Jedro

Toženec ni nikoli navedel, za katere stvarne napake iz 479. člena ZOR naj bi šlo, kdaj in kako je o njih obvestil prodajalca in katero pravico kupca iz 488. člena ZOR je pri prodajalcu (tožeči stranki) uveljavljal. Toženec torej ni zatrjeval niti dokazoval potrebnih dejstev, ki bi mu v pravdnem postopku še omogočala uveljavljanje odgovornosti prodajalca za stvarne napake.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki 3.091.048,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je pritožbeno sodišče nekatera pritožbena navajanja neutemeljeno opredelilo kot pritožbene novote. Že v predhodnem postopku je toženec opozoril na pomanjkljivosti, ki onemogočajo izvršbo na podlagi verodostojne listine. Nejasni so bili posamezni zneski po računih in obrestnih izračunih ter niso bili v skladu z valuto glede na datum izdaje računa. Navedeno je mogoče razumeti kot opozorilo neustreznosti izdajanja računov po preteku več kot enega leta po opravljeni storitvi. Tožeča stranka je kot dokaz k izvršilnemu predlogu priložila samo račun št. 5/95, obračun obresti št. 0-5-96 in izpisek odprtih postavk. Glede na to je predmet spora samo račun, št. 5/96, ki se glasi na znesek 3.921.126,77 SIT in ne na znesek 2.983.762,50 SIT, kot napačno navaja tožeča stranka v izvršilnem predlogu in gre zato za nasprotje med listinami in navajanji. Račune, št. 6/95, 13/95, 24/95 in 28/96 je tožeča stranka predložila šele na naroku 20.12.2000 po triletnem zastaralnem roku iz 374. člena ZOR. Toženec je pred tem jasno poudaril, da se račun ne ujema z izpiskom odprtih postavk. Predstavnica tožene stranke se na naroku ni mogla izjasniti glede neskladnosti vtoževanih listin in je zgolj predvidevala, da gre morebiti za napako. Navedeno ne izkazuje utemeljenosti zahtevka, saj materialna resnica v postopku ni bila ugotovljena in dejansko stanje ne raziskano. Toženec v reviziji nadalje trdi, da je z izpodbijano sodbo storjena bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je iz te sodbe razvidno, da naj bi tožeča stranka vložila izvršilni predlog na podlagi računov, št. 5/95, 06/95, 13/95 in 28/96, iz sklepa izvršilnega predloga pa je razvidno, da se nanaša zgolj na obračun obresti in račun, št. 5/95. Iz sodbe izhaja, da toženec ni nikoli pisno reklamiral napak blaga. Iz dokazov - zaslišanja prič - je razvidno ravno nasprotno, saj je predstavnica tožeče stranke izpovedala: "vse napake, ki jih je reklamiral toženec ...". Glede na to je mogoče kot nesporno ugotoviti, da je toženec dobavljeno blago reklamiral in da je tožeča stranka reklamacijo sprejela. Reklamirane napake niso bile nikoli v celoti odpravljene, zato je tožeča stranka v skladu s 122. členom ZOR zadržala preostanek dolga oziroma je v skladu s 488. členom ZOR zahtevala znižanje cene zaradi nikoli dokončno odpravljenih napak. Obema strankama je bilo znano, da je bila stvar prevzeta z napakami, saj so bile določene napake odpravljene tudi z garancijo. Tožencu ni bil nikoli dobavljen atest. Tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini ni dokazan.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji opredeljeno in obrazloženo uveljavlja sledečo bistveno kršitev določb pravdnega postopka: trdi, da gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz sodbe izhaja, da naj bi tožeča stranka vložila izvršilni predlog na podlagi računov št. 5/95, 06/95, 13/95, 24/96 in 28/96, sklep o izvršbi pa se nanaša zgolj na obračun obresti in račun št. 5/95. Revizijsko sodišče tej trditvi ne more pritrditi. Tožeča stranka se od vsega začetka postopka opira na tri listine: račun št. 5/95, obračun obresti št. 0-5-96 in izpisek odprtih postavk na dan 28.2.1997. Slednji vsebuje podatke o vseh ostalih navedenih računih, to je številke računov, njihove zneske, datume, roke zapadlosti ter nadalje podatke o obeh toženčevih plačilih dvakrat po 1.600.000,00 SIT. Tožeči stranki je pravnomočno prisojen vtoževani znesek 3.091.048,50 SIT, ta znesek pa predstavlja končni saldo vseh obravnavanih računov in obeh toženčevih plačil, kar je v svoji sodbi podrobno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, drugostopenjsko sodišče pa je po opravljenem preizkusu te ugotovitve potrdilo. Obe sodišči izrecno ugotavljata, da so bili vsi računi tožencu vročeni pred pravdo, med pravdo pa po procesnih pravilih (286. člen ZPP) pravočasno na prvem naroku za glavno