Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 18. člena ZUPJS, ki določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v kateri oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče in to do vrednosti primernega stanovanja, ki pa je določena v drugem odstavku 27. člena ZSVarPre. Kot primerno se po tej določbi šteje stanovanje, katera vrednost ne presega ali dosega višino 120.000,00 EUR

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati višino dolgov na podlagi vpisa hipotek v zemljiški knjigi. Upoštevati je namreč tretji odstavek 12.a člena ZST-1, ki trditveno in dokazno breme v zvezi s tem nalaga predlagateljici. 12.a člen ZST-1 namreč določa, da se ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov tega člena pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, vendar pa določa, da mora stranka ali druge osebe izkazati upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ali njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Trditveno in dokazno breme tako glede višine dolgov, ki izhaja iz hipotek in izkaz upravičenih razlogov je torej na stranki, ne pa na sodišču.

Sodna praksa zastopa enotno stališče, da v primeru, če niso izkazane posebne okoliščine, vknjižene hipoteke na nepremičnini ni mogoče šteti kot tiste okoliščine, ki bi nepremičnino izključevale iz obsega ugotavljanja premoženjskega stanja prosilca. Vknjižena hipoteka kot izključitvena okoliščina ni določena tudi ne v 27. členu ZSVarPre.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je predlog dolžnice za oprostitev plačila sodne takse, vložene 21. 9. 2023, zavrnilo.

2.Zoper navedeni sklep je dolžnica vložila pravočasno pritožbo. V pritožbi navaja, da ne drži trditev, da iz zemljiške knjige ni razvidna višina dolga, vpisanega na nepremičnini. Vidno je, da sta nepremičnini obremenjeni z več kot 700.000,00 EUR. V eni nepremičnini živi, druga pa je v razpadajočem stanju in ni primerna za bivanje, kaj šele za oddajanje v najem. Sama je samohranilka brez dohodkov, tako, da bi plačilo sodnih taks v znesku 30,00 EUR znatno zmanjšalo sredstva za preživljanje nje in njenega sina. Pospešeno išče zaposlitev. Ne drži dejstvo, da razpolaga z 930,68 EUR, kot je navedeno v sklepu. Prejema približno 130,00 EUR otroškega dodatka, tako, da ne prejema minimalnega osebnega dohodka. Prosi, da se sklep razveljavi in jo oprosti plačila sodnih taks.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in na podlagi dejanskega stanja, ki ga je navedla predlagateljica v predlogu in dopolnitvi predloga in tudi na podlagi pridobljenih podatkov po uradni poti, pravilno odločilo. Po prvem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) sodišče oprosti plačila sodnih taks stranko, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (to je na podlagi Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, v nadaljevanju ZUPJS) poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V skladu s prvim odstavkom 12.a člena ZST-1 se materialni položaj stranke in njenih družinskih članov ugotavlja glede na dohodke in premoženje stranke ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnica lastnica nepremičnin ID znak parcela 1 ter ID znak del stavbe 2 in 3. Na podlagi podatka GURS je ugotovilo tudi vrednost nepremičnin in sicer za ID znak 2 na Cesti A., kjer dolžnica tudi živi, v višini 238.300,00 EUR, vrednost ostale nepremičnine ID znak 3, v kateri predlagateljica ne živi, pa 129.500,00 EUR. Upoštevaje te dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 18. člena ZUPJS, ki določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v kateri oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče in to do vrednosti primernega stanovanja, ki pa je določena v drugem odstavku 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih. Kot primerno se po tej določbi šteje stanovanje, katera vrednost ne presega ali dosega višino 120.000,00 EUR. Ker vrednost stanovanja, v katerem prebiva dolžnica presega 120.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje vrednost nepremičnine nad zneskom 120.000,00 EUR (to je znesek 119,794,74 EUR) pravilno upoštevalo kot del njenega premoženja, prav tako pa tudi v celoti vrednost nepremičnine, v kateri dolžnica ne živi. Skupaj je torej upoštevalo vrednost premoženja v višini 248.800,00 EUR pri ugotavljanju mesečenega dohodka. Kolikor dolžnica meni, da je vrednost nepremičnin napačno ocenjena, je pritožnici pojasniti, da ima evidenca GURS naravo javne listine, dolžnica pa bi morala trditev o manjši vrednosti nepremičnin opredeljeno obrazložiti in dokazati v predlogu in dopolnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse. Na dolžnici je namreč trditveno in dokazno breme upoštevaje 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1.

6.Pritožnica v pritožbi še trdi, da ne drži trditev sodišča, da iz zemljiške knjige ni razvidna višina dolga vpisanega na nepremičnini ter da znaša dolg okoli 700.000,00 EUR. Višje sodišče pritožnici pojasnjuje, da je zmotno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati višino dolgov na podlagi vpisa hipotek v zemljiški knjigi. Upoštevati je namreč tretji odstavek 12.a člena ZST-1, ki trditveno in dokazno breme v zvezi s tem nalaga predlagateljici. 12.a člen ZST-1 namreč določa, da se ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov tega člena pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, vendar pa določa, da mora stranka ali druge osebe izkazati upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ali njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Trditveno in dokazno breme tako glede višine dolgov (ki so lahko tudi celo že delno odplačani, saj se hipoteka izbriše šele, ko je dolg v celoti odplačan na podlagi 1. odstavka 150. člena Stvarnopravnega zakonika), ki izhaja iz hipotek in izkaz upravičenih razlogov je torej na stranki, ne pa na sodišču. Sodna praksa zastopa tudi enotno stališče, da v primeru, če niso izkazane posebne okoliščine, vknjižene hipoteke na nepremičnini ni mogoče šteti kot tiste okoliščine, ki bi nepremičnino izključevale iz obsega ugotavljanja premoženjskega stanja prosilca. Vknjižena hipoteka kot izključitvena okoliščina ni določena tudi ne v 27. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (tako sklep VSL II Cp 563/2021). Ugotovljeno že znižano vrednost nepremičnega premoženja je sodišče prve stopnje v skladu z 19. členom ZUJPS zmanjšalo še za znesek 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka v višini 22.336,32 EUR, posledično pa je ugotovilo, da ob tako ugotovljenem premoženjskem stanju lastni dohodek družine presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke, to je znesek 930,68 EUR.

7.Pritožnica v pritožbi še trdi, da nepremičnina v kateri ne živi, ni primerna za bivanje oziroma za oddajanje v najem. Tudi navedena trditev je prepozna, saj bi morala navedeno trditev prav tako podati predlagateljica že v postopku pred sodiščem prve stopnje glede na trditveno in dokazno breme, ki ji ga nalaga v okviru vložitve predloga za oprostitev plačila sodne takse že citirani tretji odstavek 12.a člena ZST-1 in že citirane procesne določbe ZPP.

8.Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).