Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno presodilo vsebino odgovora na tožbo in štelo, da navedb v zvezi z ugovorom aktivne legitimacije sploh ni bilo.

Temu ni tako, saj je je tožena stranka navedla, tako kot je povzela v pritožbo: “Tožeča stranka ni upravičenec do vložitve predmetnega zahtevka. Iz listin, ki jih je predložila, ne izhaja, da naj bi tožeči stranki nastala zatrjevana škoda iz naslova ne odprave napak v garancijski dobi.” Tožena stranka je smela nato v pripravljalni vlogi odgovoriti na navedbe tožeče stranke in ni navajala novih dejstev.

Prvotne kratke navedbe je le dopolnila, kar je smela in bi jo smelo do tega, če ne bi tega sama storila, pripeljati tudi sodišče prve stopnje samo v okviru materialnega procesnega vodstva.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba glede izpodbijane I. in III. točke izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 272/2012 z dne 3. 3. 2014 izreklo: “I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 2.282,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 3. 2012 dalje do plačila, vse pod izvršbo. II. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se zavrne v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.282,21 EUR za obdobje od dne 9. 2. 2012 do dne 8. 3. 2012. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.459,91 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, po preteku tega roka za prostovoljno izpolnitev pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.”

2. Zoper I. in III. točko izreka te sodbe je pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni, tako da kot neutemeljen zavrne tudi ta del tožbenega zahtevka, pravdne stroške tožene stranke pa naloži v plačilo tožeči stranki, podredno pa naj v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. V pritožbi med drugim navaja, da sodišče prve stopnje toženi stranki v obrazložitvi sodbe večkrat očita, da je bila s kakšnimi navedbami prepozna, saj naj bi jih podala šele v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 06. 2012, zato naj bi bila z njimi prekludirana. Tožena stranka se s takšnim stališčem sodišča ne strinja, saj pozna določbe 451. do 453. člena ZPP in jih je tudi upoštevala, zato uveljavlja, da so bile vse njene navedbe pravočasne in bi jih sodišče moralo (pravilno) upoštevati.

4. Aktivno legitimacijo je tožena stranka ugovarjala že v odgovoru na tožbo, in sicer je v prvi točki te vloge izrecno zapisala: “Tožeča stranka ni upravičenec do vložitve predmetnega zahtevka. Iz listin, ki jih je predložila, ne izhaja, da naj bi tožeči stranki nastala zatrjevana škoda iz naslova ne odprave napak v garancijski dobi.”

5. Tožeča stranka na takšen ugovor ni odreagirala, zato je tožena stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi sodišče še posebej opozorila, da tožeča stranka ni izkazala lastništva, niti tega, da je kot domnevni uporabnik (iz računa št. ... z dne 10. 03. 2011 in fotokopije prometnega dovoljenja izhaja, da je lastnik Citroena …, … družba B. F. d.o.o. iz L., ne pa tožeča stranka) sploh imela ustrezno pooblastilo lastnika vozila, da popravilo ureja sama, in zakaj se račun A., d.o.o. za popravilo glasi na G. d.o.o., in ne na lastnika vozila.

6. Dejstvo je, da tožeča stranka ni kupec obravnavanega vozila, kot je vseskozi zatrjevala. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da G. d.o.o. ni pravni lastnik vozila, a je kljub temu ocenilo, da ni videti nobenega razloga, da tožeča stranka, ki naj bi potem postala tudi pravni lastnik, tudi v času uporabe vozila in reklamacije vozila ne bi mogla sama uveljavljati zahtevka iz naslova garancije.

7. Pritožba citira 180. člen ZPP, ki jasen: “Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga.”

8. Tožeča stranka je glede aktivne legitimacije navajala določena dejstva, katerih pa s predloženimi in predlaganimi dokazi potem ni potrdila. Navajala je, da je ona kupila vozilo (torej svoje lastništvo), a tega ni izkazala, prav tako je ostalo nerazjasnjeno, na kakšni podlagi je tožeča stranka kot uporabnik (ne pa lastnik) vozila vložila tožbo. Ker je dokazno breme na tožeči stranki, je od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da bo tožeči stranki sugerirala, kako naj izkaže svoje upravičenje do tožbenega zahtevka, in se lahko kvečjemu tožeči stranki očita, da ni pravočasno in substancirano podala navedb v tej smeri.

