvedenca gozdarske stroke F. H., ki je ocenil višino škode, ki se v celoti sklada z izračunom prepravdne cenitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nedopustnost ravnanja toženke izhaja že iz splošne prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ(1), toženka pa ni z ničemer izkazala, da je škoda nastala brez njene krivde (kar pritožbeno ni sporno). Ker so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ, je dolžna toženka tožniku povrniti povzročeno škodo, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo.

9. Iz pritožbe izhaja, da se toženka ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 352. člena OZ, po kateri se za zastaranje odškodninske terjatve upošteva triletni subjektivni in petletni objektivni zastaralni rok.(2) Neutemeljena so pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na začetek teka zastaralnega roka ter je posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnik v začetku meseca oktobra 2010 izvedel za opravljen poseg; - da je 10. 10. 2010 (in ne 2011, kot je pomotoma zapisano) po e-pošti na toženko naslovil dopis, s katerim je od nje zahteval povrnitev škode; - toženka je tožniku 11. 10. 2010 odgovorila, da je dopis usmerila v ustrezno službo; - tožnik in toženka sta se dogovorila, da bodo skupaj ugotovili višino škode (kar tekom postopka na prvi stopnji ni bilo prerekano), zaradi česar je toženka naročila izdelavo cenitvenega poročila, ki ga je izdelal M. V. dne 30. 12. 2010; - toženka je tožnikov zahtevek na povrnitev škode zavrnila dne 1. 6. 2011; - pooblaščenka tožnika je na toženko dne 9. 6. 2011 naslovila dopis, s katerim izrecno zahteva kopijo cenilnega zapisnika; - toženka je dne 21. 6. 2011 pooblaščenki tožnika poslala dopis, katerega priloga je bila kopija cenilnega zapisnika; - tožnik je tožbo vložil dne 18. 5. 2014. 10. Sodišče druge stopnje ne sledi pritožbenim izvajanjem, da je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj navedbe in dokaze tožnika, ne pa tudi toženke, saj iz izpodbijane sodbe to ne izhaja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, izhajajoč iz točke 3 obrazložitve izpodbijane sodbe, da se je tožnik z višino škode seznanil takrat, ko je prejel dopis toženke z dne 21. 6. 2011, ki mu je bil priložen cenilni zapisnik M. V.. Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjskimi ugotovitvami, da je rok za zastaranje začel teči po 21. 6. 2011, saj se je tožnik šele dne 21. 6. 2011 seznanil s strani toženke naročenim cenitvenim poročilom M. V., v katerem je le-ta ugotovil obseg in višino škode. Sodišče prve stopnje ni dvomilo v potrebo toženke, da je zaradi ugotovitve obsega nastale škode v dogovoru s tožnikom angažirala cenilca. Kot je bilo namreč tekom postopka na prvi stopnji ugotovljeno, sta se tožnik in toženka dogovorila, da bosta skupaj ugotavljala obseg in višino škode in je toženka posledično naročila mnenje cenilca (kar pritožbeno ni sporno).

11. Iz pritožbe izhaja, da naj bi bilo „tožniku stanje glede posega na njegovi nepremičnini zanesljivo znano pred 18. 5. 2011“, a toženka ne navede, na podlagi česa temeljijo takšna pritožbena izvajanja, ki ostanejo zgolj na nivoju pavšalnih sklepanj ter jih toženka podrobneje ne obrazloži. Ker je tožnik v smeri ugotovitve višine škode v skladu z dogovorom s toženko čakal na mnenje cenilca, ki mu ga toženka ni posredovala pred 21. 6. 2011, mu ni mogoče očitati, da ni bil skrben, ker mu okoliščine v zvezi z obsegom in višino škode niso bile znane prej. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe, se namreč od oškodovanca, ki za obseg in višino škode ne ve, zahteva določena stopnja skrbnosti ter subjektivni zastaralni rok začne teči od dne, ko bi ob zadostni skrbnosti lahko prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah.

12. Kljub takšnim ugotovitvam, s katerimi sodišče druge stopnje soglaša, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju dodatno presojalo, ali bi bila tožba vložena pravočasno, če bi šteli, da bi obseg in višina škode morala biti tožniku znana že dne 1. 6. 2011, ko je toženka odklonila njegov zahtevek na plačilo ter ugotovilo, da tožbeni zahtevek do vložitve tožbe dne 18. 5. 2014 tudi v tem primeru ne bi zastaral. 13. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1) : 10. člen OZ določa, da je vsak dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.

Op. št. (2) : Prvi odstavek 352. člena OZ določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Drugi odstavek 352. člena pa določa, da v vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.