Jedro

ZST-1 ne navaja ničesar o pravnem sredstvu zoper sklep o ugovoru povezanem z odmero sodne takse, zato je potrebno uporabiti procesni predpis, to je ZP-1, ki v drugem odstavku 150. člena z uporabo 168. člena določa, kdo lahko vloži pritožbo v imenu storilca in s tem zavezanca za odmero sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrne prošnja storilca D.D. za plačilo sodne takse v obrokih. Iz razlogov sklepa izhaja, da je sodišče v skladu s četrtim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) pri odločanju o prošnji storilca za plačilo sodne takse v obrokih upoštevalo vse okoliščine zadeve ter premoženjsko stanje in možnosti storilca za plačilo ter je ugotovilo, da bo zmogel plačati sodno takso v višini 90,00 EUR v enkratnem znesku.

2. Proti sklepu je vložila pritožbo I.I., univ. dipl. oec., v vlogi „Ugovor zoper sklep“. Navaja, da zavezanec za plačilo takse zoper sklep ugovarja v celoti, ker 1.) sodišče navaja besedo storilec, čeprav prekršek ali kaznivo dejanje ni bilo storjeno in 2.) družba, katere družbenik je, izplačil ne more zagotavljati, zavezanec ni zaposlen in nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, iz naslova oddajanja premoženja v najem družbi ni prejel nobenega dohodka in tudi ni lastnik osebnega avtomobila, saj je bilo vozilo Audi odsvojeno leta 2009. Sodne takse objektivno ne more plačati in prosi za oprostitev plačila sodne takse.

3. Višje sodišče najprej po določilih 163. člena (v zvezi s 168. členom) Zakona o prekrških (ZP-1) pregleda zadevo v smeri pravočasnosti in dovoljenosti pritožbe. Tako ugotavlja, da pritožba vložnice pritožbe ni dovoljena. Zakon o sodnih taksah (ZST-1) ničesar ne navaja o pravnem sredstvu zoper sklep o ugovoru povezanem z odmero sodne takse, zato je potrebno uporabiti procesni predpis, ki ga predstavlja Zakon o prekrških (ZP-1). Ta v s 150. členu določa, kdo lahko vloži pritožbo v korist obdolženca - z uporabo določil 168. člena ZP-1 pa torej tudi storilca. Pritožba ob zaključku navaja „Voluntersko skladno prejetim navodilom urejala imenovana“ in „s spoštovanjem I.I., univ. dipl. oec.“, nato pa še „vročiti: 1.) naslovnik 2.) zavezanec 3.) odvetniku zavezanca 4. arhiv“. Tako iz zapisa na vlogi ni razvidno, da bi šlo za katerokoli od oseb, ki se lahko pritožijo v imenu obdolženca oziroma storilca in s tem zavezanca za odmero sodne takse. Pritožnica ni izkazala, da je s storilcem v ožjem sorodstvu ali zunajzakonski skupnosti oziroma da gre za zagovornico, sicer pa je zagovornik lahko le odvetnik, torej ne more biti univerzitetni diplomirani ekonomist, kot je v navedenem primeru pritožnica. Če pa pritožbo poda oseba, ki nima pravice do pritožbe, je glede na drugi odstavek 161. člena ZP-1 pritožba nedovoljena in takšno pritožbo zavrže s sklepom sodišče prve stopnje (po tretjem odstavku 161. člena ZP-1) ali, če tega ni storilo sodišče prve stopnje, glede na prvi odstavek 163. člena ZP-1 višje sodišče. 4. Glede na navedeno je višje sodišče po določilih prvega odstavka 163. člena ZP-1 zavrglo pritožbo vložnice kot nedovoljeno. Če pritožba ni dovoljena, pa je ni mogoče obravnavati po vsebini, zato pritožbeno sodišče ni vsebinsko odločalo, ali je bila odločitev za zavrnitev ugovora pravilna ali ne.

5. Ker se po noveli ZST-A (gre za spremenjen četrti odstavek 10. člena ZST) taksa ne plača med drugim v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks in o pritožbi zoper sklep o tem predlogu, pritožbeno sodišče pritožnici ni naložilo sodne takse, čeprav tretji odstavek 147. člena ZP-1 določa, da se sodna taksa določi tudi, če je bila pritožba zavržena.