9. Poleg tega pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje pri svoji oceni o tem, da je aktivna legitimacija podana, izhajalo tudi iz okoliščine, ki je bila prvič omenjena šele na naroku, ki služi predvsem izvajanju že predlaganih dokazov in pojasnjevanju pravočasnih navedb, ne pa dokazovanju novih dejstev. Da naj bi tožeča stranka vozilo izplačala in je vozilo sedaj njeno, je torej okoliščina, ki je sodišče zaradi 453. člena ZPP ne bi smelo upoštevati (vsaj v razmerju do tožene stranke je sodišče izhajalo iz takšnega stališča). Tožeča stranka sploh ni predložila pogodbe o leasingu niti kakšne druge pogodbe z družbo B. F. d.o.o., iz katere bi lahko ugotovili, kakšne so pravice in dolžnosti tožeče stranke v zvezi z obravnavanim vozilom, ali se je sploh pričakovalo, da bo tožeča stranka kdaj postala tudi "pravni" lastnik vozila ter bi lahko prišli do zaključka, da tožeča stranka nosi vse tipične rizike lastnika. Tožena stranka pa v sodbi pogreša tudi presojo situacije, ko zakoniti zastopnik tožeče stranke na zaslišanju dne 18. 02. 2013 ni hotel pojasniti, na kakšni osnovi (glede na to, da vse kaže na leasing razmerje) je vložena tožba.

10. Sodišče prve stopnje je skozi grajane zaključke zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zlasti iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno je uporabilo tudi materialno pravo.

11. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

12. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

13. Tožeča stranka je izpostavila, da tožena stranka v svoji pritožbi v glavnem graja odločitev sodišča, da marsikaterih njenih navedb ni upoštevalo, in s tem povezanih okoliščin ni raziskalo oziroma se tožeča stranka do bistvenih okoliščin, na katere je toženka opozorila, ni izjasnila. Glede na to, da gre v predmetni zadevi za posebno vrsto pravdnega postopka, in sicer za spor majhne vrednosti, je bila dolžna tožena stranka vsa dejstva in okoliščine navesti v odgovoru na tožbo in ne šele nato v pripravljalni vlogi, kot je to tudi storila. Prvostopno sodišče se je v svoji sodbi zelo konkretno in argumentirano opredelilo do vseh okoliščin in dejstev, na katera toženka v svoji pritožbi opozarja, vendar istočasno pojasni, da je ta dejstva in okoliščine toženka navedla prepozno. V tem delu po oceni tožeče stranke prvostopnemu sodišču ne gre očitati kakršnihkoli kršitev.

14. Prepozno je, glede na naravo postopka, tožena stranka podala tudi ugovor aktivne legitimacije. V pritožbi toženka sicer citira svojo navedbo iz odgovora na tožbo, vendar te navedbe ni mogoče označiti kot ugovor aktivne legitimacije, saj to dovolj jasno izraženo. Kakršenkoli že, ugovor mora biti jasen, ne pa zgolj nejasno opredeljeno navajanje, iz katerega bi se (ali pa tudi ne) lahko dalo sklepati na morebiten ugovor. Vezano na aktivno legitimacijo pa je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo tudi, kakšne so pravice leasingojemalca, zato je pritožba v delu, kjer opozarja, da tožeča stranka ni lastnik vozila, neutemeljena. Njene tovrstne navedbe pa so bile že v postopku pred sodiščem prve stopnje prepozne. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