obravnavo. Zmotno trdi revizija, da obstaja triletni zastaralni rok za predložitev računov. Kolikor ima toženec v mislih zastaranje terjatev, mu je treba pojasniti, da zastaranja ni pravočasno uveljavljal (tretji odstavek 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), z ugovorom pa tudi ne bi uspel, saj do vložitve tožbe dne 17.3.1997 zastaralni rok nikakor ni potekel. Neutemeljene so revizijske trditve, da je pritožbeno sodišče nekatera pritožbena navajanja nepravilno opredelilo kot nedovoljene pritožbene novote. Revizijsko sodišče pritrjuje pritožbenemu, da je toženčevo pritožbeno nasprotovanje računu za tečajne razlike in računu za carinske dajatve pravilno opredelilo kot nedovoljene pritožbene novote iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Toženec ni ustrezno izkazal, da svojega nasprotovanja računu za tečajne razlike in za carinske terjatve ne bi mogel ustrezno izraziti in obrazložiti pravočasno v postopku na prvi stopnji. Njegova trditev, da so mu bile nekatere listine vročene šele na naroku dne 20.12.2000, je nerelevantna ob ugotovitvi, da je vse listine prejel že pred pravdo, v pripravljalnem spisu pred narokom pa je glede računov št. 6/95, 13/95, 24/95 in 28/96 samo navedel, da se o njih ne more izjasniti, ker niso priloženi. Ko so bili ti računi na naroku predloženi, jim toženec (oziroma njegova pooblaščenka) ni vsebinsko ugovarjal oziroma ni zahteval dodatnega roka za pregled listin, kot izrecno ugotavlja pritožbeno sodišče. V opisanih okoliščinah je opredelitev pritožbene navedbe kot nedovoljene novote pravilna in zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Toženec graja ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni nikoli pisno reklamirala napak blaga, češ da je iz zaslišanja priče razvidno ravno nasprotno. Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da nasprotja ni. Ugotovitev sodišča, da toženec ni nikoli pisno reklamiral nobene napake na stroju, je skladna z dobesedno tako izpovedjo priče M. M. na l. št. 34. Ta priča je res izpovedala tudi, da so bile vse napake, ki jih je reklamiral toženec, v okviru garancije tudi odpravljene. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bilo v garancijskem roku poskrbljeno za odpravo napak na kupljenem traktorju. Toženec v svojih trditvah prezre, da je šlo za popravila iz garancije za brezhibno delovanje prodane stvari (primerjaj 501. do 507. člen ZOR), pravila o garanciji pa ne posegajo v pravila o odgovornosti prodajalca za napake stvari (2. odstavek 501. člena ZOR). Revizijska trditev, da je bila kupljena stvar prevzeta s stvarnimi napakami in da te nikoli niso bile odpravljene, ni v skladu z ugotovitvami nižjih sodišč. Ti sta ugotovili, da toženec ni nikoli navedel, za katere stvarne napake iz 479. člena ZOR naj bi šlo, kdaj in kako je o njih obvestil prodajalca in katero pravico kupca iz 488. člena ZOR je pri prodajalcu (tožeči stranki) uveljavljal. Toženec torej ni zatrjeval niti dokazoval potrebnih dejstev, ki bi mu v pravdnem postopku še omogočala uveljavljanje odgovornosti prodajalca za stvarne napake. Z izpovedjo priče je dokazano popravilo iz garancije, ni pa dokazano nič v zvezi z odgovornostjo za stvarne napake. Če so te obstajale, je toženec pravice iz tega naslova izgubil (500. člen ZOR).

Trditev, da ni bil nikoli dobavljen atest za stroj, predstavlja uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, isto pa velja tudi za pavšalne revizijske trditve, da materialna resnica ni bila ugotovljena in da dejansko stanje ni bilo raziskano, prisojeni znesek pa po višini ne dokazan.

Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje revizijsko sodišče zaključuje, da je bilo tožbenemu zahtevku materialnopravno pravilno v celoti ugodeno. Za dobavljeni stroj s ceno 5.022.755,50 SIT je toženec plačal samo dvakrat po 1.600.000 SIT, upoštevaje zneske po ostalih računih, za katere je utemeljeno ugotovljeno, da jih mora plačati toženec, pa je končni rezultat, ki ga kaže tudi izpisek odprtih postavk z dne 28.2.1997, da toženec dolguje še 3.091.048,50 SIT. Toženec ni poravnal obveznosti iz kupoprodajne pogodbe v navedenem obsegu, zato je ob neuspešnem sklicevanju na stvarne napake v skladu s 516. členom ZOR dolžan izpolniti preostali del svoje obveznosti po pogodbi.

Na podlagi navedenega je zaključiti, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).