15. Sodišče prve stopnje je moralo v zadevi odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka je dne 9. 3. 2012 vložila tožbo, v kateri je navedla, da je pri toženi stranki kupila novo vozilo Citroen …, … s številko šasije … in z registrsko številko CE …; - tožena stranka ji je ob nakupu vozila izdala 12 mesečno garancijo za brezhibno delovanje prodanega vozila, vendar je na vozilu, kljub temu, da se je z vozilom skrbno ravnalo in tovor po celotni površini nakladalnega prostora ni nikoli presegel dovoljene obremenitve kot izhaja iz prometnega dovoljenja (1425 kg), hitro prišlo do napake, saj se je upognila nakladalna površina v tovornem prostoru; - o nastali napaki je bila tožena stranka opozorjena dne 2. 8. 2011, ko je bilo vozilo še v garanciji, tožena stranka pa je odpravo napake zavrnila povsem neutemeljeno s trditvijo, da gre za malomarnost voznika; - tožeča stranka je pridobila izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da škoda na dnu tovorne površine ni nastala zaradi nepravilnega nakladanja, saj ni nobenih mehanskih poškodb, ki bi kazale na nepravilno uporabo vozila v prevozu, niti ni zaslediti nastanka poškodb zaradi nepravilnega nakladanja ali razkladanja tovora; - tožeča stranka je navedla, da kot kupec ni bila opozorjena, da je potrebno za zaščito poda vgraditi leseni pod, ki bi preprečil poškodbe nakladalnega poda; - ker tožena stranka nakladalnega poda ni hotela popraviti oziroma zamenjati, je to naredil drugi serviser - A. d.o.o., za kar je bil izstavljen račun št. … v znesku 1.785,50 EUR (z DDV 2.282,21 EUR) in te stroške popravila uveljavlja v postopku in sicer skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje računa dalje (tožena stranka je že davno prej vedela za nastanek škode); - tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da iz predloženih listin ne izhaja, da bi tožeči stranki nastala zatrjevana škoda iz naslova neodprave napak v garancijski dobi; - tožeča stranka tudi ni navedla, kdaj je prvič zaznala poškodbe dna vozila niti ni navedla kdaj jo je na tej podlagi obvestila o nastalih poškodbah; - tožena stranka je nadalje navajala, da tožeča stranka ni pojasnila ali uveljavlja konstrukcijsko napako na prodanem vozilu ali pa uveljavlja slabo kakovost izdelanega vozila, izpostavila pa je, da v kolikor tožeča stranka uveljavlja zahtevek iz naslova garancije, je potrebno upoštevati, da je tožena stranka prodajalec in je pri reševanju reklamacije v celoti odvisna od stališča svojega principala - to je generalnega uvoznika vozil C. … d.o.o.; - tožena stranka je navedla, da tožeča stranka ni pojasnila ali je prevažala samo blago na paletah ali tudi kakšno drugo blago (od tega je odvisno ali je šteti uporabo vozila skladno z garancijskimi pogoji) in tako vzročna zveza še ni izkazana; - tožena stranka je oporekala višini zahtevka; - tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2012 navedla, da v zvezi z navedbo tožene stranke, da tožeča stranka naj ne bi bila upravičena do vložitve tožbe, poudarja, da je tožeča stranka kupila sporno vozilo in da je napaka nastala v garancijski dobi dveh let, prerekala je ugovor pasivne legitimacije, saj le-ta obstaja že na podlagi zakona (splošna garancija) in tožena stranka je zelo verjetno pooblaščeni zastopnik za prodajo vozil Citroen, zato v skladu s prvim odstavkom 482. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odgovarja za garancijo ravno tako kot C. … d.o.o., ki lahko v predmetnem postopku intervenira; - kupec lahko v primeru, da stvar ne deluje pravilno, zahteva popravilo od prodajalca in proizvajalca; - v pripravljalni vlogi z dne 21. 6. 2012 je tožena stranka dodatno navedla, da meni, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, saj iz predloženih listin (računa št. … in fotokopije prometnega dovoljenja) izhaja, da je lastnik vozila Citroen … družba B. F. d.o.o,; - tožeča stranka ni izkazala, zakaj se račun A. d.o.o. glasi na G. d.o.o. in ne na lastnika vozila, niti ni pojasnila ali je imela kot domnevni uporabnik sploh ustrezno pooblastilo lastnika vozila, da popravilo ureja sama; - tožena stranka je nadalje navedla, da ne zanika svoje pasivne legitimacije po 482. členu OZ, pač pa je sporno samo uveljavljanje pravic iz naslova garancije; - tožena stranka ni predložila garancijskega lista (enkrat je navedla, da traja garancija 12 mesecev, drugič pa da traja 2 leti), tudi sicer ni pogojev za priznanje obravnavane napake iz garancije, saj garancijska izjava pomeni proizvajalčevo obljubo kupcu, da bo kupljeno vozilo v garancijski dobi brezhibno delovalo, pri čemer se jamči za brezhibno delovanje večine ključnih sklopov vozila (npr. motor, menjalniki, diferenciali, gredi za prenos moči, krmilni sistem, zavorni sistem, sistem za dovajanje goriva, električni sistem, hladilni sistem), glede karoserije dobi kupec garancijo zgolj za primer rjavenja in luščenja laka, prav gotovo pa ne tudi glede poškodb nakladalnega poda.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339.člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458.člena ZPP).

17. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2. 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

18. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi se sodišču prve stopnje pripetila s tem, ker je presodilo, da je tožena stranka prepozno uveljavljala ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke, torej šele v pripravljalni vlogi, ne pa že v odgovoru na tožbo in ker je pri tej presoji upoštevalo izpovedbe zaslišanih o tem, da je tožeča stranka odkupila vozilo od leasing hiše in postala lastnik, trditev v zvezi s tem pa ni bilo. Takšna presoja pa je vplivala na pravico do izjasnitve v postopku.

19. Pritožbeno sodišče meni, da je pritožbeni očitek v celoti utemeljen in je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožena stranka prepozno podala ugovor aktivne legitimacije.

20. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo, da mora v skladu s 451. členom ZPP tožena stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze že v odgovoru na tožbo, medtem ko lahko v edini dovoljeni pripravljalni vlogi, odgovori le na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (četrti odstavek 452. člena ZPP).

21. Po določbi 452. člena ZPP v postopku v sporih majhne vrednosti velja: “V postopku v sporih majhne vrednosti lahko vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo.

22. Tožeča stranka lahko v 8 dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo.

23. Tožena stranka lahko v 8 dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi.”

24. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo vsebino odgovora na tožbo in štelo, da navedb v zvezi z ugovorom aktivne legitimacije sploh ni bilo.

25. Temu ni tako, saj je je tožena stranka navedla, tako kot je povzela v pritožbo: “Tožeča stranka ni upravičenec do vložitve predmetnega zahtevka. Iz listin, ki jih je predložila, ne izhaja, da naj bi tožeči stranki nastala zatrjevana škoda iz naslova ne odprave napak v garancijski dobi.”

26. Ob povzetem je nedvomno mogoče pritrditi pritožbi, da iz teh navedb izhaja tudi ugovor aktivne legitimacije, kar je ugotovila tudi tožeča stranka, ki je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da: “v zvezi z navedbo tožene stranke, da tožeča stranka naj ne bi bila upravičena do vložitve tožbe, poudarja, da je tožeča stranka kupila sporno vozilo in da je napaka nastala v garancijski dobi dveh let.”

27. Tožena stranka je smela nato v pripravljalni vlogi odgovoriti na navedbe tožeče stranke in ni navajala novih dejstev, ko je navedla: “da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, saj iz predloženih listin (računa št. … in fotokopije prometnega dovoljenja) izhaja, da je lastnik vozila Citroen … družba B. … d.o.o.: - tožeča stranka ni izkazala, zakaj se račun A. d.o.o. glasi na G. d.o.o. in ne na lastnika vozila, niti ni pojasnila ali je imela kot domnevni uporabnik sploh ustrezno pooblastilo lastnika vozila, da popravilo ureja sama”, s čimer je prvotne kratke navedbe le dopolnila, kar je smela in bi jo smelo do tega, če ne bi tega sama storila, pripeljati tudi sodišče prve stopnje samo v okviru materialnega procesnega vodstva.(1)

28. Sodišče prve stopnje je tako s svojim zmotnim procesnim naziranjem tožečo stranko prikrajšalo za pravico do celovitega obravnavanja v postopku in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri tem pa je še naredilo materialno pravne zaključke, ki nimajo podlage v trditvah strank.

29. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga, ne da bi se ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi navedbami, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo glede izpodbijane I. in III. točke izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP), saj o zadevi ne more odločiti samo, ker bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

31. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva pravočasne navedbe tožene stranke v zvezi z ugovorom aktivne legitimacije in na podlagi njih najprej odloči ali je tožeča stranka stvarno pravno legitimirana v sporni zadevi (ali je nosilec pravic iz spornega razmerja), od česar je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka.

Op. št. (1): Primerjaj N. Betteto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 717: “Vsekakor sodišče v sporih majhne vrednosti ne sme napeljati strank, da popolnoma spremenijo svoje prvotne navedbe, mora pa poskrbeti za dopolnitev z manjkajočimi navedbami v okviru dejanskega stanja, ki so ga stranke že opisale,vendar ima takšen opis vrzel; možno je, da je stranka navedla vsa k dejanskemu stanju pripadajoča dejstva, vendarle na kratko.”